Centralno pokopališče Žale: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m nov sortirni ključ za Kategorija:Pokopališča v Ljubljani: "Žale" s pomočjo HotCat
G-Cup (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 19:
| občina = Ljubljana
}}
'''Centralno pokopališče Žale''' je največje [[pokopališče]] v [[Ljubljana|Ljubljani]] in [[Slovenija|Sloveniji]]. Nahaja se v [[Mestna občina Ljubljana|Mestni občini Ljubljana]], natančneje v [[četrtna skupnost Ljubljane|četrtni skupnosti]] [[Bežigrad]]. Z njim upravlja in na njem pogrebno dejavnost izvaja [[Žale Javno podjetje|javno podjetje Žale]], ki je leta 2006 slavilo 100 let obstoja.
 
Pri ureditvi pokopališča so sodelovali številni znani arhitekti ([[Jože Plečnik]], [[Edvard Ravnikar]], [[Vlasto Kopač]], [[Fedja Košir]], [[Peter Kerševan]], [[Marko Mušič]],...),<ref name="pogreb-ni-tabu.si">{{navedi splet |url=http://www.pogreb-ni-tabu.si/2011/01/kulturno-pomembna-evropska-pokopalisca-%E2%80%93-ljubljanske-zale/ |title=Kulturno pomembna evropska pokopališča – ljubljanske Žale |publisher=Zavod Pogreb ni tabu |accessdate=18.7.2017}}</ref> tako da ima celoten kompleks pokopališča pomembno mesto v slovenski arhitekturni zgodovini. Poseben pomen ima Plečnikov Vrt vseh svetih, poslovilni kompleks kapelic, ki je od poletja 2021 del UNESCO spomenika. Številne grobove so okrasili vidni kiparji, med njimi [[Lojze Dolinar]], [[France Gorše]], [[Svitoslav Peruzzi]] (Septembrske žrtve, Kranjski Janez), [[Boris Kalin]], [[Zdenko Kalin]], [[Janez Boljka|Janez Boljka, Stojan Batič, Nikolaj Pirnat]]. Žale pa so pomembne tudi zaradi [[hortikultura|hortikulturne]] ureditve.<ref>[http://www.significantcemeteries.org/en/significant-cemeteries/detail/cemetery-zale# Significantcemeteries.org - Cemetery Žale]</ref>
 
== Zgodovina ==
=== 1906 - 1936 ===
Zaradi 120-letne uporabe pokopališča pri Sv. Krištofu je bilo ob pričetku 20. stoletja stanje na utesnjenem starem pokopališču na robu Bežigrada že nevzdržno, tako da se je ljubljanska mestna oblast odločila urediti novo pokopališče. Do maja 1905 je mesto uspelo za novo pokopališče odkupiti 117.000 kvadratnih metrov zemljišča na [[Ljubljansko polje|Ljubljanskem polju]]. Načrtovanje novegatega pokopališča je potekalo pod vodstvom [[Ferdinand Trumler|Ferdinanda Trumlerja]], ki je zgradil že [[Škofovi zavodi, Ljubljana|ljubljanske Škofove zavode]].<ref>Milena Piškur: ''Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču'' (Ljubljana, 2004), str. 7.</ref> Samo pokopališče je bilo odprto leta 1906 v sklopu [[Župnija Ljubljana - Sv. Križ|župnije Ljubljana - Sv. Križ]] okoli male historistične [[cerkev sv. Križa, Ljubljana|cerkve sv. Križa]]. Pokopališče je bilo blagoslovljeno 2. maja in že naslednji dan je bil opravljen prvi [[pokop]], ko je bil tu pokopan [[duhovnik]] [[Martin Malenšek]], ki so ga sem prepeljali s starega [[Navje, Ljubljana|pokopališča Sv. Krištofa (del je ohranjen kot Navje)]].<ref>Milena Piškur: ''Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču'' (Ljubljana, 2004), str. 8.</ref>
 
[[Prva svetovna vojna]] je povzročila, da so tu pokopali okoli 6100 [[padel v boju|padlih]] oz. umrlih [[vojak]]ov vseh vojskujočih se strani<ref name="Milena Piškur 2004">Milena Piškur: ''Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču'' (Ljubljana, 2004), str. 10.</ref>; Ljubljana je bila sedež več [[vojaška bolnišnica|vojaških bolnišnic]], v mestu so bili zapori in vojaška taborišča. Na Žalah so v začetku pokopavali le [[rimokatolik]]e, medtem ko so vojake ostalih [[veroizpoved]]i ([[evangeličani|evangeličane]], [[judje|Jude]] in [[muslimani|muslimane]]) pokopavali na drugih pokopališčih. Leta 1923 so pričeli na Žalah pokopavati tudi [[Judje|Jude]] in [[Muslimani|muslimane]], v začetku so bili pokopani na zunanji strani pokopališčnega zidu.<ref name="ReferenceA">Milena Piškur: ''Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču'' (Ljubljana, 2004), str. 11.</ref> Po vojni so na pokopališču med drugim pokopali še [[judenburške žrtve]] ter ob grobnovo kostnico postavili kip [[Kranjski Janez, Ljubljanske Žale|Kranjskega Janeza]] (zasnova Peruzzi, izdelava Lojze Dolinar).<ref name="ReferenceA"/>
 
Leta 1927 so odkupili novih 70.000 kvadratnih metrov (severno od obstoječa pokopališča)<ref name="Milena Piškur 2004"/> in leta 1931 je bil odprt novi del pokopališča - del B. Tako so tu uredili [[italijansko vojaško pokopališče, Ljubljana|italijansko vojaško pokopališče]], v katerega so prestavili številne posamične [[grob]]ove [[Italijani|italijanskih]] vojakov (več kot 1000 italijanskih vojnih ujetnikov je bilo pokopanih na Žalah<ref name="ReferenceA"/>) iz dela A. Istega leta so ustanovili tudi [[Judovstvo|judovski]] del pokopališča, ki pa je bil fizično (ograja) ločen od ostalega dela. Leta 1939 so na delu B zgradili tudi [[Kostnica žrtev 1. svetovne vojne, Ljubljana|Kostnico žrtev 1. svetovne vojne]], v katero so prekopali 5.258 žrtev 1. svetovne vojne in poznejših povezanih [[oboroženi konflikt|konfliktov]]. Tako so v grobnici pokopani pripadniki [[Avstro-ogrske oborožene sile|Avstroavstro-ogrskih oboroženih sil]], [[Srbi|srbski]], [[Rusi|ruski]] in [[Romuni|romunski]] [[vojni ujetniki]], [[judenburški upor]]niki, [[Boj za severno mejo|borci za severno mejo]] (koroški borci), [[preporodovci]],...
 
S povečanjem mesta Ljubljana in s tem tudi povečanjem potreb po [[grob]]ovih so v [[1930.|30. letih]] [[20. stoletje|20. stoletja]] razglasili pokopališče za centralno na področju Ljubljane in ga v ta namen tudi hoteli ustrezno preuredili.
Vrstica 36:
{{Glavni|Plečnikove Žale}}
 
Sprva je bil za načrtovanje kompleksa z mrtvašnico zadolžen arhitekt [[Ivo Spinčič]], toda zaradi nestrinjanja naročnikov z njegovim načrtom, je leta 1936 projekt prevzel [[Jože Plečnik|Jože Plečnik]], ki je zasnoval drugačno slovo od umrlih. Naslednje leto je že predložil prvi načrt za svojski poslovilni kompleks ([[Vrt vseh svetih]]), na podlagi katerega so leta 1939 pričeli graditi s pomočjo gradbenika [[Emil Tomažič (gradbenik)|Emila Tomažiča]],<ref name="Dedi.si - Plečnikove Žale">[http://www.dedi.si/dediscina/158-plecnikove-zale Dedi.si - Plečnikove Žale]</ref> tako da je bil do leta 1940 večinoma zgrajen novi del z mrliškimi vežicami in molilnico – Plečnikove Žale; po temu delu je prevzelo ime celotno pokopališče pri Sv. Križu v letih po [[druga svetovna vojna|drugi svetovni vojni]]. Pokopališke objekte je poleti 1940 blagoslovil škof [[Gregorij Rožman]]. Vsi objekti niso bili dokončani in pričetek druge svetovne vojne v Jugoslaviji je začasno prekinil nadaljevanje del.<ref name="Dedi.si - Plečnikove Žale" />
 
=== Druga svetovna vojna in pozneje ===
[[Slika:Pogreb Božidarja Lavriča 1961 (5).jpg|thumb|right|250px|Pogreb [[Božidar Lavrič|Božidarja Lavriča]] leta 1961]]
Med samo drugo svetovno vojno je bilo pokopališče sprva izven [[Pot spominov in tovarištva|okupacijske žične ovire]], toda pozneje so prestavili žico, tako da je celotno staro pokopališče bilo znotraj ograjene Ljubljane. Po vojni se je verska plat pokopališča močno zmanjšala, saj je oblast leta 1946 razlastila [[Rimskokatoliška Cerkev v Sloveniji|Rimskokatoliško Cerkev]] lastništva nad pokopališčem in celotno pokopališče je bilo preimenovano iz ''Pokopališče Sv. Križa'' v ''Pokopališče Žale''. Današnja ''Pot spominov in tovarištva,'' kjer so bile med vojno žične ovire, zaradi poznejše širitve pokopališče teče skozi same Žale. Leta 1962 so ponovno morali razširiti pokopališče (tokrat del B do Poti spominov in tovarištva), hkrati pa so začeli istega leta urejati samo pokopališče. Tako so na predlog [[Avstrija|Avstrije]] postavili [[spominska ploščad avstrijskih vojakov druge svetovne vojne, Ljubljana|spominsko ploščad avstrijskih vojakov druge svetovne vojne]]. Naslednje leto pa je sledil prekop vseh italijanskih vojakov, katerih posmrtne ostanke so prepeljali v [[Italija|Italijo]]. Samo italijansko [[vojaško pokopališče]] pa je ostalo kot [[spomenik]]. Uredili so grobišče talcev (Nikolaj Bežek), postavili so Boljkov spomenik vsem žrtvam vojne in vodnjak življenja Zdenka Kalina. Do leta 1968 so tuna Žalah opravljali le klasične [[krsta|krstne]] pokope, tega leta so zgradili [[Upepeljevalnica Žale Ljubljana|Upepeljevalnico Žale Ljubljana]] in tako omogočili tudi [[žara|žarne]] pokope. Postopoma so začeli opuščati Plečnikove mrliške vežice.
 
Leta 1974 so bili ponovno primorani odpreti nov del (del C), kjer so zgradili tudi [[krematorij]], poslovilni dvorani in nove mrliške vežice. Celotno območje je načrtoval arhitekt [[Peter Kerševan]]. Toda že čez šest let so objavili [[javni razpis]] za nov del pokopališča zahodno od Tomačevske ceste. Tako so leta 1988 odprli novi del D ([[Nove Žale]]), ki so delo arhitekta [[Marko Mušič|Marka Mušiča]].<ref name="pogreb-ni-tabu.si"/>
 
Z prihajajočimi političnimi spremembami se je v zadnjih [[1980.|80. letih]] 20. stoletja spremenil tudi odnos do verskih pokopov. Leta 1987 so zgradili novo [[župnijska cerkev|župnijsko]] [[cerkev Vseh svetih, Ljubljana|cerkev Vseh svetih]] (zunanjost arhitekt Fedja Košir, oprema Jože Kregar) in istega leta pričeli tudi obnavljati Plečnikove Žale, ki so postopoma propadale vse od konca druge svetovne vojne. Dve leti pozneje (1989) so posadili tudi [[Lipa sprave, Ljubljana|Lipo sprave]] in zgradili [[kenotaf za žrtve dachavskih procesov]].
 
=== Samostojna Slovenija ===