Hobiti: Razlika med redakcijama

»...Ta knjiga ima v veliki meri opraviti s hobiti, in z njenih strani lahko bralec odkrije marsikaj o njihovem značaju in nekaj malega o njihovi zgodovini. Nadaljnje podatke je mogoče poiskati v izboru iz Rdeče knjige iz Zahodne krajine, objavljenem pod naslovom Hobit. Slednji izhaja iz poprej nastalih poglavjih Rdeče knjige, ki jih je spisal sam [[Bilbo Bisagin|Bilbo]], prvi hobit, ki je zaslovel v svetu nasploh, in ta jih je naslovil kot Tja in spet nazaj, zakaj pripovedovala so o njegovem popotovanju na Vzhod in o njegovi vrnitvi: prigodi, ki je pozneje vpletla vse hobite v velike dogodke tistega veka, o katerih gre beseda tukaj.

''Hobiti so rod, ki ne zbuja pozornosti, a je zelo star, nekdaj številnejši kakor dandanes; kajti ljubijo mir in pokoj in dobro, zorano zemljo: najljubše bivališče jim je bilo dobro urejeno in dobro obdelano podeželje. Na naprave, ki so bolj zapletene od kovaškega me-hameha, vodnega mlina ali ročnih statev, se niso spoznali in se ne spoznajo in tudi niso marali in ne marajo zanje, čeprav so, kar se tiče orodja, spretni. Celo v davnih dneh so praviloma hodili s pota [[Ljudje (Tolkienova mitologija)|»velikemu rodu«]], in dandanes se nas preplašeni ogibajo in jih je vse težje najti. Sluha so ostrega, oči prav takšnih, in čeravno so nagnjeni k rejenosti in k temu, da ne hitijo po nepotrebnem, so vseeno spretnih in urnih gibov. Od samega začetka jim je bila dana spretnost, kako na hitro in potihoma izginiti, kadar prinese mimo veliki rod, s katerim si ne želijo srečanj; in to umetnost so spopolnjevali, da bi se človeku zdaj zdela čarobna. V resnici pa niso hobiti nikoli preučevali nobene čarobije in se ima njihova izmikavost zahvaliti zgolj poklicni ročnosti, ki so jo dednost in vaja ter tesno prijateljstvo z zemljo tako spopolnili, da je večje in okornejše rase ne morejo posnemati.''

''Hobiti so namreč majčkeni ljudje, manjši od [[Škratje (Tolkienova mitologija)|škratov]]: se pravi, manj tolsti in čokati, tudi če niso kaj dosti nižji. Velikosti so različnih, po naši meri so visoki od treh pa tja do šestih pednjev. Zdaj so redki, ki zrastejo do polpetega pednja; vendar pravijo, da so se zmanjšali in da so bili njega dni višji. Kot pravi Rdeča knjiga, je bil Bandobras Tuk »Bikov Rik«, sin Ajzengrema Drugega, visok šest pednjev in sedmega pol in je lahko zajezdil pravega konja. V vseh hobitskih zapisih sta ga prekašala samo dva slavna lika iz davnine; a s to nenavadno rečjo se ukvarja druga knjiga.''

''Povsem nedvomno je, da so hobiti kljub poznejši odtujitvi naši sorodniki: veliko bliže so nam kot vilini in celo kot [[Škratje (Tolkienova mitologija)|škrati]]. V starih časih so govorili človeške jezike, po svoje pač, in všečne ali nevšečne so jim bile dokaj iste reči kot ljudem. A v kakšnem sorodu smo si, že ni več mogoče ugotoviti. Poreklo hobitov se skriva tam daleč v Starših dnevih, ki so zdaj izgubljeni in pozabljeni. Samó [[vilini]] še hranijo zapise o tem izginulem času, njihova izročila pa se ukvarjajo skoraj v celoti z njihovo lastno zgodovino, v kateri se človek le poredko prikaže, hobitov pa sploh ne omenja. In vendar je jasno, da so hobiti spokojno bivali v Srednjem svetu že mnoga dolga leta prej, preden so se jih drugi sploh zavedeli. In ker je svet navsezadnje poln čudnih bitij, da jih ni prešteti, so bili ti človečki videti kaj nepomembni. A v časih [[Bilbo Bisagin|Bilba]] in njegovega dediča [[Frodo Bisagin|Froda]] so nenadoma in ne po svoji želji postali tako pomembni kot poznani in so vznemirjali posvetovanja Modrih in Vélikih.''

''Ti časi, imenovani Tretji vek Srednjega sveta, so zdaj že davno mimo in spremenila se je oblika vseh zemljin; a pokrajine, v katerih so hobiti živeli tedaj, so bile brez dvoma prav tiste, v katerih se še mudijo: to je na severozahodu Starega sveta, vzhodno od Morja. O svojem prvotnem domovanju hobiti v Bilbovem času niso hranili nobenega znanja. Ljubezen do učenosti (če ne štejemo rodoslovne vede) med njimi še zdaleč ni bila vsesplošna, pa vendar jih je v starih rodovinah še ostalo nekaj, ki so preučevali lastne bukve in celo zbirali poročila o starih časih in daljnih deželah pri vilinih, škratih in ljudeh. Njihovi lastni anali se začenjajo šele po poselit-viposelitvi Šajerske, in njihove najbolj pradavne legende so se komajda ozirale dlje nazaj kot v Vandrovske dni. Vseeno pa je iz teh legend, kakor dokazujejo tudi njihove samosvoje besede in šege, jasno, da so se v daljni preteklosti tudi hobiti tako kot še marsikdo selili v zahodni smeri. Njihove najstarejše povesti po vsem videzu uzirajo drobce časa, ko so prebivali v zgornjih dolinah reke Anduin, med obrobjema Zelengaja Vélikega in [[Megleno gorovje|Meglenega gorovja]]. Zakaj so se pozneje odločili za težavno in nevarno prečenje planin v [[Eriador]], ni več gotovo. Njihova poročila govorijo o množenju človeka v tistih krajih in o senci, ki je legla na gozd, tako da je potemnel in se po novem imenuje [[Mrkolesje]].''

''Hobiti so se, še preden so šli čez planine, razdelili v tri nekoliko različna si plemena: Brknoge, Čoklje in Žoltarje. '''Brknogi''' so bili bolj rjave polti, bolj drobni in nižji, in bili so golobradi in brez škornjev; dlani in stopala so imeli brhke in gibke; in raje so imeli višavja in pobočja. Čoklji so bili bolj plečati, bolj čokate rasti; dlani in stopala so imeli večje, raje pa so imeli ravnice in obrečja. Žoltarji so bili svetlejše polti pa tudi las, in so bili višji in bolj vitki od drugih dvojih; ljubili pa so drevje in gozdno deželo.''

''Brknogi so imeli v davnih časih marsikaj opraviti s škrati in so dolgo živeli na obronkih teh planin. Kmalu so se odselili na zahod in so se potikali prek Eriadorja vse tja do [[Vremski vrh|Vremskega vrha]], medtem ko so bili drugi še v Divjišču. Bili so najbolj običajna in značilna različica hobitov, pa tudi daleč najbolj številna. Bili so tudi najbolj nagnjeni k poseljevanju na enem mestu in so najdlje ohranili svojo davno šego, da so bivali v predorih in jamah.''

'''''Čoklji''' so se zadrževali ob bregovih velike reke Anduin in so se manj bali [[Ljudje (Tolkienova mitologija)|človeka]]. Na zahod so šli za Brknogi in so sledili teku [[Bruinen|Šumvode]] na jug; tamkaj so mnogi izmed njih dolgo prebivali med Tharbadom in mejino Mrkonije, preden so se odselili spet na sever.''

'''''Žoltarji''', ki jih je bilo najmanj, so bili severna veja. S [[Škratje (Tolkienova mitologija)|škrati]] so bili v bolj prijateljskih odnosih kot drugi hobiti, in spretnejši kot v rokodelstvu so bili, kar se tiče jezika in pesmi; in že od nekdaj so imeli raje lov kot pa or. Čez gore so šli severno od Razendela in se spustili dol po reki Belovir. V Eriadorju so se kmalu spremešali s plemenoma, ki sta prišli pred njimi, ker pa so bili nekaj drznejši in bolj pustolovskega duha, so pogosto postali voditelji ali poglavarji brknoških ali čokeljskih plemen. Še celo v Bilbovem času je bilo mogoče pri uglednejših družinah, kakršne so bile npr. Tuki in buškinjski dvorščaki, opaziti močno žoltarsko primes.''

''Brez dvoma se je zgodilo v tistih zgodnjih časih, da so se hobiti naučili svoje pisave in so začeli pisati po šegi Dúnedainov, ki so se te umetnosti veliko poprej naučili od vilinov. In v tistih dneh so tudi pozabili tiste jezike, kakršnikoli že so bili, ki so jih govorili dotehdob, in so posihmal uporabljali le še skupni jezik ali sogovorščino, ki so jo imenovali zahodščina in je bila v veljavi po vseh kraljevskih deželah od Arnorja do [[Gondor|Gondorja]] in skoraj po vsem pri-morju od Belfalasa do Lehuna. Obdržali pa so nekaj svojih besed in svoja imena za mesece in dneve, pa veliko zalogo osebnih imen iz preteklosti.''