Odpadek: Razlika med redakcijama

'''Odpadek''' (pogosto tudi '''odpadtki''' ali '''smeti''') je vsaka snov ali predmet, ki ga povzročitelj ne more ali ne želi uporabiti sam, in ker ga povzročitelj ne potrebuje, ga mora zavreči. Vsak odpadek je potrebno zaradi varstva [[naravno okolje|okolja]] prepustiti v zbiranje, oddati v predelavo ali odstranjevanjeodstraniti na predpisan način. Vsekakor ostajajo nekatera odprta vprašanja, npr. glede odpadnih [[kovina|kovin]] in [[papir]]ja, ki so lahko [[sekundarna surovina|sekundarne surovine]] ali pa odpadki. Dejstvo, da ima nek material ekonomsko vrednost ali pa je integralni del industrijske proizvodnje, ne preprečuje, da bi bil označen kot odpadek.

* Po viru nastanka,; zaradi opravljanja različnih človekovih dejavnosti, je množica odpadkov v klasifikacijskem seznamu dejavnosti razvrščena v 20 skupin in 111 podskupin.

* Ločimo jih na komunalne in nekomunalne odpadke; v prve sodijo gospodinjski odpadki in njim podobni odpadki iz [[industrija|industrije]], [[obrt]]i inter storitvenih dejavnosti. Pri komunalnih odpadkih pa govorimo še o ločenih frakcijah komunalnih odpadkov, nevarnih frakcijah komunalnih odpadkov in o kosovnih odpadkih.

* Zelo pomembna z vidika funkcionalnosti in zlasti predelave je delitev odpadkov po materialnem sestavu: biološko razgradljivi odpadki (zelena [[biomasa]], ostanki hrane rastlinskega izvora in krme, [[papir]] in karton, [[les]], delno tekstil), [[steklo]], [[plastika]], [[kovina|kovine]], sestavljeni materiali (kompoziti), odpadno [[usnje]], [[koža|kože]], [[krzno]], [[guma|gume]] in gumi, [[kislina|kisline]], [[lug]]i, [[topilo|topila]], [[barva|barve]], [[lak]]i, [[kiti]], smole, kemikalije, mineralna olja, kamenje, [[zemlja]], [[žlindra]], [[pepel]], [[mulj]]i itdidr.

* Odpadke pogosto ločimo na onetiste iz primarnih dejavnosti (npr. [[kmetijstvo|kmetijstva]], [[gozdarstvo|gozdarstva]], [[rudarstvo|rudarstva]]), odpadke iz industrije, iz [[energetika|energetike]] ter odpadke iz [[gradbeništvo|gradbeništva]].

* Tudi pravnoPravno zakonsko ločeno pa se obravnavajo posamezne specifične skupine odpadkov, zaradi njihovega velikega nevarnostnega potenciala (na primer vsebnosti težkih kovin-: zlasti [[Živo srebro|živega srebra]], [[kadmij]]a, [[Svinec|svinca]] in šestvalentnega [[krom]]a) ali; zaradi posebne vloge (težka nadomestljivost oziroma zamenljivost izhodiščnih nevarnih kemikalij z nenevarnimi) in posebnega ravnanja (na primer odpadna embalaža). Posebej obravnavamo odpadke, ki vsebujejo [[azbest]], [[Poliklorirani bifenili|PCB]], [[Elektronski odpadek|Elektronski odpadki]] in [[PCT]], odpadke iz proizvodnje [[TiO₂]], odpadna [[Olje|olja]] in [[gudron]], [[Mineralno olje|mineralna olja]], [[baterija (elektrika)|baterije]] in [[akumulator]]je z nevarnimi snovmi, gradbene odpadke, izrabljene avtomobilske gume, izrabljena motorna vozila, [[kužni odpadek|infektivne odpadke]] iz zdravstvene dejavnosti, klavnične odpadke in kužni material živalskega porekla ter živalske stranske proizvode, biorazgradljive organske kuhinjske odpadke, odpadna jedilna olja in [[maščobe|masti]], odpadno električno in elektronsko opremo ter radioaktivne odpadke.

TukajOdpadke obstajalahko velikorazvrščamo pogledov,na kakoveliko razvrščatirazličnih odpadkenačinov. Najpogosteje se razvrščarazvrščajo glede na velikost aliin težo in tudi, med njimakaterima pa obstaja očitna razlika. Na primer, organski odpadki so mnogo težji, če so razmočeni, [[plastika]] in stekleni izdelki pa imajo lahko pritrjene razne uteži in so hkrati lahko enake velikosti. Na svetovni ravni je zelo težko razvrščati odpadke, ker ima vsaka posamezna država drugačen pristop k razvrščanju odpadkov in k temu, kaj spada v posamezno skupino odpadkov. Temeljijo na nepopolnih poročilih svojih strank. [[Baselska konvencija|Baselske konvencije]] so preračunale, da smo v letu 2001 ustvarili 338 milijonov ton odpadkov. Še za isto leto je [[Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj]] ocenila za 4 miljarde ton odpadkov iz svojih držav članic. Kljub taki nedoslednosti je razvrščanje odpadkov še vedno najboljše na male in velike količine za določanje ključnih vzrokov in lokacij ter najti načine za preprečevanje, zmanjšanje, obnavljanje, obdelovanje in odlaganje odpadkov.

Odpadki nepogosto privabijo glodavce in žuželke, ki povzročijo nastanek prebavilnih parazitov, rumene mrzlice, glist, kuge in drugih bolezni za ljudi. Izpostavljenost nevarnim odpadkom, še posebej tistim, ki so dolgo bili nadolgo nekiisti lokaciji, lahko povzročijo različne viruse, bolezni, celo raka. Odpadki lahko onesnažijo površinske vode, podtalnico, zemljo in [[zrak]], kar lahko povzroči več težav za ljudi in druga bitja oziroma [[ekosistem]]. Obdelovanje in odlaganje odpadkov povzroča veliko zelenotoplogrednihtoplogrednih plinov (TPG), še posebej metana, ki je poglavitnejši pri uplivanjuvplivanju na globalne podnebne spremembe.

Gospodarski stroški za razvrščanje odpadkov so visoki, in jih pogosto plačajo občinske vlade. [[Denar]] bi lahko privarčevali z bolj učinkovitimi zbiralnimi načini, sodobnejšimi vozili in z javno izobrazbo. Okoljevarstvena politika se drži načela, da potrošnik mora potrošnik plačati za vse odpadke, ki jih je proizvedel in s tem je mogoče zmanjšati stroške upravljanja in zmanjšanje količin odpadkov. Predelava odpadkov ([[recikliranje]] in obnavljanje materiala) lahko poveča gospodarske stroške, ker (če se izognjemo pridobivanju surovin iz obnovljivih odpadkov, razpolovimo stroške prevoza takšnih odpadkov). Lokacije, kjer predelujejo odpadke in jih odlagajo, pogosto vplivajo na vrednost nepremičnin zaradi hrupa, prahu, onesnaževanja, neprijetnega vonja,... V neformalnih odpadnih sektorjih delajo [[človek|ljudje]], stroji, ki ločujejo odpadke na kovine, [[steklo]], plastiko, [[tekstil]] in druge materiale, ki so obnovljivi in katere lahko tržijo naprej za dobiček. Takšen sektor lahko znatno spremeni oziroma zmanjša nastajanje odpadkov v določenih sistemih, ampak po drugi strani se zaradi tega tudi pojavijo negativne gospodarske posledice, ki povzročijo bolezni, revščino, izkoriščanje in zlorabo delavcev.

[[Izobraževanje]] in ozaveščanje na področju razvrščanja odpadkov in poslovanja z odpadki je pomembnejše od vidika globalnega upravljanja z viri. Talloires-ova deklaracija, je deklaracija za dolgoročno zanimanje glede širjenja onesnaževanja okolja ter izkoriščanja naravnih virov. Talloires-ovaJe Deklaracija jetudi deklaracija za dolgoročno zanimanje lokalnih, regionalnih in globalne onesnaženosti zraka, zbiranje in distribucijo strupenih odpadkov, uničevanje in ožanje gozdov, zemlje in vode; tanjšanje ozonske plasti in emisijeemisij »[[zelena hiša]]« plini ogrožajo preživetje ljudi in na tisoče drugih vrst živih bitij, celovitost zemlje in njegove biološke raznolikosti, varnost narodov in dediščine prihodnjih generacij. Več različnih univerz se ukvarja s Talloires-ovo Deklaracijo z osnovanjem boljšega okoljevarstvenega poslovanja in programov za obdelovanje odpadkov oziroma univerzitetnimi projekti za obdelovanje odpadkov. Univerzitetno in poklicno izobraževanje podpirajo različne organizacije, kot so na primer WAMITAB in Chartered Institution of Wastes Management.