Hobiti: Razlika med redakcijama

odstranjenih 27.824 zlogov ,  pred 11 meseci
m
vrnitev sprememb uporabnika Hereamana Pitya (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika A09090091
Brez povzetka urejanja
m (vrnitev sprememb uporabnika Hereamana Pitya (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika A09090091)
Oznaki: zamenjano vrnitev
'''Hobiti''' so [[namišljena oseba|izmišljena]], majhna, [[človek]]u podobna [[bitje|bitja]], iz [[John Ronald Reuel Tolkien|Tolkienovega]] [[Srednji svet|Srednjega sveta]]; nastopajo v pripovedih [[Gospodar prstanov]], [[Hobit (roman)|Hobit]] in drugih.
 
Hobiti imajo velika, močno poraščena stopala (čevljev namreč ne poznajo) in so po naravi nekoliko bolj debelušni. Poleg zajtrka, kosila, večerje in malic poznajo še tako imenovane »predzajtrk, predkosilo, predvečerja...« in podobno. Imajo najmanj osem (precej obilnih) obrokov na dan.
== ''O hobitih'' ==
»...Ta knjiga ima v veliki meri opraviti s hobiti, in z njenih strani lahko bralec odkrije marsikaj o njihovem značaju in nekaj malega o njihovi zgodovini. Nadaljnje podatke je mogoče poiskati v izboru iz Rdeče knjige iz Zahodne krajine, objavljenem pod naslovom Hobit. Slednji izhaja iz poprej nastalih poglavjih Rdeče knjige, ki jih je spisal sam [[Bilbo Bisagin|Bilbo]], prvi hobit, ki je zaslovel v svetu nasploh, in ta jih je naslovil kot Tja in spet nazaj, zakaj pripovedovala so o njegovem popotovanju na Vzhod in o njegovi vrnitvi: prigodi, ki je pozneje vpletla vse hobite v velike dogodke tistega veka, o katerih gre beseda tukaj.
 
Hobiti hodijo bosi, živijo pa na [[Šajerska|Šajerskem]], najrajši kadijo [[pipina zel|pipno zel]] in živijo v okroglih »hiškah« z okroglimi vrati, ter na splošno uživajo življenje v prelepih pokrajinah, polnih zelenja, gozdov, travnikov, polj in čudovitega zraka.
Utegne pa biti, da bi mnogi želeli že od samega začetka zvedeti več o tem izrednem rodu, medtem ko drugi morda nimajo v lasti prejšnje knjige. Za takšne bralce je tu zbranih nekaj opazk o pomembnejših rečeh iz hobitoslovja, na kratko pa je priklicana v spomin tudi ta prva prigoda.
 
Kjub svoji dobrodušnosti, pa se znajo tudi upreti svoražniku kot so se na koncu [[tretji vek|tretjega veka]], ko so združili moči in iz Šajerske pregnali gorjačarje.
''Hobiti so rod, ki ne zbuja pozornosti, a je zelo star, nekdaj številnejši kakor dandanes; kajti ljubijo mir in pokoj in dobro, zorano zemljo: najljubše bivališče jim je bilo dobro urejeno in dobro obdelano podeželje. Na naprave, ki so bolj zapletene od kovaškega meha, vodnega mlina ali ročnih statev, se niso spoznali in se ne spoznajo in tudi niso marali in ne marajo zanje, čeprav so, kar se tiče orodja, spretni. Celo v davnih dneh so praviloma hodili s pota [[Ljudje (Tolkienova mitologija)|»velikemu rodu«]], in dandanes se nas preplašeni ogibajo in jih je vse težje najti. Sluha so ostrega, oči prav takšnih, in čeravno so nagnjeni k rejenosti in k temu, da ne hitijo po nepotrebnem, so vseeno spretnih in urnih gibov. Od samega začetka jim je bila dana spretnost, kako na hitro in potihoma izginiti, kadar prinese mimo veliki rod, s katerim si ne želijo srečanj; in to umetnost so spopolnjevali, da bi se človeku zdaj zdela čarobna. V resnici pa niso hobiti nikoli preučevali nobene čarobije in se ima njihova izmikavost zahvaliti zgolj poklicni ročnosti, ki so jo dednost in vaja ter tesno prijateljstvo z zemljo tako spopolnili, da je večje in okornejše rase ne morejo posnemati.''
[[Slika:Hobbit Hole.gif|sličica|hobitska duplina/domovanje]]
V tretjem veku so hobiti spremenili usodo [[Srednji svet|Srednjega sveta]], saj je [[Frodo Bisagin]] s svojim prijateljem [[Samoglav Gamgi|Samom]] uničil [[Prstan Mogote]] in tako rešil življenje vsem dobrim bitjem.
 
''Hobiti so namreč majčkeni ljudje, manjši od [[Škratje (Tolkienova mitologija)|škratov]]: se pravi, manj tolsti in čokati, tudi če niso kaj dosti nižji. Velikosti so različnih, po naši meri so visoki od treh pa tja do šestih pednjev. Zdaj so redki, ki zrastejo do polpetega pednja; vendar pravijo, da so se zmanjšali in da so bili njega dni višji. Kot pravi Rdeča knjiga, je bil Bandobras Tuk »Bikov Rik«, sin Ajzengrema Drugega, visok šest pednjev in sedmega pol in je lahko zajezdil pravega konja. V vseh hobitskih zapisih sta ga prekašala samo dva slavna lika iz davnine; a s to nenavadno rečjo se ukvarja druga knjiga.''
 
''Kar se tiče šajerskih hobitov, s katerimi se ukvarjajo te štorije, so bili v dnevih miru in blaginje veselo ljudstvo. Odevali so se v pisana oblačila, še posebej radi v rumeno in zeleno; čevlje pa so nosili le poredko, kajti njihova stopala so imela trde usnjate podplate in so bila odeta v debelo velnasto dlačje, podobno njihovim velnastim lasem, ki so bili na splošno rjave barve. Tako je bilo čevljarstvo edina obrt, ki je malone niso opravljali; imeli pa so dolge in spretne prste, tako da so znali izdelovati mnoge uporabne in ljubke reči. Njihovi obrazi so bili praviloma prej dobrodušni kot pa lepi: široki, svetlooki, rdečelični, z usti, ki so se rada smejala, in jedla, in pila. In tako so se smejali, in jedli, in pili, pogosto in od srca, ob vsakem času pri volji za preproste šale in za po šest dnevnih obedov (kadar jih je bilo mogoče dobiti). Bili so gostoljubni in so se veselili družbe in daril, ki so jih dajali brez zadržkov in jih željno prejemali.''
 
''Povsem nedvomno je, da so hobiti kljub poznejši odtujitvi naši sorodniki: veliko bliže so nam kot vilini in celo kot [[Škratje (Tolkienova mitologija)|škrati]]. V starih časih so govorili človeške jezike, po svoje pač, in všečne ali nevšečne so jim bile dokaj iste reči kot ljudem. A v kakšnem sorodu smo si, že ni več mogoče ugotoviti. Poreklo hobitov se skriva tam daleč v Starših dnevih, ki so zdaj izgubljeni in pozabljeni. Samó [[vilini]] še hranijo zapise o tem izginulem času, njihova izročila pa se ukvarjajo skoraj v celoti z njihovo lastno zgodovino, v kateri se človek le poredko prikaže, hobitov pa sploh ne omenja. In vendar je jasno, da so hobiti spokojno bivali v Srednjem svetu že mnoga dolga leta prej, preden so se jih drugi sploh zavedeli. In ker je svet navsezadnje poln čudnih bitij, da jih ni prešteti, so bili ti človečki videti kaj nepomembni. A v časih [[Bilbo Bisagin|Bilba]] in njegovega dediča [[Frodo Bisagin|Froda]] so nenadoma in ne po svoji želji postali tako pomembni kot poznani in so vznemirjali posvetovanja Modrih in Vélikih.''
 
''***''
 
''Ti časi, imenovani Tretji vek Srednjega sveta, so zdaj že davno mimo in spremenila se je oblika vseh zemljin; a pokrajine, v katerih so hobiti živeli tedaj, so bile brez dvoma prav tiste, v katerih se še mudijo: to je na severozahodu Starega sveta, vzhodno od Morja. O svojem prvotnem domovanju hobiti v Bilbovem času niso hranili nobenega znanja. Ljubezen do učenosti (če ne štejemo rodoslovne vede) med njimi še zdaleč ni bila vsesplošna, pa vendar jih je v starih rodovinah še ostalo nekaj, ki so preučevali lastne bukve in celo zbirali poročila o starih časih in daljnih deželah pri vilinih, škratih in ljudeh. Njihovi lastni anali se začenjajo šele po poselitvi Šajerske, in njihove najbolj pradavne legende so se komajda ozirale dlje nazaj kot v Vandrovske dni. Vseeno pa je iz teh legend, kakor dokazujejo tudi njihove samosvoje besede in šege, jasno, da so se v daljni preteklosti tudi hobiti tako kot še marsikdo selili v zahodni smeri. Njihove najstarejše povesti po vsem videzu uzirajo drobce časa, ko so prebivali v zgornjih dolinah reke Anduin, med obrobjema Zelengaja Vélikega in [[Megleno gorovje|Meglenega gorovja]]. Zakaj so se pozneje odločili za težavno in nevarno prečenje planin v [[Eriador]], ni več gotovo. Njihova poročila govorijo o množenju človeka v tistih krajih in o senci, ki je legla na gozd, tako da je potemnel in se po novem imenuje [[Mrkolesje]].''
 
''Hobiti so se, še preden so šli čez planine, razdelili v tri nekoliko različna si plemena: Brknoge, Čoklje in Žoltarje. '''Brknogi''' so bili bolj rjave polti, bolj drobni in nižji, in bili so golobradi in brez škornjev; dlani in stopala so imeli brhke in gibke; in raje so imeli višavja in pobočja. Čoklji so bili bolj plečati, bolj čokate rasti; dlani in stopala so imeli večje, raje pa so imeli ravnice in obrečja. Žoltarji so bili svetlejše polti pa tudi las, in so bili višji in bolj vitki od drugih dvojih; ljubili pa so drevje in gozdno deželo.''
 
''Brknogi so imeli v davnih časih marsikaj opraviti s škrati in so dolgo živeli na obronkih teh planin. Kmalu so se odselili na zahod in so se potikali prek Eriadorja vse tja do [[Vremski vrh|Vremskega vrha]], medtem ko so bili drugi še v Divjišču. Bili so najbolj običajna in značilna različica hobitov, pa tudi daleč najbolj številna. Bili so tudi najbolj nagnjeni k poseljevanju na enem mestu in so najdlje ohranili svojo davno šego, da so bivali v predorih in jamah.''
 
'''''Čoklji''' so se zadrževali ob bregovih velike reke Anduin in so se manj bali [[Ljudje (Tolkienova mitologija)|človeka]]. Na zahod so šli za Brknogi in so sledili teku [[Bruinen|Šumvode]] na jug; tamkaj so mnogi izmed njih dolgo prebivali med Tharbadom in mejino Mrkonije, preden so se odselili spet na sever.''
 
'''''Žoltarji''', ki jih je bilo najmanj, so bili severna veja. S [[Škratje (Tolkienova mitologija)|škrati]] so bili v bolj prijateljskih odnosih kot drugi hobiti, in spretnejši kot v rokodelstvu so bili, kar se tiče jezika in pesmi; in že od nekdaj so imeli raje lov kot pa or. Čez gore so šli severno od Razendela in se spustili dol po reki Belovir. V Eriadorju so se kmalu spremešali s plemenoma, ki sta prišli pred njimi, ker pa so bili nekaj drznejši in bolj pustolovskega duha, so pogosto postali voditelji ali poglavarji brknoških ali čokeljskih plemen. Še celo v Bilbovem času je bilo mogoče pri uglednejših družinah, kakršne so bile npr. Tuki in buškinjski dvorščaki, opaziti močno žoltarsko primes.''
 
''V zahodnih krajih Eriadorja, med Meglenim gorovjem in po-gorjem Lehun, so hobiti naleteli tako na ljudi kot na viline. Tukaj je prebival celo še ostanek Dúnedainov, Kraljev med ljudmi, ki so prišli prek Morja z Zahode; vendar pa so hitro kopneli in dežele njihovega Severnega kraljestva so v šir in dalj zapadale pustinji. Prostora za prišlece je bilo dovolj in na pretek, in hobiti so se kaj kmalu začeli nastanjevati v urejenih skupnostih. Večina njihovih prvih naselbin je posihmal že davno izginila, tako da so bile v Bilbovem času pozabljene; a ena od prvih, ki so postale pomembne, se je še držala, čeravno po velikosti okrnjena; to je bilo v Brešah in v Žetborštu, ki ga je obdajal, kakih štirideset milj vzhodno od Šajerske.''
 
''Brez dvoma se je zgodilo v tistih zgodnjih časih, da so se hobiti naučili svoje pisave in so začeli pisati po šegi Dúnedainov, ki so se te umetnosti veliko poprej naučili od vilinov. In v tistih dneh so tudi pozabili tiste jezike, kakršnikoli že so bili, ki so jih govorili dotehdob, in so posihmal uporabljali le še skupni jezik ali sogovorščino, ki so jo imenovali zahodščina in je bila v veljavi po vseh kraljevskih deželah od Arnorja do [[Gondor|Gondorja]] in skoraj po vsem pri-morju od Belfalasa do Lehuna. Obdržali pa so nekaj svojih besed in svoja imena za mesece in dneve, pa veliko zalogo osebnih imen iz preteklosti.''
 
''Nekako v tem času legenda prvič postane zgodovina, ko začno hobiti šteti leta. Kajti bilo je v tisočšeststoprvem letu Tretjega veka, ko sta se dva žoltarska brata, Marho in Blanko, odpravila iz Breš; in potem ko sta si pridobila dovoljenje velikega kralja v Fornostu,[1] sta v spremstvu mnogih hobitov prečkala rjavo reko Baránduin. Čez so šli prek Mosta kamnitih obokov, postavljenega v času prevlade Severnega kraljestva, in prisvojili so si vso deželo onkraj, med reko in Daljnimi vesinami, in jo posedli. Od njih se ni terjalo drugega, kot da so vzdrževali Veliki most, pa tudi vse druge mostove in ceste, spešiti kraljeve sle in priznavati njegovo gospostvo.''
 
''Tako se je začelo šajersko štetje, kajti leto, ko so prišli čez reko Brendivino (kakor so hobiti priličili njeno ime), je postalo »prvo šajersko leto« in vsi poznejši datumi so šteli od njega.[2] Zahodni hobiti so pri priči vzljubili novo deželo in so ostali tam in kmalu spet prešli iz zgodovine ljudi in vilinov. Dokler je bil še kralj, so bili po imenu njegovi podložniki, v resnici pa so imeli svoje glavarje, da so jim vladali, in se nikakor niso mešali v dogodke po svetu tam zunaj. V zadnjo bitko s čarovniškim kraljem Angmarja pri Fornostu so poslali kralju v pomoč nekaj lokostrelcev, tako so vsaj zatrjevali, kajti v človeških historijah ni zabeleženo nič takšnega. A v tej vojni je bilo Severnega kraljestva konec; in tedaj so si hobiti deželo vzeli za svojo in izmed svojih glavarjev so izbrali šaira, se pravi vojvodo, da je prevzel oblast po kralju, ki ga ni bilo več. Tisoč let so jih tam vojne kaj malo vznemirjale in po Temni kugi (1. 37 š. št.) so cveteli in se množili vse do katastrofalne Dolge zime in lakote, ki ji je sledila. Ta je pokončala tisoče, a Dnevi stradeža (1158-60) so bili v času te povesti že davna preteklost in hobiti so se bili spet privadili obilju. Dežela je bila bogata in prijazna, in čeravno je bila, ko so se priselili, že dolgo zapuščena, je bila še predtem lepo obdelana in je imel kralj nekdaj tu mnoge kmetije, žitnice, vinograde in gozdove.''
 
''Razprostirala se je sto dvajset milj daleč od Daljnih vesin do Brendivinskega mostu, in sto petdeset od severnih goljav do močvar na jugu. Hobiti so jo poimenovali Šajerska (ali Šajersko), kot področje, kjer ima oblast njihov šair ali šajer; in kot jasno zamejeno ozemlje oziroma šajerstvo; in tam v tem prijaznem kotičku sveta so živeli svoje jasno zamejeno življenje, in manj in manj so se menili za svet tam onkraj, kjer so se dogajale temne reči, dokler niso bili že prepričani, da sta mir in obilje v Srednjem svetu pravilo in pravica vseh, ki 'živijo po pameti. Tisto malo, kar jim je bilo kdaj znanega o Varuhih in o naporih tistih, ki so omogočili dolgotrajni pokoj Šajerske, so pozabili ali pa spregledovali. V resnici so bili v zavetju, a jim je to ušlo iz spomina.''
 
''Nobena vrsta hobitov ni bila nikoli bojevita in nikdar se niso spopadali med sabo. V starih časih so se bili seveda pogosto primorani bojevati, da so se obdržali v trdem svetu; v času Bilba pa je bila to že davna zgodovina. Zadnja bitka, preden se začne ta zgodba, in pravzaprav tudi edina, ki se je kdaj bila znotraj meja Šajerske, je bila onkraj živega spomina: Zelenpoljska bitka, v kateri je Bandobras Tuk leta 1147 š. št. razbil vdor orkov. Celo vreme je postalo bolj milo, in volkovi, ki so nekdaj v ostrih belih zimah prihajali plenit s Severa, so bili zdaj zgolj bajka. Tako je orožje, čeprav so ga ponekod na Šajerskem še hranili, rabilo večinoma kot trofeja, obešeno nad ognjišči ali po stenah ali pa zbrano v muzeju v Velkem Prekopanskem. Ta se je imenoval Hiša mathomov; kajti hobiti so vsaki reči, ki je niso imeli več kaj rabiti, ni pa se jim zdelo, da bi jo metali stran, pravili mathom. V njihovih bivališčih so se mathomi radi kopičili, in te vrste so bili mnogi darovi, ki so šli iz roke v roko.''
 
''Kljub lagodnosti in miru je ostal ta rod vseeno nenavadno žilav. Težko jih je bilo, če je že prišlo do tega, obvladati ali ubiti; tako neutrudni ljubitelji dobrot pa so bili nemara nenazadnje zato, ker so, kadar so bili prisiljeni, znali zdržati brez njih, in so hude udarce žalosti, sovražnika ali vremena znali preživeti tako, da so se ob tem tisti, ki jih niso dobro poznali in ki niso videli dlje kot do njihovih trebuhov in lepo rejenih obrazov, samo čudili. Čeravno so se neradi prepirali in niso sebi v zabavo ubijali nobenega živega bitja, so bili v sili pogumni in so, če je bilo treba, še znali zavihteti orožje. Dobro so znali streljati z lokom, kajti bili so ostrega vida in zanesljive roke. Pa ne le z lokom in strelico. Če se je kateri hobit kdaj sklonil, da pobere kamen, se je bilo boljše brž pobrati v zaklon, kakor so dobro vedeli vsi nepovabljeni štirinogi.''[[Slika:Hobbit Hole.gif|sličica|hobitska duplina/domovanje]]''Prvotno so vsi hobiti živeli v podzemeljskih jamah, tako je vsaj veljalo, in v takšnih bivališčih so se še vedno počutili najbolj doma; ampak sčasoma so bili prisiljeni prevzeti druge oblike stanovanja. Pravzaprav so na Šajerskem v Bilbovih časih to staro šego ohranjali praviloma le še najbogatejši in najbolj siromašni hobiti. Najbolj siromašni so še kar prebivali v brlogih kar se da preproste vrste, zares zgolj luknjah s komaj enim oknom ali pa še to ne; premožni pa so si še vedno privoščili bolj razkošne različice preprostih nekdanjih zemljank. A primernega prostora za to veliko in razvejeno rov-je (sami so rovom rekli smiali) ni bilo najti prav povsod; in v ravnici in nižavskih krajih so si začeli hobiti, kakor so se množili, zidati na tleh. Prav res, celo v hribovitih krajih in starejših naselbinah, kakršni sta bili Hobitovo in Dobrakošta, ali v glavnem mestu Šajerske, Velkem Prekopanskem na Belih vesinah, so stale mnoge hiše iz lesa, opeke ali kamna. Te so bile še posebej pri srcu mlinarjem, kovačem, vrvarjem in kolarjem ter drugim tega kova; kajti hobiti so si bili, celo ko so premogli bivalne jame, že dolgo vajeni postavljati klonite in delavnice.''
 
''Kot so pravili, se je navada, da so si zidali kmetije in skednje, spočela med prebivalci Marosta doli vzdolž reke Brendivine. Hobi-ti s tega konca, Vzhodnega kvarta, so bili dokaj veliki in krepkih nog, in v blatnem vremenu so nosili škratovske škornje. Vseeno se je dobro vedelo, da so po krvi v pretežni meri Čoklji, kakor je prav res kazal tudi puh, ki je mnogim obraščal obradke. Noben Brknog ali Žohar ni imel niti sledu brade. Prebivalci Marosta, in pa tudi Buškinja na vzhodnem bregu reke, ki so ga zasedli zatem, so prišli na Šajersko večidel pozneje od nekod z juga; in še vedno so imeli mnoga posebna imena in nenavadne besede, ki jih drugod po Šajerskem ni najti.''
 
''Verjetno je, da je graditeljska spretnost, kakor ob njej še mnoge druge spretnosti, prešla k njim od Dúnedainov. Lahko pa da so se je naučili neposredno od vilinov, ki so bili učitelji ljudem v času njihove mladosti. Kajti vilini visokega rodu še niso do kraja zapustili Srednjega sveta in so v tistem času še prebivali v Sivih pristanih naprej na zahodu in v drugih krajih, ki jih je bilo mogoče doseči iz Šajerske. Na Stolpnih hribih onkraj zahodnih krajin je bilo še vedno mogoče videti tri vilinske stolpe, starejše od spomina. V mesečini so sijali tam v daljavi. Najvišji je bil najbolj oddaljen, sam je stal na zelenem holmu. Hobiti iz Zahodnega kvarta so pravili, da je z vrha tega stolpa mogoče videti Morje; ampak ni bilo znano, da bi se bil kdaj kak hobit povzpel nanj. Pravzaprav so bili redki tudi hobiti, ki so kdaj videli morje ali pluli po njem, in še redkejši so se vrnili in o tem poročali. Večina hobitov je gledala celo na reke in čolne z globokim nezaupanjem, in plavati jih je znalo prav malo. In kakor so se časi Šajerske daljšali, tako so se manj in manj pogovarjali z vilini in so se jih začeli bati in tistim, ki so imeli kaj opraviti z njimi, niso več zaupali; in Morje je postalo med njimi beseda strahu in znamenje smrti in odvračali so obraze od tistih hribov na zahodu.''
 
''Graditeljska spretnost lahko da je prihajala od vilinov ali od ljudi, a hobiti so jo uporabljali po svoje. Niso se navduševali za stolpe. Njihove hiše so bile ponavadi zelo dolge, nizke in udobne. Tiste najstarejše niso bile pravzaprav nič drugega kot zidani posnetki smialov, kriti s suho travo ali slamo ali z rušo, stene pa so imele nekoliko izbokle. A ta stopnja je vendarle pripadala zgodnjim dnem Šajerske in hobitsko graditeljstvo se je že davno tega predrugačilo, izboljšano z iznajdbami, ki so jih prevzeli od škratov ali odkrili sami. Poglavitna posebnost hobitskega stavbarstva, ki se je ohranila, je bila naklonjenost okroglim oknom in celo okroglim vratom.''
 
''Hiše in luknje oziroma hobitine šajerskih hobitov so bile pogosto velike in so dajale streho velikim družinam. (Bilbo in Frodo Bisagin sta bila kot samca pravi izjemi, sicer pa sta bila takšna tudi po mnogočem drugem, na primer po prijateljstvu z vilini.) Včasih, tako je bilo v primeru velikosmialskih Tukov ali pa Brendivincev iz Brendivinskega dvora, so v skupnem rodbinskem dvorcu z mnogimi rovi v (sorazmernem) miru živeli skupaj mnogi rodovi sorodnikov. Kakorkoli že, hobiti so bili vsi rodovno usmerjeni in so skrbno naštevali svoje sorodstvo. Imeli so dolge in umetelne rodovnike z neštetimi vejami. Ko imaš opraviti s hobiti, si raje kar zapomni, kdo je v sorodu s kom in v katerem kolenu. V tej knjigi bi bilo nemogoče začrtati družinsko drevo, ki bi vključevalo pa četudi le pomembnejše člane pomembnejših rodbin iz časa, o katerem pripovedujejo te štorije. Rodovna drevesa na koncu Rdeče knjige iz Zahodne krajine so knjižica sama po sebi, in vsem razen hobitom bi se zdela skrajnje dolgočasna. Hobiti pa so se nad takšnimi rečmi navduševali, če so le bile natančne: všeč jim je bilo, če so bile njihove knjige polne reči, ki so jih že poznali, razloženih lepo črno na belem, brez protislovij.''
----'''''[1]''' Kot kažejo gondorski anali, je bil to Argeleb II., dvanajsti iz Severne linije, ki se je končala tristo let zatem z Arveduijem.''
 
'''''[2]''' Tako je mogoče leta Tretjega veka, kakor ga računajo vilini in Dúnedaini, ugotoviti, če letom šajerskega štetja prištevate po 1600.''
 
== ''O pipni zeli'' ==
''Še neko osupljivo reč glede nekdanjih hobitov je treba omeniti, osupljivo navado: skozi lončene pipice in vivčke so »pili« ali srkali v pljuča dim tlečih listov neke zeli, ki so jo sami imenovali pipna zel ali listjak, bržkone različice Nicotiane. Izvir te nenavadne šege oziroma »umetnosti«, kakor so ji raje pravili hobiti, je ovit v veliko skrivnost. V davnini je bilo mogoče o njem odkriti le tisto, kar je spravil skupaj Merjadok Bušek-Brendivinski (pokojni buškinjski dvorščak), in ker imata v štoriji, ki bo sledila, vlogo tako on kot tobak iz Južnega kvarta, gre morda navesti njegove opazke v uvodu k njegovi Zeljavi vojvodine Šajerske.''
 
''»To,« tako piše, »je edina umetnost, glede katere lahko z gotovostjo trdimo, da je naša pogruntavščina. Kdaj so hobiti prvič začeli kaditi, ni znano; vsem legendam in družinskim kronikam se zdi to samoumevno; na Šajerskem so se že dolge veke kadile razne zeli, nekatere bolj smrdljive, nekatere milejše. Vsa poročila pa se strinjajo glede tega, da je tisti, ki je kot prvi gojil zaresno pipno zel, Tobold Rogopisk iz Dolgoritja v Južnem kvartu, ki je to počel v svojih vrtovih v času Ajzengrema Drugega, okrog leta 1070 po šajerskem štetju. S tistega konca še zmeraj prihaja najboljša domača travca, še posebno sorte, ki so zdaj poznane kot dolgoritjan, stari tob in južna zvezda.''
 
''Kako je do te zeli prišel vrli Tob, ni zapisano, kajti še na smrtni postelji ni hotel povedati. Spoznal se je na zelišča, vendar pa ni bil potovec. Pravijo, da je v mladih dneh pogosto potoval v Breše, čeravno prav gotovo iz Šajerske nikoli ni šel dlje kot pa do tja. Tako je povsem mogoče, da je za to zel zvedel v Brešah, kjer dandanes vsekakor lepo raste na južnih pobočjih Breškega hriba. Breški hobi-ti zatrjujejo, da so bili prvi dejanski kadilci pipne zeli. Jasno, zatrjujejo tudi, da so počeli prav vsako reč še pred Šajerci, o katerih govorijo kot o kolonistih; ampak v tem primeru mislim, da bi njihova trditev utegnila držati. Vsekakor se je umetnost kajenja pristne travice prav iz Breš razširila v zadnjih stoletjih med škrate in drugi tovrstni živelj, med potikavce in vešče oziroma tiste vandrovce, ki so še hodili sem ter tja prek tega pradavnega stičišča poti. Domovanje in središče te umetnosti je tako najti v starem gostišču v Brešah, Pri kopitljavčku, ki ga še iz časa, do kamor kronike ne segajo, vodi rodbina Tolščak.''
 
''Kljub temu pa so me opažanja, do katerih sem prišel na svojih premnogih popotovanjih, prepričala, da zel ni samonikla na našem koncu sveta, marveč je prišla na sever iz krajev ob spodnjem toku reke Anduin, kamor so jo, kakor sumim, prvotno prinesli prek morja ljudje z Zahode. V obilju raste v Gondorju in je tamkaj bohotnejša in večja kot na severu, kjer je ni nikjer najti divje, uspeva pa zgolj na toplih zavarovanih krajih, kakršen je Dolgoritje. Gondorci ji pravijo sladki galenas in jo imajo v čislih zgolj zaradi blagodišečih cvetov. Iz te dežele so jo zagotovo prinesli po Zelenpotu v dolgih stoletjih, razpetih med prihodom Elendila in dandanašnjimi časi. A celo gondorski Dúnedaini nam priznavajo: hobiti so bili prvi, ki so jo deli v pipe. Še celo vešči se niso tega domislili pred nami. Čeravno je neki vešč, ki sem ga poznal, to umetnost vzel za svojo že dolgo tega in je v njej postal tako spreten kot v vseh drugih rečeh, ki se jih je namenil kdaj polotiti.«''
 
== ''O ureditvi Šajerske'' ==
[[Slika:Del Grofije.jpg|sličica|509x509_pik|Del Grofije]]
''Šajerska je bila razdeljena v štiri četrtine, že omenjene »kvarte«, Severnega, Južnega, Vzhodnega in Zahodnega; ti pa spet vsak v vrsto »rodin«, klanskih deželic, ki so v času te historije še nosile imena nekaterih izmed starih vodilnih rodovin, čeravno jih zdaj ni bilo več najti zgolj znotraj njihovih dejanskih rodin. Malone vsi Tuki so še vedno živeli v Tukovini, to pa ni držalo glede mnogih drugih rodovin, kakršni sta na primer Bisagini ali pa Bofini. Zunaj kvartov sta bili še vzhodna in zahodna mejina: Buškinje (str. 150) in Zahodna krajina, priključena Šajerski leta 1462 š. št.''
 
''V tistem času Šajerska komaj da je imela kako »upravo«. Povečini so rodbine skrbele pač vsaka za svoje reči. Večino časa je šlo za hrano — da so jo pridelovali in da so jo jedli. Glede drugega so bili praviloma velikodušni in ne pohlepni, marveč zadovoljni in zmerni, tako da so se posestva, kmetije, delavnice in drobne obrti ponavadi ohranjali nespremenjeni iz roda v rod.''
 
''Seveda, pradavno izročilo v zvezi z velikim kraljem v Fornostu oziroma v, kakor so mestu pravili sami, Severnjgradcu tam daleč na severu od Šajerske je bilo še živo. Ampak kralja ni bilo nobenega že skoraj tisoč let in celo razvaline kraljevskega Severnjgradca je prekrivala trava. Pa vendar so se hobiti o divjem prebivalstvu in o hudobinih (kakršni so troli) radi izražali, češ da jim kralj še niti na ušesa ni prišel. Kajti nekdanjemu kralju so pripisovali vse poglavitne zakone; in ponavadi so se jih prostovoljno držali, saj so bile te (kakor so jim pravili) Postave tako pradavne kot pravične.''
 
''Kar se Tukov tiče, drži, da so bili dolgo najimenitnejši; kajti šajerski položaj je prešel (od Buškov Starovinskih) k njim nekaj stoletij poprej in posihmal je nosil ta naslov vselej glavni Tuk. Šajer je bil vodja pojezda in je vodil orožni sklic in poveljeval hoboroženstvu, a ker so se pojezdovci in sklicniki zbirali samo v primeru nuje, do teh pa ni več prihajalo, šajerstvo nazadnje ni bilo nič drugega več kot naslovna čast. Rodbini Tukovih so resda še zmeraj izkazovali posebno spoštovanje, kajti ostajala je tako številna kot izredno bogata in je bila zmožna v vsakem pokolenju prinesti na svet krepke značaje nenavadnih navad in celo pustolovske nravi. Slednji lastnosti pa so zdaj (pri petičnežih) prej trpeli kot pa nasploh odobravali. Kljub vsemu se je ohranila šega, da so o družinskem glavarju govorili kot o »tukstvu« in da so mu k osebnemu imenu, če je bilo potrebno, prideli številko: kot na primer pri Ajzengremu Drugemu.''
 
''Edini zaresni uradnik v Šajerski je bil v tistem času župan Velke-ga Prekopanskega (oziroma kar vse Šajerske), ki so ga volili vsakih sedem let na lithe, kakor so pravili kresnemu dnevu, na svobodnem semnju na Belih vesinah. Župan je imel malone edino to dolžnost, da je načeloval pojedinam o šajerskih praznikih, ki so bili kar pogostni. Ker pa sta se županstva držala tudi naslova poštnega upravnika in stražmojstra oziroma šajrifa, je upravljal tudi sle in stražo. To sta bili tudi edini javni službi v šajerstvu, in številnejši in veliko bolj zaposleni so bili sli. Hobiti še zdaleč niso bili vsi pismeni, ampak tisti, ki so bili, so ves čas pisali vsem svojim prijateljem (in drugim izbranim sorodnikom), ki so stanovali dlje kot za en popoldan hoda daleč.''
''Hoborožniki so bili hobitska policija oziroma tisto, kar je bilo policiji še najbolj podobno. Seveda niso imeli uniform (saj so bile tovrstne reči povsem neznane), zgolj pero v kapi; in v resnici so bili prej poljski čuvaji kot pa policaji in so na prava pota prej zavračali živali kot pa vračali hudodelce. V vsej Šajerski jih za notranje zadeve ni bilo več kot ducat, po trije v vsakem kvartu. Dokaj večje število, ki je po potrebi nihalo, jih je bilo zaposlenih, da so hodili v »mejaške obhodnje« in gledali, da ne bi prišli delat zgage izmejci kakršnekoli sorte že, bodi velike ali majhne.''
''V času, ko se začenja ta zgodba, je število mejačev zelo naraslo. Bilo je veliko poročil in pritožb o tujih osebah in bitjih, ki da zahajajo k meji ali celo čeznjo: prvi znak, da vse ni tako, kot bi moralo biti in kot je bilo vsekdar razen v povestih in bajkah o davnih časih. Redki so se menili za to znamenje in niti Bilbu se ni sanjalo, kaj napoveduje. Šestdeset let je minilo, kar se je odpravil na svoje znamenito potovanje, tako da je bil star celo po merilih hobitov, ki prej kot ne doživijo sto let; vendar pa je od znatnega bogastva, ki ga je prinesel nazaj, očitno ostalo še precej. Kako veliko ali kako malo, tega ni razkrival nikomur, še celo Frodu ne, ki mu je bil najljubši »nečak«. In še vedno je hranil na skrivnem prstan, ki ga je našel...«''<ref>{{Navedi knjigo|title=Gospodar prstanov - Bratovščina prstana|last=Tolkien|first=John Ronald Reuel|publisher=Mladinska knjiga|year=2002|isbn=86-11-16244-7|page=26-38|cobiss=128073216}}</ref>
== Glej tudi ==
* [[Tolkienova mitologija]]