Elektrokemija: Razlika med redakcijama

Izgubo oziroma oddajanje elektronov iz atoma ali molekule imenujemo [[oksidacija]], sprejemanje elektronov pa [[redukcija]]. V [[kovalentna vez|kovalentni vezi]], kjer se elektroni razdelijo med dva ali več atomov z večjo razliko v [[elektronegativnost]]i, se pri določanju oksidacijskega stanja elektron dodeli atomu z največjo elektronegativnostjo. Najbolj elektonegativni atomi imajo potemtakem najnižje oksidacijsko število.

Atom ali molekula, ki pri redoks reakciji izgubi elektrone, se imenuje reducent, [[zvrst]], ki sprejmejih elektronesprejme, pa oksidant. Reducenti se pri redoks reakcijah vedno oksidirajo, oksidanti pa reducirajo. Najbolj reprezentativen oksidant je [[kisik]], po katerem je oksidacija tudi dobia ime (iz grškega korena {{jezik-el2|ὀξύς}}: oxys), vendar ni edini. Kljub imenu pri oksidaciji ni nujna prisotnost kisika. Plamen lahko gori tudi v prisotnosti drugega oksidanta, na primer [[fluor|floura]]. Plameni, kjer kot oksidant uporabimo fluor, gorijo bolj intenzivno, ker je fluor močnejši oksidant (ima večjo elektronegativnost) kot kisik.

Vezava kisika[[kisik]]a na atom ali molekulo privede do oksidacije zvrsti (medtem ko se kisik reducira). Na primer, pri oksidaciji [[oktan]]a s kisikom, pri kateri nastanenastaneta [[ogljikov dioksid]] in [[voda]], imata na začetku tako kisik kot [[ogljik]] oksidacijsko stanje 0. Pri nastanku CO₂ ogljik izgubi štiri elektrone in postane C⁴⁺, vsak kisikov atom pa dobi dva elektrona in postane O^2-. V organskih spojinah, kot sta na primer [[propan]] ali [[metanol]], izguba atoma vodika predstavlja oksidacijo molekule. Ko vodikov atom izstopi iz molekule, s seboj vzame elektron, ki se porabi za nastanek druge kovalentne vezi z nekovino. Nasprotno, pa pri odstranjevanju kisikovega atoma ali dodajanju vodikovega atoma na molekulo poteče redukcija.