Valerijan (rimski cesar): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
urejanje |
|||
Vrstica 49:
===Smrt v ujetništvu===
[[Slika:Cameo Shapur Valerianus Bab360 CdM Paris.jpg|thumb|Kameja s podobo Šapurja I., ki v bitki pri Edesi ujame cesarja Valerijana]]
[[Evtropij]], ki je pisal med letoma 364 in 374 n. št., je zapisal, da je Valerijana ''»premagal perzijski kralj Šašpur in ga ujel; v sramotnem ujetništvu med Parti je ostarel«''.<ref>Eutropius. ''Abridgement of Roman History''. Angleški prevod John Selby Watson. London: Henry G. Bohn, 1853. (Knjiga 9.7).</ref> Zgodnjekrščanski vir, [[Laktancij]], ki je bil zaradi občasnega preganjanja kristjanov s strani nekaterih sasanidskih monarhov protiperzijsko razpoložen,<ref name=ref16/> je bil prepričan, da je bil Valerijan pred svojo smrtjo podvržen največjim žaljivkam, na primer da ga je Šapur uporabil kot podstavek za svoje noge, ko je zajahal konja. Po tej različici dogodkov je Valerian po dolgem obdobju slabega ravnanja ponudil Šapurju veliko odkupnino za svojo osvoboditev.<ref name=ref5/>
Po eni od drugih različic je Šapur prisilil Valerijana, da je pogoltnil raztaljeno zlato in zato umrl. Po drugi, skoraj enaki različici, so ga živega odrli. Kožo so nagačili s slamo in jo kot trofejo razstavili v glavnem perzijskem templju.<ref name=ref5/> Nadalje so trdili, da so njegovo kožo po kasnejšem perzijskem porazu proti Rimu kremirali in pokopali.<ref>Lactantius. ''De Mortibus Persecutorum''. V Wickert, L., "Licinius (Egnatius) 84" v Pauly-Wissowa, Realencyclopädie13.1 (1926), str. 488–495; Parker, H. ''A History of the Roman World A.D. 138 to 337''. London, 1958. str. 170.</ref> Razprave zgodovinarjev o Valerijanovem ujetništvu in smrti so še vedno brez dokončnega zaključka.<ref name=ref16/>
[[Slika:HumiliationValerianusHolbein.jpg|thumb|250px|right|[[Hans Holbein mlajši]] (okoli 1521): ''»Šapurjevo poniževanje cesarja Valerijana«'', pero in črnilo, Kunstmuseum Basel]]
Po mnenju sodobnega zgodovinarja Touraja Daryaeeja,<ref name=ref16/> ki je nasprotno Laktanijevemu, je Šapur I. poslal Valerijana in del rimskih ujetnikov v Bišapur ali [[Gundišapur]], kjer je živel relativno dobro. Preostale ujete rimske vojake je uporabil za gradnjo in druge svoje načrte. [[Band-e Kaisar]] (Cesarjev jez) je eden od ostankov rimskega gradbeništva v bližini starodavnega mesta [[Susa]].<ref>Abdolhossein Zarinkoob. "Ruzgaran: tarikh-i Iran az aghz ta saqut saltnat Pahlvi". str. 195.</ref>
Na vseh kamnitih rezbarijah na [[Nagš-e Rostam]]u v [[Iran]]u se Valerian drži za roke s Šapurjem I., kar je pomenilo podrejenost. Po mnenju prvega perzijskega [[Islam|muslimanskega]] učenjaka [[Abu Hanifa Dinavari|Abu Hanife Dinavarija]] je Šapur vojne ujetnike naselil v Gundišapurju in po izgradnji Band-e Kaisarja Valerijana izpustil.<ref>Abū Ḥanīfah Aḥmad ibn Dāvud Dīnavarī; Mahdavī Dāmghānī, Maḥmūd (2002). Akhbār al-ṭivāl (5th ed.). Tihrān: Nashr-i Nay. str. 73. ISBN 9789643120009. Pridobljeno 30. avgusta 2017.</ref>
Laktancijevo pisanje je zagotovo obarvano z njegovo željo, da bi preganjalci kristjanov umrli na primerno krut način.<ref>Meijer, Fik (2004). ''Emperors don't die in bed''. New York: Routledge. ISBN 0-415-31202-7.</ref> Njegovo zgodbo so takrat in kasneje ponovili avtorji na rimskem Bližnjem vzhodu, ki so bili hudo sovražni do Perzije.<ref>Isaacs, Benjamin (1997). ''The Near East under Roman Rule''. Boston: Brill Academic Publishers. str. 440. ISBN 90-04-09989-1.</ref>
Valerijanovo in Galienovo skupno vladavino so večkrat ogrozili [[uzurpator]]ji. Galien se je kljub temu obdržal na prestolu do leta 268, ko so ga umorili [[atentat]]orji.<ref>Saunders, Randall T. (11. januar 1992). "Who Murdered Gallienus?". ''Antichthon''. '''26''': 80–94. doi: 10.1017/S0066477400000708. ISSN 0066-4774.</ref>
==Sklici==
{{sklici|2}}
| |||