Lojze Gostiša: Razlika med redakcijama

V rani mladosti je bil aktiven udeleženec partizanskega odporniškega gibanja. Pretežno je bil na Dolenjskem v skupini kulturnikov. Po vojni je ostal vez med vodilnimi politiki in kulturnimi krogi, od arhitektov do slikarjev. Organiziral je gradnjo [[Gospodarsko razstavišče, Ljubljana|Gospodarskega razstavišča]], sodeloval pri likovniizbiranju opremilikovne opreme slovenskega parlamenta in dvorca Brdo. Spodbujal je Plečnika, da je načrtoval svoje zadnje samostojno delo, paviljon za maršala Tita na Brionih. Na novo je odkril in javnosti predstavil premalo poznane ali pozabljene dele opusov [[Jože Plečnik|Jožeta Plečnika]] (zanj je organiziral razstavo v Narodni galeriji že leta 1968), [[Izidor Cankar|Izidorja Cankarja]], [[France Mihelič|Franceta Miheliča]] in poskrbel za prevode in natis replik knjig [[Janez Vajkard Valvasor|Janeza Vajkarda Valvasorja]]. Organiziral je serijo razstav slovenske grafike.

Njegovi največji avtorski deli sta trilogija o slikarju Francetu Miheliču (1994-97-99) in ''[[Iconotheca Valvasoriana]]'' (2008), [[faksimile|faksimilni]] natis Valvasorjeve grafične zbirke, ki jo hranijo v Zagrebu in prevod besedil vseh ključnih Valvasorjevih knjig v slovenščino. Za svoje raziskovalno in organizacijsko delo na umetnostnozgodovinskem področju je prejel najvišjo nagrado [[Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo|Slovenskega umetnostnozgodovinska društva]] - [[nagrada Izidorja Cankarja|nagrado Izidorja Cankarja]], državno odlikovanje [[red za zasluge (Slovenija)|red za zasluge]] in nagrado glavnega mesta Ljubljana. Nazadnje je deloval kot znanstveni delavec in (od 2009) kot svetovalec [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|Slovenske akademije znanosti in umetnosti]], kjer je bil vodilni član [[Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja|Fundacije Janeza Vajkarda Valvasorja]].

Leta 2017 je izšla knjižica njegovih izbranih spominov, štiri leta kasneje pa zelo subjektivno obarvani spomini Milčka Komelja na Gostišo.