Franc Serafin Šegula: razlika med redakcijama

m
m ({{Normativna kontrola}})
Rodil se je v kmečki družini očetu Martinu in mami Katarini, rojeni Sok. Osnovno šolo je obiskoval v [[Gorišnica|Gorišnici]] in na [[Ptuj]]u, nato [[Gimnazija Ptuj|gimnazijo na Ptuju]] (1873–1877) in v Mariboru (1877–1881). Po končani gimnaziji je študiral [[Visoka bogoslovna šola v Mariboru|bogoslovje v Mariboru]] (1881–1883) ter kasneje v Gradcu (1883–1885), kjer je bil leta 1885 posvečen v duhovnika.
 
Kot [[kaplan]] je med letoma 1885 in 1890 deloval v Avstriji blizu slovenske meje, in sicer najprej dve leti v [[Hatzendorf]]u pri [[Fehring]]u, nato dve leti v [[Gomilica (Gamlitz)|Gomilici]] (Gamlitz), zatem eno leto v [[Lučane, Avstrija|Lučanah]] (Leutschach) in na koncu še v [[Radgona|Radgoni]]. Od leta 1890 do upokojitve leta 1900 je deloval kot duhovnik pri [[Sveti Duh na Ostrem vrhu|Sv. Duhu na Ostrem Vrhu]]. Po končanem duhovniškem delu je v [[Maribor]]u prevzel uredništvo Vošnjakovega mariborskega poltednika [[Südsteirische Post]], ga izboljšal in preimenoval v Südsteirische Presse, a mu je leta 1906 [[Katoliško tiskovno društvo]] odreklo podporo pri izdaji. Zatem je prestopil v [[škofija Maribor|mariborsko škofijo]] ter postal župnijski upravitelj in kasneje duhovnik pri [[Župnija Sv. Rok ob Sotli|Sv. Roku ob Sotli]]. Ker pa je leta 1913 [[gluhota|oglušel]], se je dokončno upokojil in se istega leta preselil v [[Pragersko]]. Leta 1934 je imel v Mariboru [[zlata maša|zlato mašo]].
 
Že kot bogoslovec se je posvečal pisanju. Pisal je v slovenskem, nemškem in latinskem jeziku. Napisal je celo vrsto del z nabožno vsebino, med njegovo literarno zapuščino pa najdemo tudi posvetna besedila. Je avtor dveh priročnikov za cerkveno upravljanje, številnih [[molitvenik]]ov, [[pridiga|pridig]] in [[križev pot|križevih potov]]. Večkrat je obiskal [[Sveta dežela|Sveto deželo]] in o njej tudi pisal, zato mu je Cerkev podelila častni naslov [[vitez božjega groba]]. Objavil je več povesti, knjižnih poročil in leposlovnih prispevkov. Veliko je tudi prevajal, med drugim je v nemščino prevedel [[Josip Jurčič|Jurčičevo]] povest ''[[Ivan Erazem Tattenbach]]'' (1883). Dolga leta je prijateljeval s pesnikom [[Josip Stritar|Josipom Stritarjem]] in si z njim tudi dopisoval. Pomagal mu je pri izdaji njegove pesniške zbirke ''[[Strunam v slovo]]'' (1922) in pri pripravi njegovih nemških spisov. V nemščino je prevedel Stritarjev roman ''Zorin'', sestavil podrobni Stritarjev življenjepis, analiziral vsa njegova dela od leta 1872, zbral njegovo dokumentacijo in rokopisno gradivo ter vse oddal takratni [[Študijska knjižnica v Mariboru|Študijski knjižnici v Mariboru]]. Stritar mu je posvetil svoji pesmi ''Domovini hvala'' in ''Prijatelju''. Zanimal se je tudi za politična vprašanja, kar med drugim izpričuje njegov prevod govora ''Pour l'arbitrage'' (''Za svetovno razsodišče''), s katerim je ameriški industrialec prof. [[Andrew Carnegie|A. Carnegie]] nagovoril visokošolce.