Historicizem: Razlika med redakcijama

V skrajnem pomenu te besede zagospodari nad vsemi znanostmi zgodovina. Tako gledanje se je kazalo v [[Rimskokatoliška cerkev|Katoliški Cerkvi]] zlasti v času okrog [[Drugi vatikanski koncil|Drugega vatikanskega koncila]]. Zahtevali so obstoj materialnih zgodovinskih virov; svetnike, pri katerih jih niso našli (dovolj), ali pa jih je ljudsko izročilo obogatilo z mnogimi [[legenda|legendami]], so preprosto brisali iz bogoslužnega koledarja; med drugimitemi so bil tudi nekateri zelo znani in med ljudstvom na splošno češčeni svetniki, kot na primer sveti [[Nikolaj iz Mire|Miklavž]], [[sveti Jurij]], [[sveti Blaž]]. Takemu [[zgodovinstvo|zgodovinstvu]] je nasprotoval zlasti cerkveni [[zgodovinar]] [[Maks Miklavčič]], ki je poudarjal, da je mnogo zgodovinskih virov propadlo, in da je vsekakor treba upoštevati tudi ljudsko izročilo, kot to lahko opazimo v knjigi ''Leto svetnikov'', ki sta jo pisala skupaj z [[Jože Dolenc|Jožetom Dolencom]].<ref>''Leto svetnikov'' I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).</ref>