Eholokacija: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m + |
m dp |
||
Vrstica 4:
Kot alternativni mehanizem za orientacijo v prostoru in zaznavanje predmetov v okolici se je eholokacija [[evolucija|razvila]] pri nekaterih [[živali]]h, najbolj je dovršena pri [[netopirji]]h in zobatih [[kiti]]h, v preprostejši obliki pa jo uporabljajo nekateri [[ptiči]] – konkretno [[tolsti lastovičnik]]i in nekaj vrst [[hudourniki|hudournikov]] – ter domnevno [[glodavci]], kot so [[rovke]] in [[podgana|podgane]]. Za razliko od sonarja imajo živali en vir zvoka, odmeve pa poslušajo s parnimi [[uho|ušesi]]; po razliki v zaznavi odmeva med desnim in levim ušesom njihovi [[možgani]] razberejo smer ([[azimut]]) predmeta, po času, ki preteče med oglašanjem in odmevom, pa oddaljenost. Uporaba eholokacije pri tako nesorodnih živalskih skupinah in v tako različnih okoljih nakazuje, da se je sposobnost razvila večkrat neodvisno pri vsaki skupini. Pri tem je eholokacija netopirjev in zobatih kitov dovolj natančna, da jo te živali uporabljajo tudi pri lovu na premikajoč se plen, ostale živali pa jo imajo zgolj za orientacijo in izogibanje oviram.
Večina oddaja [[ultrazvok|ultrazvočne]] klice, pri katerih je zaradi krajše [[valovna dolžina|valovne dolžine]] boljša [[ločljivost]], kar prinaša številne izzive za organizem. Tudi nasploh je eholokacija skozi evolucijo uravnotežila fizikalne in biološke omejitve ter zahteve življenjskih navad posamezne vrste. Osnoven problem eholokacije je, da žival praviloma ne more slišati odmeva dokler se oglaša, saj je odmev mnogo šibkejši, še posebej pri ultrazvoku, ki ga medij močno absorbira. Absorpcija energije tudi omejuje doseg eholokacije, natančnejša časovna in frekvenčna zgradba signalov pa je pogosto rezultat prilagoditev za konkreten namen in jo lahko nekatere živali po potrebi spreminjajo.
== Eholokacija pri netopirjih ==
| |||