Hobiti: Razlika med redakcijama

 

== ''O hobitih'' ==

 

 

''Hobiti so rod, ki ne zbuja pozornosti, a je zelo star, nekdaj številnejši kakor dandanes; kajti ljubijo mir in pokoj in dobro, zorano zemljo: najljubše bivališče jim je bilo dobro urejeno in dobro obdelano podeželje. Na naprave, ki so bolj zapletene od kovaškega me-ha, vodnega mlina ali ročnih statev, se niso spoznali in se ne spoznajo in tudi niso marali in ne marajo zanje, čeprav so, kar se tiče orodja, spretni. Celo v davnih dneh so praviloma hodili s pota »velikemu rodu«, in dandanes se nas preplašeni ogibajo in jih je vse težje najti. Sluha so ostrega, oči prav takšnih, in čeravno so nagnjeni k rejenosti in k temu, da ne hitijo po nepotrebnem, so vseeno spretnih in urnih gibov. Od samega začetka jim je bila dana spretnost, kako na hitro in potihoma izginiti, kadar prinese mimo veliki rod, s katerim si ne želijo srečanj; in to umetnost so spopolnjevali, da bi se človeku zdaj zdela čarobna. V resnici pa niso hobiti nikoli preučevali nobene čarobije in se ima njihova izmikavost zahvaliti zgolj poklicni ročnosti, ki so jo dednost in vaja ter tesno prijateljstvo z zemljo tako spopolnili, da je večje in okornejše rase ne morejo posnemati.''

''Nobena vrsta hobitov ni bila nikoli bojevita in nikdar se niso spopadali med sabo. V starih časih so se bili seveda pogosto primorani bojevati, da so se obdržali v trdem svetu; v času Bilba pa je bila to že davna zgodovina. Zadnja bitka, preden se začne ta zgodba, in pravzaprav tudi edina, ki se je kdaj bila znotraj meja Šajerske, je bila onkraj živega spomina: Zelenpoljska bitka, v kateri je Bandobras Tuk leta 1147 š. št. razbil vdor orkov. Celo vreme je postalo bolj milo, in volkovi, ki so nekdaj v ostrih belih zimah prihajali plenit s Severa, so bili zdaj zgolj bajka. Tako je orožje, čeprav so ga ponekod na Šajerskem še hranili, rabilo večinoma kot trofeja, obešeno nad ognjišči ali po stenah ali pa zbrano v muzeju v Velkem Prekopanskem. Ta se je imenoval Hiša mathomov; kajti hobiti so vsaki reči, ki je niso imeli več kaj rabiti, ni pa se jim zdelo, da bi jo metali stran, pravili mathom. V njihovih bivališčih so se mathomi radi kopičili, in te vrste so bili mnogi darovi, ki so šli iz roke v roko.''

 

 

''Kot so pravili, se je navada, da so si zidali kmetije in skednje, spočela med prebivalci Marosta doli vzdolž reke Brendivine. Hobi-ti s tega konca, Vzhodnega kvarta, so bili dokaj veliki in krepkih nog, in v blatnem vremenu so nosili škratovske škornje. Vseeno se je dobro vedelo, da so po krvi v pretežni meri Čoklji, kakor je prav res kazal tudi puh, ki je mnogim obraščal obradke. Noben Brknog ali Žohar ni imel niti sledu brade. Prebivalci Marosta, in pa tudi Buškinja na vzhodnem bregu reke, ki so ga zasedli zatem, so prišli na Šajersko večidel pozneje od nekod z juga; in še vedno so imeli mnoga posebna imena in nenavadne besede, ki jih drugod po Šajerskem ni najti.''

 

== ''O ureditvi Šajerske'' ==

''Šajerska je bila razdeljena v štiri četrtine, že omenjene »kvarte«, Severnega, Južnega, Vzhodnega in Zahodnega; ti pa spet vsak v vrsto »rodin«, klanskih deželic, ki so v času te historije še nosile imena nekaterih izmed starih vodilnih rodovin, čeravno jih zdaj ni bilo več najti zgolj znotraj njihovih dejanskih rodin. Malone vsi Tuki so še vedno živeli v Tukovini, to pa ni držalo glede mnogih drugih rodovin, kakršni sta na primer Bisagini ali pa Bofini. Zunaj kvartov sta bili še vzhodna in zahodna mejina: Buškinje (str. 150) in Zahodna krajina, priključena Šajerski leta 1462 š. št.''

 

''Edini zaresni uradnik v Šajerski je bil v tistem času župan Velke-ga Prekopanskega (oziroma kar vse Šajerske), ki so ga volili vsakih sedem let na lithe, kakor so pravili kresnemu dnevu, na svobodnem semnju na Belih vesinah. Župan je imel malone edino to dolžnost, da je načeloval pojedinam o šajerskih praznikih, ki so bili kar pogostni. Ker pa sta se županstva držala tudi naslova poštnega upravnika in stražmojstra oziroma šajrifa, je upravljal tudi sle in stražo. To sta bili tudi edini javni službi v šajerstvu, in številnejši in veliko bolj zaposleni so bili sli. Hobiti še zdaleč niso bili vsi pismeni, ampak tisti, ki so bili, so ves čas pisali vsem svojim prijateljem (in drugim izbranim sorodnikom), ki so stanovali dlje kot za en popoldan hoda daleč.''

''Hoborožniki so bili hobitska policija oziroma tisto, kar je bilo policiji še najbolj podobno. Seveda niso imeli uniform (saj so bile tovrstne reči povsem neznane), zgolj pero v kapi; in v resnici so bili prej poljski čuvaji kot pa policaji in so na prava pota prej zavračali živali kot pa vračali hudodelce. V vsej Šajerski jih za notranje zadeve ni bilo več kot ducat, po trije v vsakem kvartu. Dokaj večje število, ki je po potrebi nihalo, jih je bilo zaposlenih, da so hodili v »mejaške obhodnje« in gledali, da ne bi prišli delat zgage izmejci kakršnekoli sorte že, bodi velike ali majhne.''

== Glej tudi ==

* [[Tolkienova mitologija]]