Evtanazija: Razlika med redakcijama

O pasivni evtanaziji lahko govorimo, kadar gre za opustitev oziroma za prekinitev zdravljenja bolnika, pri čemer je treba upoštevati, da zdravljenje samo podaljšuje bolnikovo življenje. Največkrat gre za primere, kjer bi nadaljnjo zdravljenje bolniku povzročalo agonijo in trpljenje brez možnosti ozdravitve. Temu podobna je opustitev nege, kjer gre lahko med drugim za prekinitev hranjenja bolnika, ki je v vegetativnem stanju. Prav tako gre lahko za zdravniško pospešitev smrti, kjer zdravnik z vse večjimi odmerki bolniku lajša bolečine, vedoč, da se približuje smrtni dozi. V slednjem primeru gre za terapijo z {{ill|Načelo dvojnega učinka|lt=dvojnim učinkom|en|Principle of double effect}}: terapija ima želeni učinek lajšanja bolečine in neželeni učinek skrajševanja življenja. [[Jože Trontelj]] in [[Matjaž Zwitter]] poudarjata, da gre pri pasivni evtanaziji za zelo različne prakse oz. ravnanja, zato predlagata, da se je temu izrazu v izogib zavajanju bolje izogniti. Po njunih besedah pasivna evtanazija v resnici ne obstaja.<ref name=":0" /><ref>{{Navedi revijo|last=Zwitter|first=Matjaž|date=2019|title=Pogovarjamo se o evtanaziji|magazine=Slovenska matica|pages=28–37}}</ref>

Katoliško stališče izhaja iz pojmovanja o nedotakljivosti človeškega življenja kot ene »najbolj temeljnih in najbolj univerzalnih moralnih zahtev,« hkrati pa želje, da trpeči oz. umirajoči ne bi doživljali hudega pritiska okolja, ki bi od njih zahtevalo smrt, da bi razbremenili svojce in družbo.<ref>{{Navedi splet|url=https://katoliska-cerkev.si/stalisce-o-evtanaziji|title=Stališče o evtanaziji|date=11. april 2001|accessdate=16. 7. 2021|website=katoliska-cerkev.si|last=Stres|first=Anton}}</ref> Zavzema se za varovanje slehernega človeškega življenja in celovito zdravstveno oskrbo, ki bi bolnikom olajšala trpljenje v čim večji možni meri. Trpljenje sicer ne zmanjšuje vrednosti ali dostojanstva človeškega življenja. Tako Cerkev spodbuja ustanovitev hospicev in poudarja pomen novih pristopov v paliativni oskrbi:<blockquote>»Neprekinjenost oskrbe je del trajne odgovornosti za ocenjevanje potreb bolne osebe: potrebe po oskrbi, lajšanje bolečin ter čustvene in duhovne potrebe. Kot kažejo številne klinične izkušnje, je paliativna medicina dragocen in ključen instrument oskrbe bolnikov v najbolj bolečih, mučnih, kroničnih in končnih fazah bolezni. Paliativna oskrba je verodostojen izraz človekove in krščanske dejavnosti oskrbe, oprijemljiv simbol sočutnega "ostajanja" ob strani trpeče osebe.«<ref>{{Navedi splet|url=https://press.vatican.va/content/salastampa/en/bollettino/pubblico/2020/09/22/200922a.html|title=Pismo Usmiljeni samarijan: o skrbi za ljudi v kritičnih in končnih fazah življenja|date=2020|publisher=Ljubljana: Družina|isbn=978-961-04-0718-8|cobiss=33723651}}</ref></blockquote>Obenem Cerkev razlikuje med odtegnitvijo ali zavrnitvijo izrednih oblik zdravljenja in aktivno evtanazijo. Preudarna zavrnitev invazivnih metod zdravljenja, ki povrhu ne obetajo bistvenega izboljšanja bolnikovega položaja, je po nauku Cerkve na primer povsem sprejemljiva. Podobno sta sprejemljiva tudi odklopitev od naprave za ohranjanje življenjskih funkcij, ko uspešnega okrevanja ni več smiselno pričakovati, in terapija z dvojnim učinkom , na primer povečanje odmerkov [[Analgetik|analgetika]], ki lahko vodi v smrt. Pri takšni terapiji je neposredni namen lajšanje bolečine in ne povzročitev smrti, ki je v tem primeru posredni ali stranski učinek zdravljenja.<ref>Gula, R M. “Euthanasia: a Catholic perspective.” ''Health progress (Saint Louis, Mo.)'' vol. 68,10 (1987): 28-34, 42.</ref><ref>{{Navedi splet|title=What Is the Church's Teaching on Euthanasia? {{!}} EWTN|url=https://www.ewtn.com/catholicism/library/what-is-the-churchs-teaching-on-euthanasia-1160|website=EWTN Global Catholic Television Network|accessdate=2021-07-17|language=en|last=Saunders|first=William}}</ref> Nauk se opira na svetopisemsko poročilo, da je Bog ustvaril človeka in mu dal življenje. V tej logiki človek nima oblasti nad svojim življenjem, niti da bi si sam dal življenje, niti da bi si ga sam odvzel.<ref>{{Navedi knjigo|title=Okrožnica Evangelij življenja. Zbirka Cerkveni dokumenti, št. 60|first=Janez Pavel II.|publisher=Družina|year=1995|location=Ljubljana}}</ref> Zato je evtanazija kot oblika končanja človekovega življenja za Cerkev nesprejemljiva. [[Katekizem Katoliške cerkve|Katekizem]] se do nje opredeli sledeče:<blockquote>Naj bodo nagibi in sredstva kakršnikoli, direktna evtanazija obstaja v tem, da napravi konec življenja prizadetih, bolnih ali umirajočih oseb. Moralno je nesprejemljiva. Dejanje ali opustitev, ki samo po sebi ali v nameri povzroči smrt, da bi zatrlo bolečino, je torej umor, ki je v hudem nasprotju s človekovim dostojanstvom in s spoštovanjem živega Boga, njegovega Stvarnika. Zmota v presoji, v katero je mogoče zabresti v dobri veri, ne spremeni narave tega morilskega dejanja, ki ga je vedno treba obsoditi in izključiti. (KKC 2277)<ref>{{Navedi knjigo|title=Katekizem Katoliške cerkve|publisher=Družina|year=1993|location=Ljubljana}}</ref></blockquote>