Fidel Castro: razlika med redakcijama

odstranjenih 3.454 zlogov ,  pred 1 mesecem
m
vrnitev sprememb uporabnika Zm05gamer (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Erardo Galbi
(pp)
Oznake: vrnjeno vizualno urejanje mobilno urejanje mobilno spletno urejanje napredno mobilno urejanje
m (vrnitev sprememb uporabnika Zm05gamer (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Erardo Galbi)
Oznaka: vrnitev
'''Fidel Alejandro Castro Ruz''' <small>([[File:Speaker Icon.svg|13px|]] [[Datoteka:Es-Fidel Castro.ogg|audio]])</small>, [[Kubanci|kubanski]] [[politik]], * [[13. avgust]] [[1926]], [[Birán]], [[Kuba]], † [[25. november]] [[2016]], [[Havana]].
 
Bil je kubanski premier od 1959 do 1976 in nato predsednik države (državnega sveta in sveta ministrov) od 1976 do 2008, vrhovni poveljnik kubanskih oboroženih sil od 1959 do 2008 ter prvi sekretar Komunistične partije Kube od 1961 do 2011. Leta 2006 je zaradi zdravstvenih razlogov predal vse vodilne funkcije svojemu bratu Raulu. Po politični usmerjenosti je marksist-leninist, pod njegovo administracijo je Republika Kuba postala enostrankarska socialistična država, industrija in gospodarstvo pa sta bili nacionalizirani in socialistične reforme so bile implementirane na vseh področjih družbe. V mednarodni politiki je bil Castro predsedujoči gibanja [[Neuvrščeni]]h od 1979 do 1983 in drugič (samo formalno, dejansko pa njegov brat Raul) od 2006 do 2008.
Fidel Castro je bil predsednik vlade [[Kuba|Kube]] od 1959 do 1976 in predsednik države od 1976 do 2008. Kot ideološko [[Marksizem-leninizem|marksistično-leninistični]] in kubanski nacionalist je bil tudi prvi sekretar Komunistične partije Kube od 1961 do 2011. Pod njegovo upravo je Kuba 
 
Fidel Castro je bil predsednik vlade [[Kuba|Kube]] od 1959 do 1976 in predsednik države od 1976 do 2008. Kot ideološko [[Marksizem-leninizem|marksistično-leninistični]] in kubanski nacionalist je bil tudi prvi sekretar Komunistične partije Kube od 1961 do 2011. Pod njegovo upravo je Kuba postala enopartijska komunistična država; industrija in gospodarstvo sta bila nacionalizirana, v družbi pa so se izvajale državne socialistične reforme.
 
Castro, rojen v Biránu v Orienteju, sin bogatega španskega kmeta, je med študijem prava na univerzi v Havani sprejel levičarske in protiimperialistične ideje. Potem, ko je sodeloval v uporih proti desničarskim vladam v Dominikanski republiki in Kolumbiji, je načrtoval strmoglavljenje kubanskega predsednika [[Fulgencio Batista|Fulgencia Batiste]] in leta 1953 sprožil neuspeli napad na vojašnico Moncada. Po enoletnem zaporu je Castro odpotoval v [[Mehika|Mehiko]], kjer je ustanovil  revolucionarna skupina, Gibanje 26. julija, z bratom Raúlom Castrom in [[Che Guevara|Ernestom "Che" Guevaro]].  Ko se je vrnil na Kubo, je Castro prevzel ključno vlogo v kubanski revoluciji tako, da je vodil gibanje v gverilski vojni proti Batistinim silam iz Sierra Maestre. Po strmoglavljenju Batistinsta leta 1959 je Castro prevzel vojaško in politično oblast kot kubanski premier. [[Združene države Amerike]] so začele nasprotovati Castrovi vladi in ga neuspešno poskušale odstraniti z atentatom, ekonomsko blokado in protirevolucijo, vključno z invazijo na zaliv prašičev leta 1961. V nasprotju s temi grožnjami se je Castro uskladil s [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]] in dovolil Sovjetom uporabo [[Jedrsko orožje|jedrskega orožja]] na Kubi, kar je povzročilo kubansko raketno krizo – odločilni incident hladne vojne – leta 1962.
 
Castro je s sprejetjem marksistično-leninistične ideologije Kubo spremenil v enopartijsko socialistično državo pod vladavino komunistične stranke, prvo na zahodni polobli. Politike, ki so uvajale centralno gospodarsko načrtovanje ter širile zdravstvo in izobraževanje, sta spremljala državni nadzor nad tiskom in brutalno zatiranje notranjega nesoglasja. V tujini je Castro podpiral protiimperialistične revolucionarne skupine, podpiral je ustanovitev marksističnih vlad v [[Čile|Čilu]], [[Nikaragva|Nikaragvi]] in ​​[[Grenada|Grenadi]] ter pošiljal vojake na pomoč zaveznikom v državljanski vojni Jom Kipur, Ogaden in Angolo.  Ta dejanja so skupaj s Castrovim vodstvom Gibanja neuvrščenih od leta 1979 do 1983 in kubanskim medicinskim internacionalizmom povečala prepoznavnost Kube na svetovnem prizorišču. Po [[Razpad Sovjetske zveze|razpadu Sovjetske zveze]] leta 1991 je Castro vodil Kubo skozi gospodarski upad "posebnega obdobja", pri čemer je sprejel okoljske in antiglobalistične ideje. Leta 2001 je Castro sklenil zavezništva v latinskoameriški republikami – in sicer z [[Venezuela|Venezuelo]] Huga Cháveza – in ustanovil Bolivarsko zavezništvo za Ameriko. Leta 2006 je Castro zaradi poslabšanja svojega zdravja svoje odgovornosti prenesel na podpredsednika Raúla Castra, ki ga je državni zbor leta 2008 izvolil za predsednika.
 
Castro, nekraljevski vodja države z najdaljšo dobo v 20. in 21. stoletju, je polariziral mnenje po vsem svetu. Njegovi podporniki ga vidijo kot zagovornika [[Socializem|socializma]] in antiimperializma, katerega revolucionarna vlada je pospeševala gospodarsko in socialno pravičnost, hkrati pa je zagotovila neodvisnost Kube od ameriške hegemonije. Castro je bil odlikovan z različnimi mednarodnimi nagradami in je pomembno vplival na različne posameznike in skupine po vsem svetu. Kritiki ga označujejo za diktatorja, katerega administracija je nadzorovala kršitve človekovih pravic, preganjane številnih Kubancev in osiromašenje gospodarstva države, njegova politika pa je povzročila smrt več kot 30.000 ljudjem.
 
== Življenjepis ==
Kljub Castrovemu diktatorskemu načinu vladanje je ostal na Kubi zelo priljubljen. Veliko Kubancev je veliko pridobilo z brezplačnim šolstvom in zdravstvenim sistemom. Kuba je tudi prejemala veliko ekonomsko pomoč s strani Sovjetske zveze. Leta 1976 je Kubanski državni zbor Castra izvolil za predsednika.
 
==RazpadPadec Sovjetske zveze==
 
Med letoma 1970 in 1980 se je Castro uveljavil kot eden od voditeljev neuvrščenih, kljub njegovim očitnim vezam s Sovjetsko zvezo. Vendar pa je konec sovjetske pomoči leta 1991 privedel do nadaljevanja gospodarske krize na Kubi. Nekaj tujih naložb je bilo sicer dovoljenih, zlasti v turizmu. Takrat je denar, ki so ga izgnani Kubanci pošiljali domov, postal ključnega pomena. Castro je tudi po dejanski predaji oblasti sredi leta 2006 formalno ostal predsednik Kube do leta 2008, ko ga je nasledil njegov mlajši brat Raul.