Otto von Bismarck: Razlika med redakcijama

Izobraževal se je na Osnovni šoli Johanna Ernsta Plamanna<ref>Field 1898, strani 603-604.</ref> in na srednjih šolah Friedricha Wilhelma in Graues Kloster. Med letoma 1832 in 1833 je študiral pravo na [[Univerza v Göttingenu|Univerzi v Göttingenu]], kjer je bil član korpusa Hannovra, nato pa se je vpisal na univerzo[[Humboldtova univerza v Berlinu|Univerzo v Berlinu]], kjer je ostal do leta 1835. Leta 1838 je bil nameščen kot vojaški rezervist v [[Greifswald|Greifswaldu]] in je študiral kmetijstvo na tamkajšnji univerzi.<ref>{{Navedi knjigo|title=Bismarck: A Life|last=Steinberg|first=Jonathan|year=2011|isbn=978-0-19-978252-9|page=51}}</ref> V Göttingenu se je spoprijateljil z ameriškim študentom [[John Lothrop Motley|Johnom Lothropom Motleyjem]]. Ta je pozneje postal ugledni zgodovinar in diplomat in je ostal v dobrih odnosih z Bismarckom. Leta 1839 je tudi napisal roman ''Mortonovo upanje ali Spomini provinciala'' (''Morton's Hope or the Memoirs of a Provincial''), v katerem se je spominjal življenja na nemški univerzi. V knjigi je Bismarcka opisal kot nepremišljenega in drznega ekscentrika, hkrati pa tudi kot izjemno nadarjenega in očarljivega mladeniča.<ref>Steinberg, 2011, strani 39-41.</ref>

Čeprav si je Bismarck želel postati diplomat, je svoje praktično usposabljanje začel kot odvetnik v [[Aachen|Aachnu]] in [[Potsdam|Potsdamu]], s čimer pa je kmalu zaključil, saj je svojo kariero ogrozil z nelegalnima primeroma, ki sta zadevala angleški dekleti – najprej Lauro Russell, nečakinjo vojvode iz Clevelanda, nato pa še Isabello Loraine-Smith, ki je bila hči bogatega duhovnika. Leta 1838 je Bismarck pričel s skrajšanim služenjem vojaškega roka v pruski vojski. Eno leto je aktivno služil kot prostovoljec, nato pa je postal rezervni častnik v Landwehrju. Nato se je vrnil, da je prevzel vodenje družinskega posestva v Schönhausnu, ko je sredi njegovih dvajsetih let umrla njegova mati.

Leta 1847 je bil Bismarck, star 32 let, izbran za predstavnika v novoustanovljenem pruskem zakonodajnem organu, ki se je imenoval Vereinigter Landtag. Tam si je pridobil sloves rojalističnega in reakcionarnega politika z darom za ostro retoriko. Odkrito je zagovarjal idejo, da ima monarh [[Božanska pravica kraljev|božansko pravico za vladanje]]. K njegovi izvolitvi sta pripomogla brata Gerlach, pietistična luteranca, katerih ultrakonzervativna frakcija je bila znana pod imenom Kreuzzeitung po njihovem časopisu ''Neue Preussische Zeitung'', ki je dobil tak vzdevek zaradi železnega križa na naslovnici.<ref>Steinberg, 2011, stran 93.</ref><ref>Pflanze 1971, stran 56.</ref>