Poglavar Seattle: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
škrba iz en: |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 13:
[[fi:Seattle (intiaani)]]
[[sv:Seattle (indianhövding)]]
==Življenje==
Poglavar Seattle – Chief Seattle [http://en.wikipedia.org/wiki/Chief_Seattle] je bil rojen okrog 1786 na Blake Island, v Washingtonu. Umrl je 7. junija 1866 v indijanskem rezervatu Suquamish na Port Madisonu, v Washingtonu. Njegov oče Schweabe je bil poglavar indijanskega plemena Suquamish. Mati Scholitza je bila iz plemena Duwamish.
Že kot mlad bojevnik in poglavar je zmagoval v bitkah pri Green River [http://en.wikipedia.org/wiki/Green_River_%28Washington%29]. Napadal je plemeni Chemakum in S'Klallam, ki so živela na polotoku Olympic[http://en.wikipedia.org/wiki/Olympic_Peninsula] (Olympic Peninsula). Glede na svoje pleme je bil visokorasel. Poznan je bil kot dober govornik z močnim glasom, ki se je razlegal pol milje in dalj, ko je nagovoril svoje poslušalce.
Njegova prva žena iz vasi Tola'ltu je ob rojstvu hčerke umrla. Z drugo ženo je imel več sinov in hčera. Izmed njegovih otrok je najbolj znana Princess Angelina [http://en.wikipedia.org/wiki/Princess_Angeline], rojena 31. maja 1820 – 1896. Po njej so poimenovali ulice (S. Angeline Street) na Beacon Hill v Seattlu, v mestu Columbia in park Seward.
==Govor poglavarja Seattla==
Poglavar Seattla – Chief Seattle je imel v januarju 1854 govor, ki ga je dr. Henry A. Smith objavil v Seattle Sunday Star leta 1887. Najpogosteje ga imenujejo Seattlov odgovor, ker je nastal kot odgovor na govor guvernerja Issaca I. Stevensa. Nedvomno je Chief Seattle imel govor ob tej priložnosti, le da je vsebina, ki jo je Smith zapisal na osnovi govora nekoliko dvomljiva. Vsebina je ohranjena v angleškem jeziku [http://www.halcyon.com/arborhts/chiefsea.html] [http://www.historylink.org/essays/output.cfm?file_id=1427], slovenska različica je bila že večkrat objavljena v različnih medijih, natisnjena je tudi v knjigi Smo del stvarstva : govor poglavarja Seattla ob prodaji zemlje priseljencem leta 1855 (Ljubljana : Gnostica, 2003)
'''Odlomek'''
KAKO JE MOGOČE PRODATI ALI KUPITI MODRINO NEBA?[http://juliadoria.com/index.php?option=com_content&task=view&id=368&Itemid=60]
Kako je mogoče kupiti ali prodati modrino neba in toploto zemlje? Kaj takega nam je popolnoma tuje. Svežina zraka in bistrost vode nista v naši posesti, le kako bi ju mogli potem kupiti?
Vsak drobec te zemlje je svet mojemu ljudstvu. Vsaka lesketajoča borova iglica, vsako zrno peska na rečnem produ, vsaka meglica v mraku gozda, vsaka drobcena žuželka, vse to je sveto v mislih in življenju mojega ljudstva. Sokove dreves prežemajo spomini na rdečega človeka.
Ko umrli bledokožci odidejo na sprehod med zvezde, pozabijo na zemljo, ki jim je dala življenje. Naši mrtvi nikoli ne pozabijo svoje prečudovite zemlje, kajti ona je mati rdečega človeka. Mi smo del te zemlje in ona je del nas. Dišeče trave so naše sestre; jelen, žrebec, veliki orel – so bratje. Skaloviti vršaci, sočni pašniki, toplo ponijevo telo in človek – vse pripada isti družini.
Ko Veliki poglavar pošilja iz Washingtona svoj glas, da želi kupiti našo zemljo, preveč zahteva od nas. Veliki poglavar sporoča, da nam bo poiskal kraj, kjer bomo lepo živeli. On bo naš oče, mi njegovi otroci. Razmislili bomo o ponudbi, da kupite našo zemljo. Vendar to ne bo lahko. Ta zemlja nam je sveta.
Ta bistra voda, ki teče v hitrih potokih in rekah, ni samo voda, ampak kri naših prednikov. Če vam prodamo zemljo, se morate spomniti, da je ta voda sveta; svojim otrokom morate povedati, da je sveta, da vsak odsev bistrega jezera pripoveduje o dogodkih in spominih iz življenja mojega ljudstva. Žuborenje vode je glas očeta mojega očeta.
Reke so naši bratje, potolažijo nam žejo. Reke nosijo naše kanuje, hranijo nam otroke. Če vam prodamo to zemljo, se morate spomniti in učit svoje otroke, da so reke naši pa tudi vaši bratje. Zato morate nuditi rekam dobroto, kakršne bi bil deležen brat.
Vemo, da nas beli človek ne razume. Zanj pomeni del zemlje isto kot katerikoli drugi del. On je tujec, ki pride ponoči in odvzame zemlji vse, kar potrebuje. Zemlja ni njegov brat, ampak sovražnik; ko si jo podvrže, gre dalje. Za seboj pušča grobove svojih očetov, pa mu nič mar. Svojim otrokom odvzema zemljo, pa ga to nič ne briga. Grobovi njegovih očetov in zemlja, ki mu rojeva otroke – ostanejo pozabljeni. Do matere-zemlje in brata-neba se vede kot do stvari, ki jih je mogoče kupiti, oropati, prodati kakor živino ali svetal nakit. Njegov pohlep bo uničil zemljo in pustil za seboj samo puščo.
Ne vem. Naš način življenja se razlikuje od vašega. Pri pogledu na vaša mesta rdečega človeka zabolijo oči. Morda zavoljo tega, ker je rdeči človek divjak in ne razume stvari. V mestih belega človeka ni mirnega kotička. Ni kraja, kjer bi se slišalo odpiranje listja spomladi ali drhtljaj mušičinega krilca. Morda zato, ker sem divjak – preprosto ne razumem. Hrup žali moja ušesa. Je kaj vredno življenje, če človek ne more slišati osamljenega krika kozoroga ali nočnega prepira žab v mlaki? Jaz sem rdeč človek in ne razumem veliko. Indijanec ljubi mehki glas vetra, ko se poigrava po močvirju, in vonj sapice, ki jo osvežuje opoldanski dež ali borovje.
...
| |||