Rudi Rustja: Razlika med redakcijama

'''Rudi Rustja''', [[gasilec]], [[Zgodovinar|krajevni zgodovinar]], * [[8. oktober]] [[1924]], [[Male Žablje]], [[Slovenija]], † [[16. julij]] [[2012]], [[Male Žablje]], [[Slovenija]].<br>Rudi Rustja se je rodil v Malih Žabljah. Osnovno šolo je obiskoval v [[Vipavski Križ|Vipavskem Križu]]. Leta 1938 je odšel v [[Trst]], kjer se je šolal za peka. Zaradi vojne je leta 1943 zapustil Trst in odšel na Goriško fronto, od tam pa k [[Slovenski partizani|partizanom]].<br>Z gasilstvom se je začel ukvarjati leta 1952, ko je bil na Okrajni gasilski zvezi Nova Gorica postavljen za organizatorja gasilstva. Obnavljanje med [[Fašizem|fašizmom]] ukinjenih gasilskih društev in ustanavljanje novih, ga je vodilo po krajih severne Primorske. Po združitvi goriškega in koprskega okraja je postal poveljnik vseh primorskih gasilcev. Prav tako je postal član poveljstva gasilske zveze Slovenije, član predsedstva gasilske zveze Slovenije in član predsedstva gasilske zveze Jugoslavije. <br>▼

Po upokojitvi se je posvetil raziskovanju zgodovine domačega okoliša in gasilstva. Napisal je več knjižnih del: Gasilstvo v Občini Ajdovščina: 1877-1990 (1986), Moj kraj v besedi in podobi (1987), Pomniki iz NOB (1988), Stare priče (1989), Rodovi (1990), Vipavski Križ (1993), Kriške korenine (1994), Čuvarji ognja (1993 in 1997 - soavtor), Gasilci izpod Solkanskega mosta v Novo Gorico: zbornik: 1948-1998 (1998), Plače: vas na sončni strani (2000), Naselje Cejsta (2003), …<br>Za svoja dela je prejel več priznanj, med katerimi so najvidnejša: Red zaslug za ljudstvo s srebrno zvezdo (1951), Medalja zaslug za narod (1952), Red republike z bronastim vencem (1965), Red za vojaške zasluge s srebrnimi meči (1974), najvišje gasilsko priznanje Kipec Matevža Haceta (1976), Red dela z zlatim vencem (1980), Petomajsko priznanje [[Občina Ajdovščina|Občine Ajdovščina]] (1995) in Plaketa [[Državni svet Republike Slovenije|Državnega sveta Republike Slovenije]] za delo v prostovoljnih organizacijah (2003).▼