Wikipedija

Preganjanje kristjanov v Sovjetski zvezi: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
dref
Vrstica 5:
 
== Uradno sovjetsko stališče ==
Sovjetski režim je že od svojega nastanka sovražil Cerkev in je zanj predstavljala enega največjih sovražnikov, zato se je sovjetski režim navidezno zavezal popolnemu uničenju verskih institucij in idej.<ref name="John Anderson 1991 pp. 689-710">John Anderson. The Council for Religious Affairs and the Shaping of Soviet Religious Policy. Soviet Studies, Vol. 43, No. 4 (1991), ppstr. 689-710</ref> Komunistična ideologija ni mogla soobstajati niti z neprekinjenim vplivom religije in obstojem Cerkve kot ločene inštitucije. [[Vladimir Lenin|Lenin]] je kasneje zahteval »da komunistična propaganda uporabi militantnost proti vsem idealizmom in religiji.« Iz tega se je kasneje razvil militantni ateizem. "Militantni" je označevalo brezkompromisen odnos do vere in prizadevanje, da bi vera osvojila srca vernikov in misli iz lažne filozofije. Militantni ateizem je postal osrednji del ideologije [[Komunistična partija Sovjetske zveze|Komunistične partije Sovjetske zveze]] in visoko zavezujoči standard vseh sovjetskih voditeljev.<ref name="Froese, Paul 2005" /> Prepričani ateisti so veljali za bolj politično spretne in krepostne posameznike.<ref name="Froese, Paul 2005" /><ref>''Ideology and Atheism in the Soviet Union''; William van den Bercken; Mouton de Gruyter (1989); Str. 121-124</ref>
 
Država je ateizem uveljavila kot edino znanstveno resnico.<ref name="peris">Daniel Peris, ''Storming the Heavens: The Soviet League of the Militant Godless'', Cornell University Press 1998 {{ISBN|978-0-8014-3485-3}}</ref><ref>Antireligioznik (The Antireligious, 1926-41), Derevenskii Bezbozhnik (The Godless Peasant, 1928-1932), and Yunye Bezbozhniki (The Young Godless, 1931-1933).</ref><ref>History of the Orthodox Church in the History of Russian Dimitry Pospielovsky 1998 St Vladimir's Press {{ISBN|0-88141-179-5}} str. 291</ref><ref>A History of Marxist-Leninist Atheism and Soviet Antireligious Policies, Dimitry Pospielovsky Palgrave Macmillan (December, 1987) {{ISBN|0-312-38132-8}}</ref> Sovjetske oblasti so do leta 1936 prepovedale kritiko ateizma in [[Agnosticizem|agnosticizma]] ali državne verske politike; takšna kritika bi lahko povzročila prisilno upokojitev.<ref>John Anderson, Religion, State and Politics in the Soviet Union and Successor States, Cambridge University Press, 1994, str. 9</ref><ref>Dimitry V. Pospielovsky. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, vol 1: A History of Marxist-Leninist Atheism and Soviet Anti-Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987). str. 84.</ref><ref>Prot. Dimitri Konstantinov, Gonimaia Tserkov' (New York:Vseslavianskoe izdatel'stvo, 1967) str. 286-7, and (London:Macmillan, 1969) poglavji 4 in 5</ref>
Država je ateizem uveljavila kot edino znanstveno resnico. Sovjetske oblasti so do leta 1936 prepovedale kritiko ateizma in [[Agnosticizem|agnosticizma]] ali državne verske politike; takšna kritika bi lahko povzročila prisilno upokojitev.
 
Sovjetska zakonodaja nikoliuradno ni nikoli prepovedala uveljavljanja verskih stališč, različnepravico sovjetskedo ustaveverskega paprepričanja so vednonudile jamčiletudi pravicovse do3 prepričanjarazlične [[Ustava Sovjetske zveze|sovjetske ustave]]. Ker pa je marksistična ideologija, kot so jo razlagali Lenin<ref name="marxists.org">Vladimir Iljič Lenin, The Attitude of the Workers' Party to Religion. Proletary, Št. 45, 13. maj (26), 1909. Dostopno na: http://www.marxists.org/archive/lenin/works/1909/may/13.htm</ref> in njegovi nasledniki, vero obravnavaliobravnavala kot oviro pri izgradnji komunistične družbe, je postal konec vseh religij (in nadomeščanjenadomestitev z ateizmom)<ref pomembenname="John terAnderson 1994, pp 3">John Anderson, Religion, State and Politics in the Soviet Union and Successor States, Cambridge University Press, 1994, str. 3</ref>) temeljni [[Ideologija|ideološki]] cilj sovjetske države. Uradno preganjanje vere je potekalo s številnimi pravnimi ukrepi, ki so bili zasnovani tako, da so ovirali izvajanje verskih dejavnosti in podpirali protireligiozno propagando in izobraževanja. V praksi si je država prizadevala nadzorovati tudi dejavnosti verskih organov in se vmešavati v njihove notranje zadeve, s končnim ciljem, da bi izginili.<ref name="John Anderson 1994, pp 3" /><ref name="John Anderson 1991 pp. 689-710" /> ▼
Poleg podiranja cerkev ter aretacij in pobijanja vernikov, je sovjetski komunistični režim uničil in spremenil tudi druge verske navade in še veliko drugih stvari povezanih z religijo. Npr. prepovedal je poimenovanje božičnega drevesa božično drevo, ki ga je preimenoval v novoletno jelko, božične lučke je prav tako prepovedal imenovati božične in jih preimenoval v novoletne, ukinil je praznik [[Nikolaj iz Mire|sv. Miklavža]], ki ga je zelo sovražil ter si namesto tega izmislil [[Dedek Mraz|Dedka Mraza]], katerega dan praznovanja je določil na 31. december, v zgodovinskih letnicah pa je leta pred rojstvom [[Jezus Kristus|Jezusa Kristusa]] prepovedal imenovati "pred Kristusom" ampak jih je poimenoval "pred našim štetjem." Te sovjetske spremembe so se prenesle tudi v vse ostale poznejše komunistične države.
 
Komunistična partija je pogosto zavračala načelo obravnavanja vseh verskih vernikov kot javnih sovražnikov,<ref name="marxists.org" /> deloma zaradi pragmatičnih premislekov (glede na veliko število ljudi, ki so se držali določene vere), deloma pa zaradi prepričanja, da je veliko število vernikov. Med njimi je bilo veliko zvestih sovjetskih državljanov, ki so jih oblasti skušale prepričati, naj postanejo ateisti, preden so jih neposredno versko napadle. ▼
▲Sovjetska zakonodaja nikoli ni prepovedala uveljavljanja verskih stališč, različne sovjetske ustave pa so vedno jamčile pravico do prepričanja. Ker pa je marksistična ideologija, kot so jo razlagali Lenin in njegovi nasledniki, vero obravnavali kot oviro pri izgradnji komunistične družbe, je postal konec vseh religij (in nadomeščanje z ateizmom) pomemben ter temeljni ideološki cilj sovjetske države. Uradno preganjanje vere je potekalo s številnimi pravnimi ukrepi, ki so bili zasnovani tako, da so ovirali izvajanje verskih dejavnosti in podpirali protireligiozno propagando in izobraževanja. V praksi si je država prizadevala nadzorovati tudi dejavnosti verskih organov in se vmešavati v njihove notranje zadeve, s končnim ciljem, da bi izginili.
 
▲Komunistična partija je pogosto zavračala načelo obravnavanja vseh verskih vernikov kot javnih sovražnikov, deloma zaradi pragmatičnih premislekov (glede na veliko število ljudi, ki so se držali določene vere), deloma pa zaradi prepričanja, da je veliko število vernikov. Med njimi je bilo veliko zvestih sovjetskih državljanov, ki so jih oblasti skušale prepričati, naj postanejo ateisti, preden so jih neposredno napadle.
 
Verniki so bili vedno podvrženi protiverski propagandi in zakonodaji, ki je omejevala njihovo versko ravnanje. V sovjetski družbi so pogosto trpeli omejitve. Sovjetska komunistična država jih je večkrat uradno podvrgla aretaciji, zaporu ali usmrtitvi zgolj zaradi njihovega verskega prepričanja.{{Navedi vir}} Namesto tega so metode preganjanja predstavljale reakcijo na dojemanje (resničnega ali namišljenega) njihovega upora proti širši protiverski kampanji države.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Preganjanje_kristjanov_v_Sovjetski_zvezi«