Zoran Mušič: Razlika med redakcijama

Slikar in vsi njegovi ožji sorodniki so bili doma na Goriškem. Anton Musič starejši je bil iz [[Šmartno, Brda|Šmartna v Brdih]], kjer sorodniki ugledne družine [[Musič]] na eni nekdanjih večjih kmetij žive še danes. Mati Marija [[Blažič]] je bila iz oddaljenega zaselka Kostanjevica (Lig nad Kanalom). Vsa ožja družina in njihovi predniki so bili slovenskega porekla. Zoran je s starši in mlajšim bratom do začetka bojev na Soški fronti živel v vasi [[Bukovica, Renče - Vogrsko|Bukovica]], med Volčjo Drago in [[Bilje|Biljami]], pod obronki kraških gričev. Musič starejši je bil tam učitelj in upravitelj vaške šole, mati je bila prav tako šolana učiteljica. Družina je živela v najetih prostorih v hišah Bukovica 42 in 40. OčetaUčitelja so kmalu po začetku I. svetovne vojne mobilizirali in poslali na fronto v Galicijo. Deček je bil junija leta 1915 iz domačega kraja izgnan skupaj z materjo in mlajšim bratom Ljubanom ob izbruhu [[Soška fronta|Soške fronte]] skupaj z materjo in mlajšim bratom Ljubanom. Odšli so v vas [[Arnače]] pri [[Velenje|Velenju]]. Na robu Štajerske je bodoči slikar prvič obiskoval ljudsko šolo. Po demobilizaciji očeta so se vsi člani družine že zgodaj spomladi [[1918]] vrnili v domače kraje na Goriško. Tam se je dečku globoko v podzavest vtisnila krajina vojnih opustošenj in golega kraškega kamenja. Italijanski zavojevalci so slovensko učiteljsko družino, skupaj z Antonom starejšim, ki je bil znan zavedni Slovenec, že ob koncu poletja leta 1919 znova izgnali z območja Brd in s Primorske. Umaknili so se na Koroško, v [[Griffen|Grebinj]]. Stanovali so v stari šoli pod grajskim gričem; objekt je sedaj podrt. Dobro leto kasneje, po oktobrskem plebiscitu 1920, so družino s Koroške grobo pregnali avstrijski nacionalisti. Končno zatočišče so primorski begunci po krajši odisejadi našli na slovenskem Štajerskem, družina pri Sv. Emi nad [[Mestinje|Mestinjami]]. Zoran se je preselil v [[Maribor]], kjer je kot dijak novembra [[1920]] nadaljeval šolanje na Realki. Po nekaj letih se je prešolal na mariborsko Učiteljišče, kjer je jeseni 1928 zaključil srednjo šolo. S slikanjem sta ga prva seznanjala njegova srednješolska učitelja in šolana slikarja, [[Viktor Cotič]] na realki in [[Anton Gvajc]] na učiteljišču v Mariboru. Za krajši čas je Mušič obiskal Dunaj in tam preverjal možnosti študija ter obiskoval kulturne prireditve. Prvič je objavljal v časopisih, najprej večpar okornih karikatur mariborskih kulturnikov. Študiral je v [[Zagreb]]u, na Akademiji za likovno umetnost, pretežno pri profesorju, vzorniku in mentorju Ljubi Babiću. Ta slikar, profesor, scenograf, galerist, oblikovalec in umetnostni zgodovinar je nanj vplival v vseh pogledih. Med ostalimi njegovimi profesorji sta nanj nekoliko vplivala Tomislav Krizman in Vladimir Becić, verjetno tudi Vanka. Leta [[1934]] je z odliko in manjšo razstavo na akademiji zaključil dodiplomski študij. Pol leta kasneje je s slikarji in kiparji štajerske skupine Brazda prvič razstavljal v [[Murska Sobota|Murski Soboti]] in marca 1935 v [[Celje|Celju]]. Nato je za tri mesece odpotoval v [[Španija|Španijo]], od koder se je ob koncu junija [[1935]] vrnil domov na Štajersko. Javnosti je postal znan s svojimi slikami in zlasti s pismi iz Španije, objavljenimi v časniku Slovenec. V Španiji je veliko skiciral in kopiral znane slike El Greca in F. Goye za slovenske galerije in mecene. 3. novembra 1935 je bilo v mariborski [[Kazinska dvorana, Maribor|Kazinski dvorani]] odprtje slikarske in kiparske razstave, na kateri je razstavljal tudi Mušič. To je bila že četrta razstava tega leta, na kateri je sodeloval.<ref>Maksimiljan Fras, ''Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov čas'', Maribor, 2013. {{COBISS|ID=266370048}}</ref>

Ob 111-letnici rojstva so v Narodni galeriji v Ljubljani pripravili razstavo ''Zoran Mušič. 111 let, 111 razstavnih katalogov'', v Moderni galeriji pa 27. februarja odprli razstavo ''Zoran Mušič: obsojeni na upanje'', kjer so pokazali originalne risbe iz Dachaua iz leta 1945, ki so jih odkrili v Trstu. Razstava je bila podaljšana do julija 2020. V Zagrebu in Kostanjevici so leta 2021 pripravili razstavo Vezi, ki predstavlja povezave zagrebške akademije in slovenskih likovnih ustvarjalcev.