Hobiti: Razlika med redakcijama

odstranjenih 912 zlogov ,  pred 11 meseci
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
 
== ''O hobitih'' ==
''»...Ta knjiga ima v veliki meri opraviti s hobiti, in z njenih strani lahko bralec odkrije marsikaj o njihovem značaju in nekaj malega o njihovi zgodovini. Nadaljnje podatke je mogoče poiskati v izboru iz Rdeče knjige iz Zahodne krajine, objavljenem pod naslovom Hobit. Slednji izhaja iz poprej nastalih poglavjih Rdeče knjige, ki jih je spisal sam Bilbo, prvi hobit, ki je zaslovel v svetu nasploh, in ta jih je naslovil kot Tja in spet nazaj, zakaj pripovedovala so o njegovem popotovanju na Vzhod in o njegovi vrnitvi: prigodi, ki je pozneje vpletla vse hobite v velike dogodke tistega veka, o katerih gre beseda tukaj.''
 
''Utegne pa biti, da bi mnogi želeli že od samega začetka zvedeti več o tem izrednem rodu, medtem ko drugi morda nimajo v lasti prejšnje knjige. Za takšne bralce je tu zbranih nekaj opazk o pomembnejših rečeh iz hobitoslovja, na kratko pa je priklicana v spomin tudi ta prva prigoda.''
 
''Hobiti so rod, ki ne zbuja pozornosti, a je zelo star, nekdaj številnejši kakor dandanes; kajti ljubijo mir in pokoj in dobro, zorano zemljo: najljubše bivališče jim je bilo dobro urejeno in dobro obdelano podeželje. Na naprave, ki so bolj zapletene od kovaškega me-ha, vodnega mlina ali ročnih statev, se niso spoznali in se ne spoznajo in tudi niso marali in ne marajo zanje, čeprav so, kar se tiče orodja, spretni. Celo v davnih dneh so praviloma hodili s pota »velikemu rodu«, in dandanes se nas preplašeni ogibajo in jih je vse težje najti. Sluha so ostrega, oči prav takšnih, in čeravno so nagnjeni k rejenosti in k temu, da ne hitijo po nepotrebnem, so vseeno spretnih in urnih gibov. Od samega začetka jim je bila dana spretnost, kako na hitro in potihoma izginiti, kadar prinese mimo veliki rod, s katerim si ne želijo srečanj; in to umetnost so spopolnjevali, da bi se človeku zdaj zdela čarobna. V resnici pa niso hobiti nikoli preučevali nobene čarobije in se ima njihova izmikavost zahvaliti zgolj poklicni ročnosti, ki so jo dednost in vaja ter tesno prijateljstvo z zemljo tako spopolnili, da je večje in okornejše rase ne morejo posnemati.''
''Nobena vrsta hobitov ni bila nikoli bojevita in nikdar se niso spopadali med sabo. V starih časih so se bili seveda pogosto primorani bojevati, da so se obdržali v trdem svetu; v času Bilba pa je bila to že davna zgodovina. Zadnja bitka, preden se začne ta zgodba, in pravzaprav tudi edina, ki se je kdaj bila znotraj meja Šajerske, je bila onkraj živega spomina: Zelenpoljska bitka, v kateri je Bandobras Tuk leta 1147 š. št. razbil vdor orkov. Celo vreme je postalo bolj milo, in volkovi, ki so nekdaj v ostrih belih zimah prihajali plenit s Severa, so bili zdaj zgolj bajka. Tako je orožje, čeprav so ga ponekod na Šajerskem še hranili, rabilo večinoma kot trofeja, obešeno nad ognjišči ali po stenah ali pa zbrano v muzeju v Velkem Prekopanskem. Ta se je imenoval Hiša mathomov; kajti hobiti so vsaki reči, ki je niso imeli več kaj rabiti, ni pa se jim zdelo, da bi jo metali stran, pravili mathom. V njihovih bivališčih so se mathomi radi kopičili, in te vrste so bili mnogi darovi, ki so šli iz roke v roko.''
 
''Kljub lagodnosti in miru je ostal ta rod vseeno nenavadno žilav. Težko jih je bilo, če je že prišlo do tega, obvladati ali ubiti; tako neutrudni ljubitelji dobrot pa so bili nemara nenazadnje zato, ker so, kadar so bili prisiljeni, znali zdržati brez njih, in so hude udarce žalosti, sovražnika ali vremena znali preživeti tako, da so se ob tem tisti, ki jih niso dobro poznali in ki niso videli dlje kot do njihovih trebuhov in lepo rejenih obrazov, samo čudili. Čeravno so se neradi prepirali in niso sebi v zabavo ubijali nobenega živega bitja, so bili v sili pogumni in so, če je bilo treba, še znali zavihteti orožje. Dobro so znali streljati z lokom, kajti bili so ostrega vida in zanesljive roke. Pa ne le z lokom in strelico. Če se je kateri hobit kdaj sklonil, da pobere kamen, se je bilo boljše brž pobrati v zaklon, kakor so dobro vedeli vsi nepovabljeni štirinogi.''[[Slika:Hobbit Hole.gif|sličica|hobitska duplina/domovanje]]''Prvotno so vsi hobiti živeli v podzemeljskih jamah, tako je vsaj veljalo, in v takšnih bivališčih so se še vedno počutili najbolj doma; ampak sčasoma so bili prisiljeni prevzeti druge oblike stanovanja. Pravzaprav so na Šajerskem v Bilbovih časih to staro šego ohranjali praviloma le še najbogatejši in najbolj siromašni hobiti. Najbolj siromašni so še kar prebivali v brlogih kar se da preproste vrste, zares zgolj luknjah s komaj enim oknom ali pa še to ne; premožni pa so si še vedno privoščili bolj razkošne različice preprostih nekdanjih zemljank. A primernega prostora za to veliko in razvejeno rov-je (sami so rovom rekli smiali) ni bilo najti prav povsod; in v ravnici in nižavskih krajih so si začeli hobiti, kakor so se množili, zidati na tleh. Prav res, celo v hribovitih krajih in starejših naselbinah, kakršni sta bili Hobitovo in Dobrakošta, ali v glavnem mestu Šajerske, Velkem Prekopanskem na Belih vesinah, so stale mnoge hiše iz lesa, opeke ali kamna. Te so bile še posebej pri srcu mlinarjem, kovačem, vrvarjem in kolarjem ter drugim tega kova; kajti hobiti so si bili, celo ko so premogli bivalne jame, že dolgo vajeni postavljati klonite in delavnice.''
 
''Prvotno so vsi hobiti živeli v podzemeljskih jamah, tako je vsaj veljalo, in v takšnih bivališčih so se še vedno počutili najbolj doma; ampak sčasoma so bili prisiljeni prevzeti druge oblike stanovanja. Pravzaprav so na Šajerskem v Bilbovih časih to staro šego ohranjali praviloma le še najbogatejši in najbolj siromašni hobiti. Najbolj siromašni so še kar prebivali v brlogih kar se da preproste vrste, zares zgolj luknjah s komaj enim oknom ali pa še to ne; premožni pa so si še vedno privoščili bolj razkošne različice preprostih nekdanjih zemljank. A primernega prostora za to veliko in razvejeno rov-je (sami so rovom rekli smiali) ni bilo najti prav povsod; in v ravnici in nižavskih krajih so si začeli hobiti, kakor so se množili, zidati na tleh. Prav res, celo v hribovitih krajih in starejših naselbinah, kakršni sta bili Hobitovo in Dobrakošta, ali v glavnem mestu Šajerske, Velkem Prekopanskem na Belih vesinah, so stale mnoge hiše iz lesa, opeke ali kamna. Te so bile še posebej pri srcu mlinarjem, kovačem, vrvarjem in kolarjem ter drugim tega kova; kajti hobiti so si bili, celo ko so premogli bivalne jame, že dolgo vajeni postavljati klonite in delavnice.''
 
''Kot so pravili, se je navada, da so si zidali kmetije in skednje, spočela med prebivalci Marosta doli vzdolž reke Brendivine. Hobi-ti s tega konca, Vzhodnega kvarta, so bili dokaj veliki in krepkih nog, in v blatnem vremenu so nosili škratovske škornje. Vseeno se je dobro vedelo, da so po krvi v pretežni meri Čoklji, kakor je prav res kazal tudi puh, ki je mnogim obraščal obradke. Noben Brknog ali Žohar ni imel niti sledu brade. Prebivalci Marosta, in pa tudi Buškinja na vzhodnem bregu reke, ki so ga zasedli zatem, so prišli na Šajersko večidel pozneje od nekod z juga; in še vedno so imeli mnoga posebna imena in nenavadne besede, ki jih drugod po Šajerskem ni najti.''
 
== ''O ureditvi Šajerske'' ==
[[Slika:Del Grofije.jpg|sličica|509x509_pik|Del Grofije]]
''Šajerska je bila razdeljena v štiri četrtine, že omenjene »kvarte«, Severnega, Južnega, Vzhodnega in Zahodnega; ti pa spet vsak v vrsto »rodin«, klanskih deželic, ki so v času te historije še nosile imena nekaterih izmed starih vodilnih rodovin, čeravno jih zdaj ni bilo več najti zgolj znotraj njihovih dejanskih rodin. Malone vsi Tuki so še vedno živeli v Tukovini, to pa ni držalo glede mnogih drugih rodovin, kakršni sta na primer Bisagini ali pa Bofini. Zunaj kvartov sta bili še vzhodna in zahodna mejina: Buškinje (str. 150) in Zahodna krajina, priključena Šajerski leta 1462 š. št.''
 
''Edini zaresni uradnik v Šajerski je bil v tistem času župan Velke-ga Prekopanskega (oziroma kar vse Šajerske), ki so ga volili vsakih sedem let na lithe, kakor so pravili kresnemu dnevu, na svobodnem semnju na Belih vesinah. Župan je imel malone edino to dolžnost, da je načeloval pojedinam o šajerskih praznikih, ki so bili kar pogostni. Ker pa sta se županstva držala tudi naslova poštnega upravnika in stražmojstra oziroma šajrifa, je upravljal tudi sle in stražo. To sta bili tudi edini javni službi v šajerstvu, in številnejši in veliko bolj zaposleni so bili sli. Hobiti še zdaleč niso bili vsi pismeni, ampak tisti, ki so bili, so ves čas pisali vsem svojim prijateljem (in drugim izbranim sorodnikom), ki so stanovali dlje kot za en popoldan hoda daleč.''
''Hoborožniki so bili hobitska policija oziroma tisto, kar je bilo policiji še najbolj podobno. Seveda niso imeli uniform (saj so bile tovrstne reči povsem neznane), zgolj pero v kapi; in v resnici so bili prej poljski čuvaji kot pa policaji in so na prava pota prej zavračali živali kot pa vračali hudodelce. V vsej Šajerski jih za notranje zadeve ni bilo več kot ducat, po trije v vsakem kvartu. Dokaj večje število, ki je po potrebi nihalo, jih je bilo zaposlenih, da so hodili v »mejaške obhodnje« in gledali, da ne bi prišli delat zgage izmejci kakršnekoli sorte že, bodi velike ali majhne.''
''V času, ko se začenja ta zgodba, je število mejačev zelo naraslo. Bilo je veliko poročil in pritožb o tujih osebah in bitjih, ki da zahajajo k meji ali celo čeznjo: prvi znak, da vse ni tako, kot bi moralo biti in kot je bilo vsekdar razen v povestih in bajkah o davnih časih. Redki so se menili za to znamenje in niti Bilbu se ni sanjalo, kaj napoveduje. Šestdeset let je minilo, kar se je odpravil na svoje znamenito potovanje, tako da je bil star celo po merilih hobitov, ki prej kot ne doživijo sto let; vendar pa je od znatnega bogastva, ki ga je prinesel nazaj, očitno ostalo še precej. Kako veliko ali kako malo, tega ni razkrival nikomur, še celo Frodu ne, ki mu je bil najljubši »nečak«. In še vedno je hranil na skrivnem prstan, ki ga je našel...«''<ref>{{Navedi knjigo|title=Gospodar prstanov - Bratovščina prstana|last=Tolkien|first=John Ronald Reuel|publisher=Mladinska knjiga|year=2002|isbn=86-11-16244-7|page=26-38|cobiss=128073216}}</ref>
 
 
 
Hobiti imajo velika, močno poraščena stopala (čevljev namreč ne poznajo) in so po naravi nekoliko bolj debelušni. Poleg zajtrka, kosila, večerje in malic poznajo še tako imenovane »predzajtrk, predkosilo, predvečerja...« in podobno. Imajo najmanj osem (precej obilnih) obrokov na dan.
 
Hobiti hodijo bosi, živijo pa na [[Šajerska|Šajerskem]], najrajši kadijo [[pipina zel|pipno zel]] in živijo v okroglih »hiškah« z okroglimi vrati, ter na splošno uživajo življenje v prelepih pokrajinah, polnih zelenja, gozdov, travnikov, polj in čudovitega zraka.
 
Kjub svoji dobrodušnosti, pa se znajo tudi upreti svoražniku kot so se na koncu [[tretji vek|tretjega veka]], ko so združili moči in iz Šajerske pregnali gorjačarje.
[[Slika:Hobbit Hole.gif|sličica|hobitska duplina/domovanje]]
V tretjem veku so hobiti spremenili usodo [[Srednji svet|Srednjega sveta]], saj je [[Frodo Bisagin]] s svojim prijateljem [[Samoglav Gamgi|Samom]] uničil [[Prstan Mogote]] in tako rešil življenje vsem dobrim bitjem.
 
== Glej tudi ==
* [[Tolkienova mitologija]]
154

urejanj