Redakcija: 12:16, 5. avgust 2021 uredi A09 (pogovor \| prispevki) Preverjevalci uporabnikov, Administratorji 62.870 urejanj ref Oznaka: vizualno urejanje ← Starejše urejanje		Redakcija: 15:31, 5. avgust 2021 uredi razveljavi Hladnikm (pogovor \| prispevki) 8.577 urejanj →‎Življenje in delo Novejše urejanje →
Vrstica 5: ==Življenje in delo== Aprila leta 1944 je bil kot aktivist [[OF\|Osvobodilne fronte]] interniran v Leta 1944 je bil kot aktivist [[OF\|Osvobodilne fronte]] interniran v [[koncentracijsko taborišče Dachau]]. Oktobra tega leta so ga skupaj s 600 taboriščniki premestili v [[Überlingen]] pri Bodenskem jezeru, kjer so zaporniki kopali podzemeljske prostore za nemško vojno industrijo, da bi jo zaščitili pred zračnimi napadi zaveznikov. Tam je preživel dva težka bombna napada. Aprila 1945 so ga preselili v podružnično [[taborišče Allach]], kjer ga je konec tega meseca osvobodila ameriška vojska. [[koncentracijsko taborišče Dachau]]. Po mesecu karantene so ga 15. maja 1944 premestili v delovno komando taborišča KZ Neuaubing-Germering, v predmestju [[München\|Münchna]]. Tam so ujetniki gradili za podjetje Dornier-Werke bunkerje in zaklonišča v relativno dobrih delovnih in higienskih pogojih in dobro prehranjeni. Od podjetja so dobivali celo cigarete, iz domovine pa nedotaknjene pakete hrane. Okrog 50 Slovencev (od skupine 300 delavcev) je julija 1944 doživelo dve hudi zavezniški bombardiranji. Septembra so preživeli imeli mesečno karanteno v Dachauu, oktobra 1944 pa so skupino 600 delavcev prepeljali v KL [[Überlingen]] ob [[Bodensko jezero\|Bodenskem jezeru]]. V tem taborišču smrti so zaporniki v nečloveških razmerah kopali podzemne rove za nemško vojaško industrijo in ob stradanju ter boleznih umirali. Antona Ježa je rešila osvoboditev: aprila 1945 so Nemci preživele odpeljali v [[taborišče Allach]], tega pa so 30. aprila 1945 osvobodili Američani. Po vojni se je vpisal na [[Fakulteta za strojništvo v Ljubljani\|Strojno fakulteto v Ljubljani]] in leta 1952 diplomiral iz Po vojni se je vpisal na Strojno fakulteto v Ljubljani in leta 1952 diplomiral iz kotlovne tehnike. Specializiral se je za [[ortotika\|ortotiko]] in 1957 je postal tehnični vodja ortopedskih delavnic v novih prostorih Ortopedskega podjetja Soča na Linhartovi cesti v Ljubljani. <!-- Z izdelavo ortopedskih pripomočkov se je med obema vojnama ukvarjal že njegov oče. --> kotlovne tehnike. Specializiral se je za tudi za [[ortotika\|ortotiko]] in bil zaposlen v letih 1953 do 1955 v [[Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soča\|Ortopedskem podjetju Soča]]. <!-- Z izdelavo ortopedskih pripomočkov se je med obema vojnama ukvarjal že njegov oče. --> Kasneje je bil zaposlen v podjetju IBE-Elektroprojekt kot vodilni strojni inženir. Ob 50-letnici osvoboditve se je leta 1995 začel udeleževati spominskih Ob 50. obletnici osvoboditve se je leta 1995 začel udeleževati spominskih slovesnosti v Überlingnu. Obiskoval je slovenske šole in pripovedoval o taboriščnih izkušnjah, nastopal je kot govornik in v samozaložbi objavljal knjižice vojnih spominov. Leta 1995 je za objavo pripravil Taboriščni tarok, igralne karte, ki jih je v taborišču oblikoval sojetnik arhitekt [[Boris Kobe]], s scenami iz življenja v koncentracijskem taborišču, in jim dodal izčrpne razlage. Karte je razstavljal po nemških in drugih evropskih mestih ter v Sloveniji; odmevna je bila razstava v Evropskem parlamentu v Bruslju leta 2005. 2011 sta z [[Boris Pahor\|Borisom Pahorjem]] o taboriščni izkušnji pripovedovala dijakom Elektrotehniško-računalniške strokovne šole in gimnazije na Vegovi ulici v Ljubljani; šola je njuni pričevanji natisnila v brošuri. slovesnosti v Überlingnu. Skupaj s sinom, poklicnim ~~2002 je prevedel je knjigo Maxa Mannheimerja ''Zapozneli dnevnik: Terezin-Oswięcim-Warszava-Dachau''.~~ fotografom [[Dušan Jež\|Dušanom]] je organiziral obiske slovenskih in nemških šol in predaval o taboriščnih izkušnjah, nastopal kot govornik in v samozaložbi objavljal knjižice vojnih spominov. Leta 1995 sta pripravila za objavo Taboriščni tarok, spominske igralne karte, ki jih je v taborišču naslikal sojetnik [[Boris Kobe]]. Scenam iz življenja v koncentracijskih taboriščih Dachau, Überlingen in Allach je Anton dodal izčrpne razlage. Karte sta razstavljala po nemških in drugih evropskih mestih ter v Sloveniji. Odmevni sta bili razstavi v Evropskem parlamentu v Bruslju leta 2005 in v Spominskem centru KZ Dachau leta 2007. Leta 2011 sta s pisateljem [[Boris Pahor\|Borisom Pahorjem]] o taboriščih predavala dijakom Elektrotehniško-računalniške strokovne šole in gimnazije na Vegovi ulici v Ljubljani. Pričevanji sta Anton in Dušan Jež izdala v samozaložbi. 2019 sta nastopila na konferenci Entgrenzte Erinnerung, ki sta jo o problematiki predstavitev nacističnih taborišč na otoku Mainau pripravili [[Anne-Berenike Rothstein]] z [[Univerza v Konstanci\|Univerze v Konstanci]] in [[Gabriele Hammermann]] iz Spominskega centra KZ Dachau. V rovih nekdanjega delovišča KL Überlingen so 26. januarja 2019 predvajali dokumentarni film s pričanji Antona in Dušana Ježa, posnet v Ljubljani avgusta 2018. {{navedek\|Nisem noben pisatelj, sem priča - samo priča, in o poročam o dogodkih.}} Leta 2012 je Anton Jež v Ljubljani prejel za svoje zasluge častni križec za zasluge Zvezne republike Nemčije (Bundesverdienstkreuz). Veliko let pa je bil tudi častni ambasador [[Muzej novejše zgodovine Slovenije\|Muzeja Novejše zgodovine Slovenije]] v Ljubljani. Umrl je kot zadnji preživeli interniranec taborišča Überlingen.

Anton Jež: Razlika med redakcijama