Infrardeče vodenje: Razlika med redakcijama

'''[[Svinčev(II) sulfid]]''' (PbS) je bil prvi uporabljen kot detektor IR valovanja. Lahko se uporablja na principu merjenja toka, ki ga ustvarijo vpadli [[Foton|fotoni]], bolj pogosto pa se uporablja kot fotoupor. Zaradi visoke [[Dielektrična konstanta|dielektrične konstante]] reagira počasneje od drugih podobnih polprevodnikov. Pri sobni temperaturi je PbS najbolj občutljiv za valovne dolžine 1 - 2,5 [[Mikrometer|μm]], torej so po [[Wienov zakon|Wienovem zakonu]] optimalni za uporabo pri temperaturah objektov okoli 800°C. Zaradi tega detektorji na osnovi PbS zaznajo le zelo vroče objekte, kot so npr izpušne šobe letalskih motorjev. Ravno zato je bilo prve IR vodene protiletalske izstrelke možno uporabiti le za napade z zadnje strani letala, zaradi česar so bili relativno neuspešni ob uporabi proti bolj okretnim letalom. Ker tudi [[sonce]] oddaja precej IR valovanja v spektru največje občutljivosti PbS, so bili zgodnjiizstrelki močno občutljivi na sončno sevanje. Priljubljena taktika zračnega boja je bila zato napad s strani sonca ali umik proti soncu, saj je sončno sevanje učinkovito maskiralo toploto letalskih motorjev.

S hlajenjem teh detektorjev se je optimalna valovna dolžina pomaknila v območje 2 - 4 μm, kar pa še vedno zahteva objekte s temperaturo med 500 in 600°C. V neohlajeni različici se še vedno uporablja v ročnem protiletalskem sistemu [[9K38 Igla|Igla]], kjer služi kot pomožni detektor za zaznavanje toplotnih vab. Zaradi občutljivosti na sončno sevanje so PbS uporabili pri izstrelkih zemlja-zrak Strela 1.