Banjast obok: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
nov iz en wiki
(ni razlike)

Redakcija: 19:59, 23. oktober 2021

Banjast obok, znan tudi kot tunelski obok, je arhitekturni element, ki nastane z iztiskanjem ene same krivulje (ali para krivulj, v primeru šilasto lomljenega oboka) na določeni razdalji. Krivulje so običajno krožne oblike, kar daje celotni zasnovi polcilindrični videz. Banjast obok je najpreprostejša oblika oboka: dejansko niz lokov, postavljenih drug ob drugem (t.j. drug za drugim). Je oblika banjaste strehe.

Kasetiran strop obokane ladje v Jupitrovem templju v Dioklecijanovi palači v Splitu na Hrvaškem. Zgrajena v začetku 4. stoletja.
Ladja lizbonske stolnice z banjastim obokom. Značilna je odsotnost oken, vso svetlobo zagotavlja okno rozeta na enem koncu oboka.
Križni hodnik, New York

Tako kot pri vseh konstrukcijah, ki temeljijo na lokih, obstaja zunanji pritisk, ki nastaja ob stenah pod banjastim obokom. Obstaja več mehanizmov za absorpcijo tega pritiska. En je, da so stene izjemno debele in močne - to je primitivna in včasih nesprejemljiva metoda. Elegantnejša metoda je gradnja dveh ali več obokov, ki so vzporedni drug z drugim; sile njihovih zunanjih pritiskov bodo tako zanikale druga drugo. Ta način je bil najpogosteje uporabljen pri gradnji cerkva, kjer je vzporedno po dolžini stavbe potekalo več obokanih ladij. Vendar pa bi morale biti zunanje stene najbolj zunanjega oboka še vedno precej močne oziroma ojačane z opornimi elementi. Tretji in najelegantnejši mehanizem, ki se je upiral stranskemu pritisku, je bil ustvariti presečišče dveh banjastih obokov pod pravim kotom in tako tvoriti križni obok.

Banjasti oboki so znani iz Starega Egipta in so bili v veliki meri uporabljeni v rimski arhitekturi. Uporabili so jih tudi za zamenjavo Cloaca Maxima s sistemom podzemne kanalizacije. Druge zgodnje zasnove banjastih obokov se pojavljajo v severni Evropi, Turčiji, Maroku in drugih regijah. V srednjeveški Evropi je bil obok pomemben element kamnite gradnje v samostanih, gradovih, stolpih in drugih objektih. Ta oblika oblikovanja je opažena v kleteh, kriptah, dolgih hodnikih, križnih hodnikih in celo velikih dvoranah.

Teorija in zgodnja zgodovina

 
Rimski banjast obok v villa rustica Bad Neuenahr-Ahrweiler, Nemčija.

Banjast obok so poznale in uporabljale zgodnje civilizacije, vključno s Starim Egiptom in [[Mezopotamija|Mezopotamijo]g. Vendar očitno ni bila zelo priljubljena ali pogosta metoda gradnje v teh civilizacijah. Perzijci in Rimljani so bili prvi, ki so to pomembno arhitekturno uporabili. Tehnika se je verjetno razvila zaradi potrebe po strešnih zgradbah z zidanimi elementi, kot so opeka ali kamniti bloki na območjih, kjer je bilo lesa malo. Najzgodnejši znani primer oboka je predorski obok, ki so ga našli pod sumerskim ziguratom v Nipurju v Babiloniji, ki ga datirajo približno 4000 pr. n. št., in je bil zgrajen iz žganih [[opeka|opek]g, spojenih z glineno malto. Najstarejši tunelski oboki v Egiptu so v Requagnahu in Denderahu, iz približno 3500 let pred našim štetjem v preddinastični dobi. Ti so bili zgrajeni iz na soncu posušene opeke v treh obročih nad prehodi, ki se spuščajo do grobov z razponom le dveh metrov.[1] V teh zgodnjih primerih je bil Banjasti obok uporabljen predvsem za podzemne strukture, kot so odtoki in kanalizacija, čeprav je bilo na ta način obokanih tudi več zgradb velike poznoegipčanske mrliške palače-templja Ramesseum.[2] Nedavni arheološki dokazi, odkriti na najdišču Morgantina (v provinci Enna), kažejo, da je bil nadzemni obok iz 3. stoletja pr. n. št. znan in uporabljen na helenistični Siciliji, kar kaže, da so to tehniko poznali tudi stari Grki.

Stari Rimljani so najverjetneje podedovali svoje znanje o obokanju od Etruščanov in Bližnjega vzhoda. Perzijci in Rimljani so bili prvi, ki so obsežno uporabljali to gradbeno metodo pri obsežnih projektih in so bili verjetno prvi, ki so si pomagali z odri pri gradnji obokov po širini večjih od česar koli, kar je bilo prej. Vendar pa so rimski gradbeniki postopoma začeli raje uporabljati križne oboke; Čeprav je bolj zapleten za postavitev, ta tip oboka ni zahteval težkih, debelih sten za podporo in je tako omogočal prostornejše zgradbe z večjimi odprtinami in veliko več svetlobe v notranjosti, kot so thermae (rimske terme.

Po padcu Rimskega cesarstva je bilo nekaj stoletij zgrajenih le nekaj zgradb, ki so bile dovolj velike, da so zahtevale več obokov. V zgodnjem romanskem obdobju je bil za prve velike stolnice vidna vrnitev k kamnitim banjastim obokom; njihova notranjost je bila precej temna, zaradi debelih težkih sten, ki so bile potrebne za podporo oboka. Ena največjih in najbolj znanih cerkva, ki jih je od zgoraj obdajal velik banjast obok, je bila cerkev opatije Cluny, zgrajena med 11. in 12. stoletjem.

V 13. in 14. stoletju je z napredkom novega gotskega sloga banjasti obok skoraj izumrl v konstrukcijah velikih gotskih stolnic; V začetku so se večinoma uporabljali križni oboki, ojačani s kamnitimi rebri, kasneje pa so se razvili različni tipi spektakularnih, okrašenih in kompleksnih srednjeveških obokov. Toda s prihodom renesančnega in baročnega sloga ter oživitvijo zanimanja za umetnost in arhitekturo antike so bili banjasti oboki ponovno uvedeni v resnično veličastnem obsegu in uporabljeni pri gradnji številnih znanih zgradb in cerkva, kot je Bazilika sv. Andreja, Mantova avtorja Leona Battiste Albertija, San Giorgio Maggiore Andrea Palladio in morda najbolj veličastno med vsemi bazilika sv. Petra, Vatikan, kjer ogromen obok razprostira nad 27 m široko ladjo.[3]

Sklici

  1. Richard Phené Spiers Vault [1] volume 27, page 956
  2. Dietrich Wildung, Egypt, From Prehistory to the Romans, Taschen, 2001.
  3. »Archived copy«. Arhivirano iz spletišča dne 14. oktobra 2006. Pridobljeno 19. novembra 2006.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)

Zunanje povezave