Lasersko vodena bomba: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Zupi (pogovor | prispevki)
Vrstica 4:
==Princip delovanja==
 
Za uporabo lasersko vodenega orožja je potrebno želeno tarčo najprej osvetliti z laserskim označevalnikom, ki ponavadi delujejo v [[Infrardeče valovanje|infrardečem]] spektru, izven spektra vidne svetlobe. Ta je lahko nameščen na letalu (tistem, ki odvrže bombo ali na drugem letalu), vozilu na tleh ali pa ga prenaša in z njim upravlja človek. Odbito lasersko svetlobo nato zazna [[senzor]] laserske svetlobe, ki mora vzdrževati stabilno lego v prostoru.
[[Slika:Paveway II p1230135.jpg|sličica|Bomba Paveway II s prostim vpetjem laserskega senzorja.]]
Pri prvih verzijah je bila stabilizacija izvedena s prostim vpetjem senzorja na nosu, ki se je v zračnem toku zaradi aerodinamičnih sil poravnal s trajektorijo bombe, vgrajen senzor pa je meril razliko med hitrostnim vektorjem bombe in laserskim žarkom. Kasneje je bila uvedena stabilizacija z [[giroskop]]i. Senzor generira signal, na podlagi katerega bomba s pomočjo krmilnih površin popravlja morebitno odstopanje trajektorije od slike odbitega laserskega žarka. Prvi sistemi te vrste so uporabljali avtopilote, zasnovane na dvopoložajnem [[regulator]]ju, ki je omogočal le polne odklone krmilnih površin. To je zaradi nastalega [[upor sredstva|zračnega upora]] negativno vplivalo na domet orožja; kasneje pa so z izboljšavami to pomanjkljivost odpravili.<ref>http://www.ausairpower.net/TE-PGM-ODS-92.html</ref>
Odbita laserska svetloba vstopa skozi širokokotno [[Leča (optika)|lečo]] v [[senzor]] laserske svetlobe v nosu bombe. Senzor sestoji iz [[Fotodioda|fotodiod]], ki so razporejene v štiri ločene kvadrante. Če je senzor usmerjen neposredno v odbito lasersko svetlobo, so vse štiri fotodiode enakomerno osvetljene, zaradi česar dajejo enako velik električni signal, v nasprotnem primeru pa je izhodni signal vsake diode drugačen. Na podlagi te razlike se lahko izračuna odstopanje optične osi senzorja od laserskega žarka. Pri prvih izvedbah lasersko vodenih bomb je bil senzor na enem koncu prosto vpet v [[Letalsko krilo|cilindrično krilo]], ki se je v zračnem toku poravnalo s potjo bombe, s pomočjo informacije o odmiku poti bombe od sredine laserskega žarka pa je avtopilot opravil premike krmilnih površin, ki so pot bombe poravnale z laserskim žarkom.
 
Prvi sistemi te vrste so uporabljali avtopilote, zasnovane na dvopoložajnem regulatorju, ki je omogočal le polne odklone krmilnih površin. Ta način je sicer omogočal zadovoljivo natančnost, zaradi polnih odklonov krmilnih površin pa se je močno povečal [[upor sredstva|zračni upor]], kar je negativno vplivalo na domet orožja. Kasneje se je namesto dvopoložajnega regulatorja uvedlo premikanje krmilnih površin, ki je bilo sorazmerno kotu napake, kar je to pomanjkljivost odpravilo.<ref>http://www.ausairpower.net/TE-PGM-ODS-92.html</ref>
Laserski žarek je ponavadi [[Modulacija|moduliran]] v obliki zaporedja impulzov, kar prepreči odziv lasersko vodenega orožja na druge vire laserskega sevanja, vendar je za uspešno uporabo tega principa potrebno orožje predhodno ustrezno programirati, da se odziva na pravi signal.
 
Laserski žarek je ponavadi [[Modulacija|moduliran]] v obliki zaporedja impulzov (na Zahodu definirano v standardu STANAG 3733), kar prepreči odziv lasersko vodenega orožja na druge vire laserskega sevanja, vendar je za uspešno uporabo tega principa potrebno orožje predhodno ustrezno programirati, da se odziva na pravi signal.
 
Lasersko vodenje se uporablja tudi za zelo precizna orožja, kjer je lasersko vodenje kombinirano z drugimi metodami vodenja (npr [[inercialna navigacija]] ali [[GPS]]). V tem primeru se lasersko vodenje uporablja le v zadnji fazi za odpravo morebitnih navigacijskih napak.