Historicizem: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Stebunik (pogovor | prispevki)
Ustvarjam stran zgodovinstvo
(ni razlike)

Redakcija: 00:02, 14. oktober 2021

Zgodovinstvo (glede na ožji ali širši pomen tudi: zgodovinarstvo, oziroma historicizem, historizem itd.) je miselna smer, ki trdi, da so znanje, miselni tokovi misli ali družbene vrednote povezani z ustreznimi zgodovinskimi razmerami. Njegovi zagovorniki dajejo prednost študiju razvoja tega znanja, misli ali vrednot, "ne pa tudi študiju lastne narave" [1]. Ta pojem je prisoten v razpravah, ki se tičejo zgodovine filozofije. Tako gledanje ima poleg zagovornikov tudi oporečnike. Njegovi glavni oporečniki so: Wilhelm Dilthey, Edmund Husserl, Ernst Troeltsch in Martin Heidegger [2] in Karl Popper.

Različni pomeni

Zgodovinstvo ( Historismus ali Historicizmus – tj. historizem ali historicizem) najprej označuje obdobje nemškega zgodovinopisja, ki ga utelešajo Ranke Droysen in Meinecke [3], pa tudi gospodarstveniki oziroma ekonomisti, kot Seznam, Hildebrand, Knies in Schmoller, ki prevladujejo v drugi polovici 19. stoletja.

V želji, da bi zgodovino povzdignili v rang stroge znanosti, ti avtorji zagovarjajo več skupnih načel: #zgodovinar mora ugotoviti dejstva, kakršna so se zgodila, in dojeti preteklost v njeni edinstvenosti v primerjavi z drugimi obdobji, ne da bi pri tem dal vrednostno presojo;

  1. vsak poskus sistematizacije je treba zavrniti v prid iskanju neposrednih vzrokov dogodkov.
  2. Navdihnjeni z mislijo Herderja poudarjajo, da je treba razmišljati o vsakem obdobju zase in zavračajo vsako teleološko filozofijo zgodovine. To zgodovinstvo uporablja kot zgodovinsko metodo načela pozitivizma [4] .
  3. Poleg tega, ker zavračajo univerzalizem klasične šole, menijo, da je za dosego znanja treba vsak nacionalni primer preučiti ločeno[5].

Stavbarsko zgodovinstvo

Zgodovinstvo v arhitekturi je prineslo eklekticizem (izbiranje) in teži k iskanju narodnih korenin. To se kaže v različnih evropskih slogih, kot so nemški, bavarski, ruski, skandinavski avstrijski – v nasprotju do neoklasicizma. V širšem pomenu je prinesel v sodobno ustvarjanje vračanje h gotiki z neogotiko, k renesansi z neorenesanso.

Nastopa v zgodovinskih obdobjih in deželnih stilih. V Avstriji sta ga zastopala zlasti oče in sin Heinrich in Max von Ferstler.

Nadaljnje branje

  • Karl Popper : Misère de l'historicisme in La société ouverte et ses ennemis
  • Ludwig von Mises : Théorie et Histoire (10. poglavje 3. dela: Zgodovinstvo), traduction en français par Hervé de Quengo
  • Jean-François Malherbe, La philosophie de Karl Popper et le positivisme logique, Presses universitaires de Namur, 1976, 313 p. ISBN 2870370016
  • Christophe Bouton, Le procès de l'histoire, fondements et postérité de l'idéalisme historique, Vrin, 2004, 319 p. ISBN 271161655X
  • Adrien Barrot, « La Critique de l'historicisme », in Laurent Jaffro, Leo Strauss, art d'écrire, politique, philosophie : texte de 1941 et études, Vrin, 2001, 322 p. ISBN 2711614697
  • Papež Janez Pavel II.: Fides et Ratio - okrožnica objavljena 14. septembra 1998 o tem, kako razlagati zgodovino, vključno s kritiko zgodovinstva.
  • Jeffrey Andrew Barash, Politiques de l'histoire. L'historicisme comme promesse et comme mythe, Paris, Presses Universitaires de France, 2004.

Zunanje povezave

(nemško)
  1. Dictionnaire actuel de la langue française, Paris, Éditions Flammarion, 1985, Predloga:P..
  2. Pierre Gisel, Vérité et histoire: La théologie dans la modernité, Ernst Käsemann, Éditions Beauchesne, 1977, Predloga:P..
  3. Friedrich Meinecke, Die Entstehung des Historismus , 1936.
  4. Christophe Bouton, Le procès de l'histoire, fondements et postérité de l'idéalisme historique, 2004, Predloga:P..
  5. Mokhtar Lakehal, Dictionnaire de science politique. Les 1500 termes politiques et diplomatiques, Pairs, L'Harmattan, 2005, 430 pages, Predloga:P. ISBN 2747587630.