Centralno pokopališče Žale: Razlika med redakcijama

Pri ureditvi pokopališča so sodelovali številni znani arhitekti ([[Jože Plečnik]], Ivan Vurnik, [[Edvard Ravnikar]], [[Vlasto Kopač]], [[Fedja Košir]], Nikolaj Bežek, [[Peter Kerševan]], [[Marko Mušič]],...),<ref name="pogreb-ni-tabu.si">{{navedi splet |url=http://www.pogreb-ni-tabu.si/2011/01/kulturno-pomembna-evropska-pokopalisca-%E2%80%93-ljubljanske-zale/ |title=Kulturno pomembna evropska pokopališča – ljubljanske Žale |publisher=Zavod Pogreb ni tabu |accessdate=18.7.2017}}</ref> tako da ima celoten kompleks pokopališča pomembno mesto v slovenski arhitekturni zgodovini. Poseben pomen ima Plečnikov Vrt vseh svetih, poslovilni kompleks kapelic, ki je od poletja 2021 del UNESCO spomenika. Številne grobove so okrasili vidniznani kiparji, med njimi [[Lojze Dolinar]], [[France Gorše]], [[Svitoslav Peruzzi]] (Septembrske žrtve, Kranjski Janez), [[Boris Kalin]], [[Zdenko Kalin]], Nikolaj Pirnat, [[Janez Boljka|Janez Boljka, Stojan Batič, Nikolaj Pirnat]]. Žale so pomembne tudi zaradi [[hortikultura|hortikulturne]] ureditve.<ref>[http://www.significantcemeteries.org/en/significant-cemeteries/detail/cemetery-zale# Significantcemeteries.org - Cemetery Žale]</ref>

Zaradi 120-letne uporabe pokopališča pri Sv. Krištofu je bilo ob pričetku 20. stoletja stanje na utesnjenem starem pokopališču na robu Bežigrada že nevzdržno, tako da se je ljubljanska mestna oblast odločila urediti novo pokopališče. Do maja 1905 je mesto uspelo za novo pokopališče odkupiti 117.000 kvadratnih metrov zemljišča na [[Ljubljansko polje|Ljubljanskem polju]]. Načrtovanje tega pokopališča je potekalo pod vodstvom [[Ferdinand Trumler|Ferdinanda Trumlerja]], ki je zgradil že [[Škofovi zavodi, Ljubljana|ljubljanske Škofove zavode]].<ref>Milena Piškur: ''Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču'' (Ljubljana, 2004), str. 7.</ref> Samo pokopališče je bilo odprto leta 1906 v sklopu [[Župnija Ljubljana - Sv. Križ|župnije Ljubljana - Sv. Križ]] okoli male historistične [[cerkev sv. Križa, Ljubljana|cerkve sv. Križa]]. Pokopališče je bilo blagoslovljeno 2. maja in že naslednji dan je bil opravljen prvi [[pokop]], ko je bil tu pokopan [[duhovnik]] [[Martin Malenšek]], ki so ga sem prepeljali s starega [[Navje, Ljubljana|pokopališča Sv. Krištofa (del tega je ohranjen kot Navje)]].<ref>Milena Piškur: ''Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču'' (Ljubljana, 2004), str. 8.</ref>

[[Prva svetovna vojna]] je povzročila, da so tu pokopali okoli 6100 [[padel v boju|padlih]] oz. umrlih [[vojak]]ov vseh vojskujočih se strani<ref name="Milena Piškur 2004">Milena Piškur: ''Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču'' (Ljubljana, 2004), str. 10.</ref>; Ljubljana je bila sedež več [[vojaška bolnišnica|vojaških bolnišnic]], v mestu so bili zapori in vojaška taborišča. Na Žalah so v začetku pokopavali le [[rimokatolik]]e, medtem ko so vojake ostalih [[veroizpoved]]i ([[evangeličani|evangeličane]], [[judje|Jude]] in [[muslimani|muslimane]]) pokopavali na drugih pokopališčih. Leta 1923 so pričeli na Žalah pokopavati tudi [[Judje|Jude]] in [[Muslimani|muslimane. V]], v začetku so bili pokopani na zunanji strani pokopališčnega zidu.<ref name="ReferenceA">Milena Piškur: ''Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču'' (Ljubljana, 2004), str. 11.</ref> Po vojni so na pokopališču med drugim pokopali še [[judenburške žrtve]] ter ob novo kostnico (arhitekt Ravnikar) postavili kip [[Kranjski Janez, Ljubljanske Žale|Kranjskega Janeza]] (zasnova Peruzzi, izdelava Lojze Dolinar).<ref name="ReferenceA"/>

Leta 1927 so odkupili novih 70.000 kvadratnih metrov (severno od obstoječa pokopališča)<ref name="Milena Piškur 2004"/> in leta 1931 je bil odprt novi del pokopališča - del B. Tako so tu uredili [[italijansko vojaško pokopališče, Ljubljana|italijansko vojaško pokopališče]], v katerega so prestavili številne posamične [[grob]]ove [[Italijani|italijanskih]] vojakov (več kot 1000 umrlih italijanskih vojnih ujetnikov je bilo pokopanih na Žalah<ref name="ReferenceA"/>) iz dela A. Istega leta so ustanovili tudi [[Judovstvo|judovski]] del pokopališča, ki pa je bil fizično (ograja) ločen od ostalega dela. Leta 1939 so na delu B zgradili tudi [[Kostnica žrtev 1. svetovne vojne, Ljubljana|Kostnico žrtev 1. svetovne vojne]], v katero so prekopali 5.258 žrtev 1. svetovne vojne in poznejših povezanih [[oboroženi konflikt|konfliktov]]. Tako so v grobnici pokopani pripadniki [[Avstro-ogrske oborožene sile|avstro-ogrskih oboroženih sil]], [[Srbi|srbski]], [[Rusi|ruski]] in [[Romuni|romunski]] [[vojni ujetniki]], [[judenburški upor]]niki, [[Boj za severno mejo|borci za severno mejo]] (koroški borci), [[preporodovci]],...

S povečanjem mesta Ljubljana in s tem tudi povečanjem potreb po [[grob]]ovih so v [[1930.|30. letih]] [[20. stoletje|20. stoletja]] razglasili pokopališče za centralno na področju Ljubljane in ga v ta namen tudi hoteli ustrezno preuredili.

Nove dopolnitve so bile dodane leta 1992, ko so ponovno odprli Plečnikove mrliške vežice in postavili [[kenotaf padlim v vojni za Slovenijo]] (Nove Žale), delo Marka Mušiča. 1997 so postavili tudi [[spomenik žrtev medvojnega in povojnega nasilja, Ljubljana|spomenik žrtev medvojnega in povojnega nasilja]]. Leta 2001 so odprli [[Park zvončkov, Ljubljana|Park zvončkov]], čez dve leti (2003) pa so prenovili [[nemško vojaško pokopališče druge svetovne vojne]]. Ob Boljkov spomenik žrtvam druge svetovne vojne so poleti 2016 dodali spomenik ruskim žrtvam prve in druge svetovne vojne s simbolnimi žerjavi.

Do maja 2004 je bilo na pokopališču uradno pokopanih več kot 150.000 ljudi, od tega je vsaj okoli 2000 širše znanih osebnosti. Uradno število pokopanih (register pokopov) in resnično stanje se razlikujeta, saj so bili po drugi svetovni vojni številni grobovi in [[grobnica|grobnice]] odprti, posmrtni ostanki odstranjeni ter uničeni oz. prekopani na neznano lokacijo. Kljub temu so te osebe še danes uradno pokopane na Žalah. Bili pa so tudi primeri, da so opravljali prekope iz drugih pokopališč na Žale, a so nato pozabili uvrstiti prekop v register, tako da so danes ljudjeumrli pokopani na Žalah, a brez znane lokacije. Kmalu po letu 2004 je bilo celotno območje Žal razglašeno za [[kulturni spomenik Slovenije]] lokalnega pomena, medtem ko so bili posamezni predeli oz. objekti razglašeni za kulturne spomenike državnega pomena (npr. 40 nagrobnikov, ki jih je načrtoval Plečnik ali njegova šola).

:* [[cerkev Vseh svetih, Ljubljana|cerkev Vseh svetih]] - postavljena je boob PlečnikvoemPlečnikovem kompleksu