|
| občina = Ljubljana
}}
'''Plečnikove Žale''' so ključni del [[Centralno pokopališče Žale, Ljubljana|Centralnega pokopališča Žale]] v [[Ljubljana|Ljubljani]],. Njihov kikoncept in obliko je delodoločil [[arhitekt]]a [[Jože Plečnik|Jožeta Plečnika]]s svojimi sodelavci.
Danes so Plečnikove Žale sodijo v sklopusklop dela A osrednjega ljubljanskega pokopališča, čeprav stojijo pred pokopališkim zidom. Spominski vrt z vežicami je namenjen slovesu od pokojnikov; ne njihovemu pokopu.
Plečnikove Žale so bile 28. julija 2021 dodane na seznam Unescove svetovne dediščine v okviru vpisa ''[[Dela Jožeta Plečnika v Ljubljani – urbano oblikovanje po meri človeka]]''.<ref>Unesco[http://whc.unesco.org/en/list/1643]</ref>
== Poimenovanje ==
[[Jože Plečnik|Plečnik]] je predlagal, da naj se ta, izhodiščni del pokopališča, poimenuje ''Vrt Vseh svetih'', todaker so mrliške kapele poimenovane po različnih svetnikih. mestniMestni veljaki so ga preglasovali in določili [[staroslovanščina|staroslovansko]] besedo ''Žale'', ki označuje [[grobišče]]/[[pokopališče]]. Pozneje, po [[druga svetovna vojna|drugi svetovni vojni]], ko je tedanja oblast leta [[1946]] razlastila [[Rimskokatoliška Cerkev v Sloveniji|Rimskokatoliško cerkev]] lastništva nad pokopališčem, je celotno pokopališče postopoma prevzelo krajše ime, iz ''Pokopališče Sv. Križa'' v ''Pokopališče Žale'' ali enostavno ''Žale''.
== Zgodovina ==
S povečanjem [[mesto|mesta]] [[Ljubljana]] in s tem tudi povečanjem potreb po [[grob]]ovih so v [[1930.|30. letih]] [[20. stoletje|20. stoletja]] razglasili pokopališče za centralno na področju Ljubljane in ga v ta namen tudi ustrezno preuredili.
Sprva je bil za prenovoureditev zadolžen arhitekt [[Ivo Spinčič]], toda zaradi nestrinjanja dela ljubljanskih politikov in javnosti z njegovim načrtom, je leta [[1936]] projekt prevzel vodilni slovenski arhitekt medvojnega časa [[Jože Plečnik]], ki je še isto leto predlagal osnovno shemo ureditve. Načrt je bil končan leta [[1938]], ko se je pričela tudi sama gradnja. Ovira so bile nekatere parcele, ki jih tedanji lastniki niso želeli prodati za pokopališče. Zato so Plečnikovi objekti postavljeni na ostro zamejen prostor. Objekti so bili večinoma končani leta [[1940]]. Notranje opremljanje objektov je bilo pretežno končano šele leta [[1944]].
Po dokončanju krematorija na severni strani Žal so iz različnih razlogov (racionalizacija, higienski standardi, spremenjen način pogrebov) nehali uporabljati kapele tega dela Žal. Plečnikova celota je tako začela propadati. Po dolgih letih diskusij so z avtoriteto Janeza Milčinskega in podporo konservatorjev znova začeli uporabljati Plečnikove mrliške vežice, v začetku samo za dopoldanske pogrebe. Leta [[1987]] so konservatorji s sodelovanjem Vlasta Kopača začeli z obnavljanjem močno poškodovanih objektov. Sam projekt obnovo je trajal kar 5 let, tako da so ponovno odprli Plečnikove Žale šele leta [[1992]].
Plečnikove Žale so bile vleta [[2000.|prvem desetletju]] [[21. stoletje|21. stoletja]]<!--med 2004 in 2006-->2009 razglašene za [[kulturni spomenik Slovenije|kulturni spomenik]] državnega pomena. Dobile so tudi prvotni znak Evropskega spomenika, kakršnega imajo samo trije spomeniki Sloveniji (še Bolnica Franja in cerkvica Javorca).
Leta [[2006]] so osrednjo molilnico preimenovali v ''Plečnikova molilnica'' in v njej postavili stalno razstavo ''Arhitekturni detajli Plečnikovih Žal''. Tako je molilnica prenehala biti [[sakralni objekt]] (od druge svetovne vojne ni opravljala te funkcije), ampak je postala [[kulturni objekt]], v katerem bodo organizirali tudi [[koncert (glasbena prireditev)|koncert]]e in druge [[umetnost|umetniške]] razstave.
Plečnik ni imel namena ustvariti klasično pokopališče, ampak je želel prostoru poslednjega slovesa dati drugačno etično noto ali kakor je sam večkrat poudaril: 'Uredimo vrt poslednjega slovesa z rajnkimi, v njem v zelenju postavimo kapelice, ki naj bodo individualne mrtvašnice. Imenujmo jih po farnih patronih, tako da bo vsak našel zadnjo postajo v kapelici lastne fare.'
Vhod je zasnovan monumentalno, kot mogočne Propileje, ki skozi široko dvonadstropnodvoetažno stebrišče vodijo v ''Vrt vseh svetih, ''kakor je prostor poslednjega slovesa poimenoval Plečnik.
Na vrhu stebriščnega portala se nahajatanahaja skulpturidvojna skulptura [[Kristus]]a in [[Marija|Marije]], delo [[Pengov Božo|BožaBorisa PengovaKalina.]] Kip Marije in Kristusa predstavlja dvojni pomen samega slavoločnega vhoda: kip Kristusa se obrača na zunanjo stran in predstavlja svet živih in princip aktivnega življenja; kip Marije Zavetnice s plaščem je obrnjen na notranjo stran in predstavlja svet mrtvih, tišino, mir in kontemplacijo.
Kip Marije in Kristusa predstavlja dvojni pomen samega slavoločnega vhoda: kip Kristusa se obrača na zunanjo stran in predstavlja svet živih in princip aktivnega življenja; kip Marije Zavetnice s plaščem je obrnjen na notranjo stran in predstavlja svet mrtvih, tišino, mir in kontemplacijo.
Osrednja stavba žalskega kompleksa je '''Molilnica''', oblikovana kot rastrska mreža pravokotnih okenskih polij, pred katere so nameščeni stilizirani staroegipčanski alabastroni (posode, v katerih so Egipčani shranjevali olja) in kot taki spominjajo na simboliko obreda maziljenja v krščanskem pogrebnem obredju. S tem je arhitekt molilnico simbolično povezal z mislijo priprave na večno življenje. Pod velikim baldahinom se nahajata katafalk in govorniški oder, namenjen poslovilnim besedam in zahvalam pokojniku.
Okrog in za molilnico so razvrščene mrliške vežice oz. kapelice, posvečene različnim svetnikom in zavetnikom ljubljanskih župnij.
Prva v nizu '''vežic''', je na levi posvečena apostolu in prvemu Kristusovemu nasledniku '''sv. Petru'''; nad njo se metaforično vzdiguje silhueta ptice, kot simbol sv. Duha. Sledita ji v eno celoto povezani '''vežici sv. Marije''' in '''sv. Jakoba''' ter za njo '''vežica sv. Janeza Krstnika'''. Nedaleč stran se nahaja kapelica v obliki tumulusa, posvečena zavetniku Kranjskih Deželdežel, '''sv. Ahacu'''; vežica je bila prvotno namenjena pokojnikom, ki so se smrtno ponesrečili v gorah in umrlim nekrščenim otrokom. Na drugi strani se nahaja '''vežica sv. Krištofa''' s tipičnimi antičnimi arhitekturnimi elementi in ob molilnici '''sv. Nikolaja''', zavetnika ljubljanske stolnice; z močnim spodnjim rustikalnim delom in veliko 'prosojno' rozeto na zgornji partiji. Za njimi se nahajata kapelici, med seboj povezani s poveznjenim banjastim obokom, '''kapelica sv. Andreja''' (Plečnikov brat duhovnik je bil prav tako Andrej, tako da je kapela simbolično posvečena tudi njemu) in sv. Frančiška Asiškega. Sledijo jima '''kapele sv. Jožefa''' in '''sv. Antona''', '''sv. Cirila''' in '''sv.''' '''Metoda''', '''sv. Jurija''' in nazadnje še asimetrično oblikovana '''kapela Adama in Eve''', prvotno namenjena za poslednje slovo neverujočih (ateistov), brezimnih pokojnikov in pokopom pripadnikov drugih veroizpovedi.
Čisto na koncu je Plečnik umestil stavbo mizarskih '''Delavnicdelavnic''', v začetku namenjeno izdelovanju krst. Fasadno strukturo lepo naglaša uporaba opeke in vzorčasto oblikovanih savskih prodnikov, kar ji daje izjemno dinamiko in pestrost. Nekaj let je bil v teh prostorih nameščen Restavratorski center.
V zgornjem nadstropju se nahajajo poslikave Slavka Pengova v kombinirani tehniki freske in sgraffita. Prizori fresk so povzeti po Jezusovih svetopisemskih čudežih iz evangelijev, med katerimi najdemo celo Plečnikov portret: upodobljen je v čolnu skupaj z Jezusom, pri čudežu ulova rib. V prizoru Jezus nasiti tisoč mož, se nahaja tudi portret takratnega ljubljanskega župana Jurija Adlešiča, s knjigo v rokah. Župan je slovesno otvoril Žale v nedeljo 7. julija 1940.
Regionalni element upodobljenih protagonistov je poudarjen z upodobitvijo slovanskih svetnikov in svetnic, kot so npr.: sv. Olga, sv. Ahac, sv. Stanislav, sv. Stanislav Kostka in sv. Ljudmila. Kot samostojni prosto stoječi figuri sta izpostavljena eden najpomembnejših slovenskih misijonarjev Friderik Baraga in edenpriljubljeni največjihslovenski slovenskihškof, škofovblaženi Anton Martin Slomšek. Oba sta upodobljena v družbi z ostalimi svetniki, kot da bi Plečnik vizionarsko slutil, da bosta čez čas oba v vatikanskem postopku beatifikacije.
==Sklici==
| 