Izvirni greh: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 27:
=== Avguštin iz Hipona ===
[[File:Sandro botticelli, sant'agostino nello studio, 1480 circa, dall'ex-coro dei frati umiliati, 01.jpg|150px|thumb|right|[[Avguštin iz Hipona]] je zapisal, da se izvirni greh prenaša z poželjivostjo, pohotnostjo in ogroža svobodo volje brez uničevanja.{{sfn|Cross|1966|p=994}}]]
[[Avguštin iz Hipona]] (354–430) je učil, da se Adamov greh prenaša s poželenjem ali »škodljivo željo«, kar ima za posledico, da človeštvo postane ''massa damnata'' (masa pogube, obsojena množica) z veliko omejene, čeprav ne uničene svobode volje. Ko je Adam grešil, se je človeška narava poslej spremenila. Adam in Eva sta s spolnim razmnoževanjem poustvarila človeško naravo. Njihovi potomci zdaj živijo v grehu, v obliki poželenja, kar je izraz, ki ga je Avguštin uporabljal v metafizičnem, ne v psihološkem smislu. Avguštin je vztrajal, da poželenje ni biti, temveč slaba lastnost, pomanjkanje dobrega ali rana. Priznal je, da je bilo spolno poželenje (''libido'') morda prisotno v popolni človeški naravi v raju in da je šele pozneje postalo neposlušno človeški volji kot posledica neposlušnosti prvega para Božji volji v izvirnem grehu. Po Avguštinovem mnenju (imenovanem
Justo Gonzalez razlaga Avguštinovo učenje: ljudje smo popolnoma pokvarjeni po naravi in milost je neustavljiva, povzroči spreobrnjenje in vodi do vztrajnosti.<ref name="Gonzalez">{{cite book|author=Justo L. Gonzalez|title=A History of Christian Thought: Volume 2 (From Augustine to the eve of the Reformation)|publisher=Abingdon Press|date=1970–1975}}</ref> Čeprav so zgodnejši krščanski avtorji v izvirnem grehu učili elemente fizične smrti, moralne šibkosti in nagnjenosti k grehu, je Avguštin prvi dodal koncept podedovane krivde (''reatus'') od Adama, pri čemer je bil dojenček ob rojstvu večno prekleti. Avguštin je zavzel tradicionalno stališče, da je svoboda volje oslabljena, vendar je ni izničil izvirni greh, dokler se leta 412 n. št. ni spreobrnil v stoično stališče, da človeštvo nima nobene svobodne volje, razen da greši zaradi njegovega antipelagijskega pogleda na krst dojenčkov.<ref>{{cite book |last1=Wilson |first1=Kenneth |title=Augustine's Conversion from Traditional Free Choice to "Non-free Free Will": A Comprehensive Methodology |date=2018 |publisher=Mohr Siebeck |location=Tübingen |isbn=9783161557538 |pages=16–18, 157–159, 269–271, 279–285}}</ref>
Avguštin je verjel, da gredo nekrščeni dojenčki v pekel kot posledica izvirnega greha. <ref>"''Infernum''", literally "underworld", later identified as limbo.</ref><ref>{{cite web|url=http://www.religioustolerance.org/limbo2.htm |title=Past Roman Catholic statements about Limbo and the destination of unbaptised infants who die? |website=Religioustolerance.org |date= |accessdate=24 January 2017}}</ref> Latinski cerkveni očetje, ki so sledili Avguštinu, so sprejeli njegovo stališče, ki je v srednjem veku postalo referenčna točka za latinske teologe.<ref>Study by International Theological Commission (19 January 2007), ''[https://www.vatican.va/roman_curia/congregations/cfaith/cti_documents/rc_con_cfaith_doc_20070419_un-baptised-infants_en.html The Hope of Salvation for Infants Who Die Without Being Baptized]'', 19–21</ref> V poznejšem srednjeveškem obdobju so nekateri teologi še naprej zagovarjali Avguštinovo stališče. Drugi so menili, da nekrščeni dojenčki sploh niso trpeli bolečine: ne zavedajoč se, da so bili prikrajšani za blaženi vid, so uživali naravno, ne nadnaravno srečo.
hypothesis".[49]
=== Janez Kasijan ===
| |||