Valerijan (rimski cesar): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m slog |
življenje |
||
Vrstica 19:
| full name = {{aut|Publivs Licinivs Valerianvs}}
}}
'''Valerijan''' ([[Latinščina|latinsko]] {{aut|Publivs Licinivs Valerianvs}}) je bil od leta 253 do pomladi 260 cesar [[Rimsko cesarstvo|Rimskega cesarstva]], * okoli [[199]], † [[260]] ali [[264]].
Preganjal je kristjane. V vojni s [[Sasanidsko cesarstvo|Perzijci]] ga je perzijski cesar [[Šapur I.]] po bitki pri Edesi ujel in postal je prvi rimski cesar, ki je bil vojni ujetnik. Slednje je povzročilo šok in nestabilnost v celotnem Rimskem cesarstvu. Dogodek brez primere in neznana usoda ujetega cesarja sta povzročila različne reakcije in komentarje.<ref>Caldwell, Craig H. (2018). ''"The Roman Emperor as Persian Prisoner of War: Remembering Shapur's Capture of Valerian"''. Brill's Companion to Military Defeat in Ancient Mediterranean Society.</ref>
==Življenje==
===Poreklo in vzpon na oblast===
Za razliko od številnih drugih kandidatov in upornikov, ki so se v krizi tretjega stoletja borili za oblast v Rimskem cesarstvu, je bil Valerijan iz plemenite in tradicionalne [[Rimski senat|senatorske]] družine. Podrobnosti o njegovem zgodnjem življenju so skope, razen poroke z Egnacijo Mariniano, s katero je imel dva sinova: kasnejšega cesarja [[Galien|Publija Licinija Egnacija Galiena]] in Licinija Valerijana.<ref>Bray, J. (1997). ''Gallienus: A study in reformist and sexual politics''. Kent Town, S. Australia: Wakefield Press. str. 20. ISBN 1-86254-337-2.</ref>
Bil je [[Rimski konzul|konzul]], prvič pred letom 238 kot nadomestni konzul ali leta 238 kot ordinarij. Leta 238 le bil [[Cursus honorum#Princeps senatus|''princeps senatus'']] in cesar [[Gordijan I.]] se je ravno preko njega pogajal, da bi ga senat priznal za cesarja. Ko je cesar [[Decij]] leta 251 obnovil [[cenzor]]stvo s tako obsežnimi zakonodajnimi in izvršilnimi pooblastili, da je praktično prevzelo cesarjevo civilno oblast, je senat za cenzorja izbral Valerijana,<ref>Chisholm 1911.</ref> vendar tega položaja ni hotel sprejeti. Med Decijevim zadnjim in usodnim pohodom v [[Ilirik (rimska provinca)|Ilirik]], je Valerijan prevzel vodenje poslov v Rimu.<ref>Zonaras. Epitome Historiarum. p. XII, 20.</ref> Pod cesarjem [[Trebonijan Gal|Trebonijanom Galom]] je bil imenovan za ''[[dux]]a'' vojske v rimskih germanskih provincah, ki je kasneje odšla na vojno proti [[Sasanidi|Perzijcem]].<ref>Christol, Michel (1980). "A propos de la politique exterieure de Trebonien Galle". Revue Numismatique. 22 (6): 63–74. doi: 10.3406/numi.1980.1803.</ref>
Ko se je moral Trebonijan Gal leta 253 spopasti z upornim kasnejšim cesarjem [[Emilijan (rimski cesar)|Emilijanom]], je za pomoč zaprosil Valerijana. Valerijan se je odpravil proti jugu, vendar je tja prišel prepozno. Trebonijana Gala in njegovega sina in sovladarja [[Herenij Etrusk|Herenija Etruska]] so ubile njune lastne enote,
ki so se pridružile Emilijanu. [[Retija|Retski]] vojaki so po njuni smrti za cesarja razglasili Valerijana in nadaljevali pohod proti Rimu. Ko je konec septembra Valerijanova vojska prišla v Rim, se je Emilijanova vojska razbežala, ubila Emilijana in za cesarja priznala Valerijana. Kmalu zatem ga je za cesarja priznal tudi rimski senat, ne le zaradi strahu pred maščevanjem, ampak tudi zato, ker je bil eden izmed njih.
==Sklici==
| |||