Jože Plečnik: Razlika med redakcijama

Od 1921. naprej pa je predaval na [[Tehniška fakulteta v Ljubljani|Tehniški fakulteti v Ljubljani]], kjer je prevzel vlogo zvezdnegavodilnega arhitektapredavatelja s popularno "Plečnikovo" šolo. Preselil se je v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil in dozidal manjšo hišo tik za župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Nikoli se ni poročil, čeprav je prijateljeval z nekaj damami. Vzporedno je v Pragi preurejal grad Hradčani v predsedniško rezidenco. Oblikoval je vrtove, dvorišča in notranjo opremo, ki so še danes ohranjeni. V Pragi je postavil cerkev sv. Srca Jezusovega. Eno od različic konceptov za to cerkev je kasneje porabil za cerkev sv. Frančiška v Šiški.

Že dolgaDolga leta je nameravalrazmišljal olepševatio olepševanju za Ljubljanskeljubljanske ulice. Močna sila ga je vlekla nazaj v rodno mesto, kot je sam napisal v pismu svojim bodočim študentom leta 1921: "''Kosti teže h grobovom očetov in — če mi je dovoljeno tako izpovedati — ljubezen do preostale pedi naše zemlje narekuje: dvigni, dvigni se, nesi domov razdat svojo starost, svoj mir''"<ref name=":1" /> Ob njegovi vrnitvi se je takoj s svojimi Ljubljanskimiljubljanskimi študenti začel ukvarjati z urbanizmom in dopolnjevanju mesta, kjer je najprej dopolnjeval rimske osi, zlasti nekdanji cardo blizu svoje rojstne hiše. NajprejZgodaj se je posvetil parku Tivoli in Grajskemu griču. Z različnimi arhitekturnimi posegi v ključnih urbanističnih točkah je pripomogel k plemenitenju mesta. Pogosto je uporabil drevje in drugo rastlinje v svojih ureditvah. Pomanjkanje sredstev za gradnjo ni bila ovira zanj, kiker je z domišljijo našel cenejše rešitve za tlakovanje trgov in ulic, beton za balustrade ali uporabopa je uporabil odpadnegaodstranjeni kamnakamen pri drugih projektih.

Leta 1938 je postal član [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|Slovenske akademije znanosti in umetnosti]]. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je odlikovanje ''Zasluge za narod'', Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil tudi za častnega doktorja Tehniške visoke šole na Dunaju in v Ljubljani (1952). Častili so ga nekateri učenci in del politikov. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem [[Trnovo, Ljubljana|Trnovem]]. Pokopan je v družinskem grobu na Žalah, ki ga je sam zasnoval. Prvo posthumno razstavo v Narodni galeriji mu je pripravil umetnostni zgodovinar [[Lojze Gostiša]]. Sledile so manjše razstave, posebej v Evropi, vse do večje monografske predstavitve v Centru G. Pompidou v Parizu leta 1986 in v Pragi leta 1996. Praško razstavo sta odprla [[Vaclav Havel]] in [[Milan Kučan]]. Češki predsednik M. Zeman je Plečnika 2017 posmrtno odlikoval z redom Tomaša G. Masaryka. Oblikovalski Plečnikovi izdelki, izjemno cerkveno posodje, so bili leta 2019 krajši čas razstavljeni v Vatikanskem muzeju.

Plečnik jeni bil nasprotnikpristaš [[Funkcionalizem|funkcionalistične doktrine]], ki je vladala v umetniških krogih ob koncu 19. stoletja.<ref name=":0" /> Postopoma je razvil lastno arhitekturno izražanje, ki je močno odstopalo od evropskega [[Moderna umetnost|modernizma]].

Profesor Wagner je imel na Plečnika močan vpliv ob času njegovega študija. Spremljal ga je do konca njegovega življenja. Wagner se je zelo nanašal na arhitekturno teorijo Gottfrieda Semperja o oblačenju konstrukcije, po kateri bi se [[ornament]] v arhitekturi skozi čas razvil iz umetne obrti: dolg niz preobrazb antičnih vezenin in [[Lončarstvo|lončarstva.]] Po tem načelu bi arhitekt moral temeljito preučiti stare oblike, poznati njihov prvotni namen, okoliščine njihovega nastanka in preobrazbe, da bi jih lahko pravilno vnašal in primerno prilagodil sestavine klasičnega okrasja potrebam sodobnega časa. Plečnik je sprejel to razumevanje vloge arhitekta in se nanjo dobro odzval, saj se je v tadicionalnemtradicionalnem okrasju zelo spoznal zaradi svoje nadarjenosti pri risanju v različnih slogih. Čeprav je imel Plečnik v marsičem drugačne poglede od učiteljevih, je pri Wagnerju spoznal temeljnatemelje arhitekturnaarhitekturnega vprašanjasnovanja in vsa njegova umetnost je nenehno vračanje k njimi.<ref name=":0" />