Luigi Salvini: Razlika med redakcijama

'''Luigi Salvini''', [[Italijani|italijanski]] [[diplomat]], [[slavist]], [[prevajalec]] in [[pesnik]], * [[11. februar]] [[1911]], [[Milano]], † [[5. junij]] [[1957]], [[Rim]].

Salvini je bil od leta [[1936]] [[italija]]nski [[kulturni ataše]] v [[Beograd]]u in v [[Zagreb]]u. Istočasno sePrevajal je ukvarjal s prevajanjemtudi [[slovenska|slovenskeslovensko]] [[poezija|poezijepoezijo]].

Študiral je [[lingvistika|lingvistiko]] in [[literatura|literaturo]]. Diplomiral je na Rimski univerzi iz bolgarske literature. Poznal je približno 20 [[evropa|evropskih]] [[jezik]]ov. Kot predstojnik [[slavistika|slavističnega]] oddelka v [[neapelj]]skem Istituto Orientale je bil leta [[1938]] najmlajši docent v [[Italija|Italiji]]. PolegUkvarjal poznavalca [[jezik]]ov in [[literatura|literatur]]se je veljal tudi zaz [[ugrofinski jeziki|ugrofinskegaugrofinskim]] jezikoslovcajezikoslovjem terin veljal za poznavalca [[Baltski jeziki|baltiškihbaltskih jezikov]].

PrvoV njegovo delo z naslovomknjigi ''Storia della letteratura bulgara dalla Liberazione alla prima guerra balcanica'' je napisal leta (1936 v katerem) je obravnaval [[bolgarija|bolgarsko]] [[slovstvo|slovstveno]] preteklost od osvoboditve do [[balkanske vojne]], sledilo mu je delo ''Storia letteraria del'Estonia'', ki je izšlo leta [[(1937]]).

Izdal je tudi izbor sodobne [[Ukrajina|ukrajinske]] proze, [[češka|češke]] ljudske in umetne religiozne pesmi z naslovom ''Il corallo di S. Venceslao'' leta (1943), s katerimi naj bi se začela zbirka ''La poesia religiosa presso gli Slavi'', še prej pa je Italijanom predstavil novejše hrvaško pesništvo v dveh knjigah, in sicer ''Poeti croati moderni'', ki je izšla leta 1942 v Milanu, kjer začenja z Matošem, in ''Il melograno'', ki je izšla v Zagrebu istega leta in obsega pesmi po letu 1937-8.

Prevajal je tudi [[proza|prozo]] [[Ivo Andrič|Iva Andriča]], [[Vladimir Nazor|VladimiraVladimirja NazoraNazorja]] in drugih. Bil je urednik za jugoslovanske literature in ukrajinsko književnost pri ''Dizionario delle Opere e dei Personaggi'', kizaložbe ga izdaja založba ''Bompiani''. V ''EnciclopediaEnciclopedii dello Spettacolo'' pa je skrbel za gradivo o [[gledališče|gledališču]] in [[dramatika|dramatiki]] [[slovani|slovanskih narodov]], [[finci|Fincev]], [[albanci|Albancev]], [[romuni|Romunov]], [[baltske države|baltiškihbaltskih narodov]] in narodov [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]].

Urejal je zbirke ''Le stelle del'Orsa'', ''La bilancia'', ''II mondo d'oggi''. Tudi tu je s široko razgledanostjoin skrbelvanje zaprispeval gradivo iz [[slovani|slovanskih]] literatur. Večina Salvinijevih prevodov je opremljena z uvodi, ki obravnavajo poleg literarne tudi splošno zgodovino posameznih narodov. V svojih razpravah in esejih je kazal kar presenetljivo poznavanje dela in okolja pesnikov in pisateljev, o katerih je pisal. Več kot dvajsetletno znanstveno, publicistično in prevajalsko delo je uvrstilo Luigija Salvinija med najprepoznavnejše italijanske slaviste.

Stiki s slovensko literaturo se pri Salviniju začnejo že leta 1937, ko se je začel učiti slovenski jezik in brati knjige v slovenščini. Leta 1938 je v 5.—6. številki revije ''Circoli'' izdal esej o [[Oton Župančič|Otonu Župančiču]], saj mu je bil ta izjemno blizu. O njem je pisal tudi leta 1942 v 3.—4. številki revije ''Europa Orientale''.

V revijah ''Circoli'', ''La Ruota'' in ''Rassegna italiana'' je izšlo kar nekajveč Salvinijevih prevodov Župančičeve poezije, ki so deloma ponatisnjeni v knjižici ''Liriche slovene moderne'', ki je izšla leta [[1938]] pri Akademski založbi v Ljubljani. Knjižica obsega 24 pesnikov (od [[Dragotin Kette|Ketteja]] do [[Bogomil Fatur|Faturja]]). NapisalObjavljal je tudi številne članke in poročila o slovenskih pesnikih in pisateljih, ki so bili objavljeni v [[revija]]h, [[enciklopedija]]h ali listih. Skrbel je, da je bila [[slovenska]] [[poezija]] zastopana v italijanskih pregledih svetovne literature, zlasti pa v največji italijanski antologiji [[svet]]ovne [[lirika|lirike]] ''Orfeo'' (Firence, 1950), kjer so natisnjene v prevodu Salvinija in [[Umberto Urbani|Umberta Urbanija]] pesmi [[France Prešeren|Prešerna]], [[Anton Aškerc|Aškerca]], Ketteja, [[Josip Murn|Murna]], Župančiča in [[Alojz Gradnik|Gradnika]]. Dosegel je celo to, da so bili nekateri [[prevod]]i iz slovenske [[lirika|lirike]] uvrščeni v [[italija]]nska šolska berila.

Za zbirko antologij tujih literatur ''La bilancia'', ki jo je izdal založnik Carlo Colombo v Rimu, je leta 1951 pripravil antologijo slovenske poezije z naslovom ''Sempreverde e rosmarino''. V tej 280 strani obsegajoči knjigi je zbral pesmi 32 slovenskih poetov. Po številu pesmi so največ zastopani Prešeren, Aškerc, O. Župančič in A. Gradnik. V zajetnem uvodu, ki razodeva toplo ljubezen do slovenskega naroda in veliko razgledanost opo takratnihslovenskem problemih na slovenskemsvetu, je pokazal na tiste posebnosti slovenskega političnega in kulturnega razvoja, ki so za tujca posebej zanimive. Karakteriziral je literarno rast in dodal bibliografijo virov za poznavanje slovenske politične, kulturne in literarne zgodovinetujce. Knjigo so Slovenci sprejeli z velikim zadoščenjem in priznanjem. Slovenske poezije ni odkrila le Italijanom, ampak tudi marsikateremu izobražencu drugih narodov. Malo pred smrtjo je pripravljal njeno drugo izdajo.

*Lino Legiša. [https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi533338/ Salvini, Luigi.] Slovenska biografija.