František Čap: Razlika med redakcijama

Leta 1957 se je Čap za stalno preselil v [[Portorož]], v vilo na Koprski ulici nad portoroškim hotelom Palace, (med snemanjem filma Vesna je bival v ljubljanskem hotelu Slon). Prav posebej mu je bil pri srcu Piran, kjer naj bi ga pogled z obzidja na mestne strehe spominjal na [[Praga|Prago]]. Celo materine posmrtne ostanke je hotel iz [[München|Münchna]] preseliti v [[Piran]], da bi bila pokopana v deželi, ki sem si jo izbral za drugo domovino, sprejel je tudi ponujeno jugoslovansko državljanstvo. [[Portorož]] pa je bil tedaj na robovih aktualnega slovenskega filmskega dogajanja. Ker je Čap bolj slabo govoril slovensko, je imel težave z vključitvijo v družbo, stike je navezal najbolj z dvojčicama Ido in Licio Petronio iz premožne [[optant]]ske istrske družine. Ko mu je zmanjkalo domačih filmskih projektov, se je pogreznil v revščino. Ker ni prejemal pokojnine, se je preživljal zgolj z občasnimi montažerskimi aranžmaji na [[Dunaj]]u, snemanjem TV serij, poskušal je tudi z gojenjem kokoši na najeti kmetiji v istrski vasi [[Marušići, Buje|Marušići]] in s prodajo jajc portoroškim hotelom, kasneje z gojenjem [[domači kunec|kuncev]] ter oddajanjem apartmajev v Portorožu turistom, toda posli mu zaradi njegovega pomanjkanja smisla za podjetnost nikakor niso prinesli dobička in finančne gotovosti.<ref>Stanković Peter, Zgodovina slovenskega celovečernega igranega filma.1, Slovenski klasični film (1931–1988), str. 116</ref> Z nerazumevanjem okolice se je moral soočati tudi zaradi svoje homoseksualne usmerjenosti.<ref>Stanković Peter, Zgodovina slovenskega celovečernega igranega filma.1, Slovenski klasični film (1931–1988), str. 116, podatki povzeti po v knjigi navedenih virih: Štefančič 2005a, Hren 2006a, Bučar v: Nedič 2003, Brenk 1979</ref> Tako je Čap živel osamljen in od vseh pozabljen, zavedajoč se, da se ne bo mogel nikoli vrniti v svojo domovino in obiskati sorodnike. Leta 1972 se je, kljub temu, da svoje homoseksualnosti nikoli ni skrival, pripravljal na poroko z Ido Petronio<ref>Peter Bekeš, Čáp - trenutki odločitev, 2016, Vertigo</ref> vendar je pred tem v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah, vedoč, da mu jetra odpovedujejo, umrl v [[Ankaran|ankaranski]] bolnišnici, kjer naj bi naredil »alkoholni samomor« (pod njegovo blazino naj bi našli steklenico žganja).<ref>Stanković Peter, Zgodovina slovenskega celovečernega igranega filma.1, Slovenski klasični film (1931–1988), str. 116, podatki povzeti po v knjigi navedenih virih: Štefančič 2005a, Hren 2006a, Bučar v: Nedič 2003, Brenk 1979</ref>