Lasersko vodena bomba: Razlika med redakcijama

dodanih 698 zlogov ,  pred 8 meseci
Za uporabo lasersko vodenega orožja je potrebno želeno tarčo najprej osvetliti z laserskim označevalnikom, ki ponavadi delujejo v [[Infrardeče valovanje|infrardečem]] spektru, izven spektra vidne svetlobe. Ta je lahko nameščen na letalu (tistem, ki odvrže bombo ali na drugem letalu), vozilu na tleh ali pa ga prenaša in z njim upravlja človek.
[[Slika:Paveway II p1230135.jpg|sličica|Bomba Paveway II s prostim vpetjem laserskega senzorja.]]
Odbita laserska svetloba vstopa skozi širokokotno [[Leča (optika)|lečo]] v [[senzor]] laserske svetlobe v nosu bombe. Senzor sestoji iz [[Fotodioda|fotodiod]], ki so razporejene v štiri ločene kvadrante. Če je senzor usmerjen neposredno v odbito lasersko svetlobo, so vse štiri fotodiode enakomerno osvetljene, zaradi česar dajejo enako velik električni signal, v nasprotnem primeru pa je izhodni signal vsake diode drugačen. Na podlagi te razlike se lahko izračuna odstopanje optične osi senzorja od laserskega žarka. Pri prvih izvedbah lasersko vodenih bomb je bil senzor na enem koncu prosto vpet v [[Letalsko krilo|cilindrično krilo]], ki se je v zračnem toku poravnalo s potjo bombe, s pomočjo informacije o odmiku poti bombe od sredine laserskega žarka pa je avtopilot opravil premike krmilnih površin, ki so pot bombe poravnale z laserskim žarkom.
 
Za uporabo lasersko vodene bombe pilotu ni potrebno dejansko videti cilja, je pa potrebno pot proti cilju načrtovati tako, da bomba prestreže odbiti laserski žarek.
 
Prvi sistemi te vrste so uporabljali avtopilote, zasnovane na dvopoložajnem regulatorju, ki je omogočal le polne odklone krmilnih površin. Ta način je sicer omogočal zadovoljivo natančnost, zaradi polnih odklonov krmilnih površin pa se je močno povečal [[upor sredstva|zračni upor]], kar je negativno vplivalo na domet orožja. Kasneje se je namesto dvopoložajnega regulatorja uvedlo premikanje krmilnih površin, ki je bilo sorazmerno kotu napake, kar je to pomanjkljivost odpravilo.<ref>http://www.ausairpower.net/TE-PGM-ODS-92.html</ref>
 
Laserski žarek je [[Modulacija|moduliran]] v obliki kodiranega zaporedja impulzov (na Zahodu definirano v standardu STANAG 3733), kar prepreči odziv lasersko vodenega orožja na druge vire laserskega sevanja, vendarmožno pa je tudi sočasno vodenje več orožij, ki se odzivajo na različna zaporedja impulzov. Na Zahodu se za uspešnodoločanje teh kod uporablja NATO standard STANAG 3733, ki uporablja tri- ali štirimestne kode, in sicer trimestne od 111 do 788, štirimestne pa od 1111 do 1788. Kode z nižjo številko nudijo več natančnosti zaradi večje frekvence ponavljanja laserskih impulzov, vendar obenem povečajo porabo električne energije laserskega označevalnika.<ref>https://www.globalsecurity.org/military/library/policy/usmc/mcwp/3-16/appk.pdf</ref> Pred uporabo tegalasersko principavodenih orožij je ta orožja potrebno orožjeprogramirati predhodnoz ustrezno programiratikodo, da se odzivapotem odzivajo na pravi signallaserski žarek.
 
Lasersko vodenje se uporablja tudi za zelo precizna orožja, kjer je lasersko vodenje kombinirano z drugimi metodami vodenja (npr [[inercialna navigacija]] ali [[GPS]]). V tem primeru se lasersko vodenje uporablja le v zadnji fazi za odpravo morebitnih navigacijskih napak.
1.383

urejanj