Mao Cetung: razlika med redakcijama

dodanih 568 zlogov ,  pred 29 dnevi
nekaj slik iz zbirke
(izboljšal uvod)
Oznake: vizualno urejanje mobilno urejanje mobilno spletno urejanje napredno mobilno urejanje
(nekaj slik iz zbirke)
 
'''Mao Cetung '''(/ˈmaʊ (d)zəˈdʊŋ/; [[poenostavljena kitajščina]]: 毛泽东; [[tradicionalna kitajščina]]: 毛澤東; [[pinjin]]: ''Máo Zédōng'') tudi '''Mao Dzedong''' ter poznan kot '''voditelj Mao''', [[Kitajci|kitajski]] [[politik]] in [[državnik]], * [[26. december]] [[1893]], [[Šaošan]], [[Hunan]], [[dinastija Čing]], † [[9. september]] [[1976]], [[Peking]], [[Ljudska republika Kitajska]].
 
Bil je ustanovitelj komunistične [[Ljudska republika Kitajska|Ljudske republike Kitajske]], kateri je vladal od ustanovitve leta 1949 do svoje smrti leta 1976. Ideološko marksistično-lenjinistično, njegove teorije, vojaške strategije in politične politike so skupaj znane kot maoizem. Znan je bil po njegovem vzdevku Veliki krmar, v resnici pa je Mao po številu njegovih žrtev največji množični morilec v zgodovini.
 
Bil je ustanovitelj komunistične [[Ljudska republika Kitajska|Ljudske republike Kitajske]], kateri je vladal od ustanovitve leta 1949 do svoje smrti leta 1976. Ideološko marksistično-lenjinistično, njegove teorije, vojaške strategije in politične politike so skupaj znane kot maoizem.
 
Mao je bil sin uspešnega kmeta v Shaoshanu v Hunanu. Na začetku svojega življenja je imel Mao kitajski nacionalistični in protiimperialistični pogled, nanj pa so še posebej vplivali dogodki Xinhai revolucije leta 1911 in četrtomajskega gibanja leta 1919. Kasneje je med delom na Pekinški univerzi sprejel marksizem-lenjinizem in jeseni 1927 ustanovil Kitajsko komunistično partijo (KPK). Med kitajsko državljansko vojno med Kuomintangom (KMT) in KPK je Mao pomagal ustanoviti kitajsko delavsko -kmečko Rdečo armado, radikalne zemljiške politike Sovjetske zveze Jiangxi, ki je na koncu dolgega marca postal vodja KPK. Čeprav se je KPK med drugo kitajsko-japonsko vojno (1937–1945) začasno povezala s KMT pod Združeno fronto, se je kitajska državljanska vojna po predaji [[Japonska|Japonske]] nadaljevala, leta 1949 pa so Maove sile premagale nacionalistično vlado, ki se je umaknila na Tajvan.
1. oktobra 1949 je Mao razglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske, marksistično-lenjinistične enopartijske države, ki jo nadzira KPK in uveljavil [[komunizem]]. V naslednjih letih je okrepil svoj nadzor s kampanjami proti najemodajalcem, zatiranjem "protirevolucionarjev", "kampanjami proti trem in petim proti" in s psihološko zmago v korejski vojni, ki je skupaj povzročila smrt več milijonov ljudi Kitajski. Od leta 1953 do 1958 je imel Mao pomembno vlogo pri uveljavljanju načrtnega gospodarstva na Kitajskem, pri oblikovanju prve ustave LRK, sprožitvi programa industrializacije in sprožitvi projekta "Dve bombi, en satelit". V letih 1955–1957 je Mao sprožil gibanje Sufan in protidesničarsko kampanjo, pri čemer je bilo v nadaljnjih letih preganjanih najmanj 550.000 ljudi, večinoma intelektualcev in disidentov. Leta 1958 je naredil velik korak naprej, katerega cilj je bil hitro preoblikovati kitajsko gospodarstvo iz agrarnega v industrijsko, kar je privedlo do najsmrtonosnejše lakote v zgodovini z smrti od 15 do 55 milijonov ljudi med letoma 1958 in 1962. Leta 1963 je Mao ustanovil socialistično izobraževalno gibanje, leta 1966 pa je sprožil Kulturno revolucijo, program za odstranjevanje "protirevolucionarnih" elementov v kitajski družbi, ki je trajal 10 let in je bil zaznamovan z nasilnim razrednim bojem, razširjenim uničevanjem kulturnih artefaktov in izjemnim dvigom Maovega kulta osebnosti. Med revolucijo je bilo preganjanih več deset milijonov ljudi, ocenjeno število smrti pa se giblje od več sto tisoč do milijonov, vključno z Liu Shaoqijem, drugim predsednikom LRK. Po letih slabega zdravja je Mao leta 1976 doživel številne [[Miokardni infarkt|srčne napade]] in nato septembra istega leta umrl v starosti 82 let. V času Maovega vladanja je kitajsko prebivalstvo naraslo s približno 550 milijonov na več kot 900 milijonov, medtem ko vlada ni dosledno izvajala svoje politike načrtovanja družine.
 
Mao velja za enega najpomembnejših posameznikov v dvajsetem stoletju. Znan je tudi kot politični intelekt, teoretik, vojaški strateg in pesnik. Kitajska je bila v času Maa vpletena v korejsko vojno, kitajsko-sovjetski razkol, vietnamsko vojno in vzpon rdečih Kmerov. Podporniki Maa so mu pripisali preoblikovanje Kitajske iz polkolonije v močno suvereno državo, s povečano pismenostjo in pričakovano življenjsko dobo. Kitajski je vladal kot krut avtokratski in totalitarni režim, odgovoren pa je za množično represijo ter uničevanje verskih in kulturnih artefaktov in mest. Mao in njegov komunistični režim sta odgovorna za veliko število smrtnih žrtev z ocenami od 40 do 80 milijonov žrtev zaradi lakote, preganjanja, težkega dela in mučenja v zaporih ter množičnih usmrtitev. PodpornikiZaradi Maanjegove sozločinske mupolitike, pripisaliki preoblikovanjeje Kitajskevključevala izpreganjanje, polkolonijeuničevanje, vlakoto močnoter suverenosmrt državomed 40 in 80 milijonov ljudi, sje povečanoMao pismenostjouvrščen inna pričakovanoprvo življenjskomesto doboseznama 20 največjih množičnih morilcev 20. stoletja.
 
== Biografija ==
[[Slika:Mao Zedong 1913.jpg|levo|sličica|285x285_pik|Mao kot otrok, 1913]]
 
Mao se je rodil 26. decembra 1893 v [[Šaošan]]u v provinci [[Hunan]], na osrednjem Kitajskem. Bil je sin bogatega kmeta in striktne budistke Ven Čimej. Svojega očeta je opisoval kot željnega discipline in izredno strogega človeka, z njegove strani je bil deležen trde vzgoje, večkrat je bil tepen. Tudi Mao je bil v času otroštva [[budizem|budist]], vendar je vero v najstniških letih opustil. Z osmimi leti je bil poslan v osnovno šolo v Šaošanu, kjer je bil deležen uveljavljene [[konfucijanstvo|konfucijanske]] vzgoje in izobrazbe. Pri trinajstih je njegov oče poskrbel za poroko s sedemnajstletno Luo Jigu in hkrati združil družinski posestvi. Mao je zavračal vsako imenovanje Luo za svojo ženo in se s tem s svojo trmo javno osramotil. Luo je umrla štiri leta po poroki. Kasneje je tudi kritiziral prisilne poroke. Mao se je za nekaj časa zaposlil na očetovi kmetiji in se hkrati seznanjal z mišljenjem prozahodnega reformista Dženga Guanjinga.
 
 
=== Državljanska vojna ===
[[Slika:Mao 1925.jpg|sličica|Mao leta 1925, približno v času njegovega dela na PMTI v Guangzhouu]]
 
Združeni KP in KMT sta s skupnimi močmi premagala samopašne kitajske vojaške vojvode, ki so do tedaj nadzirali večji del severne Kitajske. Leta 1927 so se s Čjang Kajšekovo antikomunistično čistko pokazale prve razlike med komunistično in nacionalistično zvezo. Kominterna je za razpad zavezništva okrivila Čen Dušjuja, ki se je nazadnje pridružil [[trockizem|trockistom]]. Po več hudih vojaških porazih, v katerih KP ni bila vojaško dorasla KMT, so se komunisti so se umaknili na jug, nacionalisti pa so jih pod vodstvom Čjang Kajšeka obkolili. Iz brezupnega položaja jih je pravzaprav rešil Mao, ki je na vsak način zavračal frontalni spopad proti premočnemu nasprotniku in organizacijo KP iz mest prenesel na podeželje. Zato se je leta 1934 Mao s komunističnimi rojaki odpravil na 10.000 kilometrov [[Kitajski dolgi pohod|Dolgi pohod]] iz južne v severno Kitajsko in se s tem izognil spopadu z nacionalisti. V provinci [[Šaanši]] je KP ustanovila novo oporišče. Med Dolgim pohodom je po nekaterih podatkih umrlo skoraj 90 odstotkov borcev, a kljub hudim izgubam ohranil trdno partijsko strukturo, za komuniste pa je pomenil prelomnico, saj so se dokončno uveljavili kot močna sila z veliko podporo prebivalcev. Med drugo svetovno vojno sta stranki spet sklenili zavezništvo (1937-1945) zaradi [[imperializem|imperialistične]] grožnje vzhodne sosede [[Japonska|Japonske]], vendar se ob koncu druge svetovne vojne obe "zmagovalki" zapleteta v državljanske vojne. Maova KP je nazadnje premagala nacionaliste. Komunisti so 1. oktobra 1949 ustanovili Ljudsko Republiko Kitajsko pod poveljem Maa Dzedonga, [[Čjang Kajšek]] pa je pobegnil na Tajvan, od koder je še v naslednjem desetletju ponovno osvojiti celino.
 
=== Voditelj Ljudske republike Kitajske ===
[[Slika:Mao Proclaiming New China.JPG|levo|sličica|277x277_pik|Mao ob ustanovitvi Ljudske republike Kitajske, 1. oktobra 1949.]]
 
[[Slika:Mao Zedong sitting.jpg|sličica|Fotografija Maa med sedenjem leta 1955]]
Leta 1943 je Mao postal predsednik politbiroja KP, od leta 1945 do svoje smrti je predsedoval centralnemu komiteju. Po komunističnih nazorih in sovjetskih vzorih je KP v skladu s plansko ekonomsko vizijo modernizirala kitajsko družbo in gospodarstvo. V obdobju, ko je bil na oblasti, je sprožil vrsto poskusov z namenom pospešiti gospodarski razvoj države, kot je bil leta 1958 tako imenovani [[Veliki skok naprej]], s katerim je želel s petletkami po sovjetskemu vzoru v državi razviti dobro težko industrijo. Ukinili so zasebna zemljišča, ki so jih združili v večje komune. Gospodarska politika petletk in fokusiranja predvsem na težko industrijo in številne okoljske katastrofe so med letoma 1959 in 1961 so privedle do [[kitajska velika lakota|kitajske velike lakote]], v kateri je umrlo več milijonov Kitajcev. Številni viri pravijo, da je Mao zaradi lažnih poročil o proizvodnji hrane za veliko katastrofo izvedel tako pozno, da je ni več bilo mogoče preprečiti. Drugi viri pa navajajo, da je vedel za katastrofalno letino, vendar je mislil da hrano skrivajo reakcionarji in kulaki, zato ni ukazal sprememb v gospodarski politiki. Ko je uradno izvedel za lakoto, je prenehal jesti meso in tudi svojim uslužbencem ukazal, da ga posnemajo. Leta 1960 sta se prej zelo povezani Ljudska Republika Kitajska in Sovjetska Zveza politično razšli zaradi destalinizacije v SZ. Leta 1966 je Mao izzval ti. ''[[Kulturna revolucija|Kulturno revolucijo]]'', obsežno politično čistko, ki jo je politično dovzetna mladina gonila proti starim partijskim kadrom. S kulturno revolucijo je utrdil svojo oblast. Usmerjena je bila proti buržoaznim in reakcionarnim elementom v družbi, za katere je Mao menil, da še vedno prežemajo kitajsko družbo in jo oddaljujejo od poti v komunizem. Študente in dijake je spodbudil k ustanovitvi [[Rdeče garde|Rdečih Gard]], ki jim je dal pooblastila za obračunavanje s starimi idejami, kulturo, običaji in navadami, njihove akcija pa so se kmalu sprevrgle v medsebojno tekmovanje v tem, kdo bo zvesto izpolnjeval Maove nauke, kar je vodilo v teror. Rdeče Garde so preganjale profesorje, intelektualce, zmerne politike, umetnike, pisatelje in mnogokrat so obračuni z njimi potekali na javnih srečanjih, kjer so žrtve javno poniževali in mučili. Številne vladne uradnike in intelektualce so poslali na prisilno delo na podeželje. Mladi so dobili rdečo knjižico z Maovimi praktičnimi nasveti in nauki, ki so jih recitirali na javnih manifestacijah po vsej državi. V tem obdobju je umrlo več kot milijon ljudi, revolucionarji pa so uničili velik delež kitajske kulturne dediščine. Ko pa so Rdeče garde začele udrihati po ožjem partijskem jedru, je v konflikt posegla vojska, ki je do takrat stala ob strani in jih razpustila z likvidacijami nekaj najbolj zelotskih voditeljev. Po Maovi viziji je status kulturne revolucije stalen, permanenten in naperjen proti buržoaznim prežitkom, ki ovirajo napredovanje revolucije v komunizem. Čeprav je nasilje postopoma upadalo, se je kulturna revolucija končala šele z Maovo smrtjo leta 1976. Z njo si je Mao utrdil oblast, vendar ga je na koncu premagalo zdravje. Umrl je 9. septembra leta 1976 zaradi še do danes nepojasnjenih razlogov.
 
3.327

urejanj