Kvestor: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Politika Antičnega Rima |
nadaljevanje |
||
Vrstica 5:
Položaj kvestorja je bil najnižji na ''[[cursus honorum]]'' (častna pot). V rimskem političnem okolju je bil kljub temu zanimiv za karierne politike, ker je bil prva stopnička na poti v [[Rimski senat]]. V [[Rimsko cesarstvo|Rimskem cesarstvu]] je položaj kvestorja nadomestil [[prefekt]], potem pa se je v poznem cesarstvu ponovno pojavil kot ''quaestor intra palatium'' (dvorni kvestor). Dvorne kvestorje je imenoval cesar, da bi vodili cesarski dvor in odgovarjali na prošnje in pritožbe.<ref>''"Quaestor: Ancient Roman Official"''. Encyclopædia Britannica Online. Encyclopædia Britannica Inc. Pridobljeno 1. avgusta 2016.</ref>
==Etimologija==
Beseda ''quaestor'' izhaja iz latinskega [[glagol]]a ''quaero'', ''quaerere'',<ref>Lewis, Charlton T. ''A Latin Dictionary: queastor''.</ref> ki pomeni ''pizvedovati'', ''preiskovati''.<ref>Lewis, Charlton T. ''A Latin Dictionary: quaero''.</ref> Naziv kvestor se tradicionalno povezuje z njegovo prvotno funkcijo preiskovalca umorov (''quaestor parricidii'').<ref>Covino, Ralph (2011). Anne Mackay (ur.). "The Fifth century, the decemvirate, and the quaestorship" (PDF). ASCS 32 Selected Proceedings. ''Australasian Society for Classical Studies''. Pridobljeno 11. avgusta 2012.</ref><ref>Smith, William (1875). ''A Dictionary of Greek and Roman Antiquities''. John Murray. Pridobljeno 12. avgusta 2012.</ref> Antični avtorji, na katere je morda vplivala etimologija, so menili, da se je preiskovalna vloga ''quaestores parricidii'' razvila tako, da je vključevala tudi finančne zadeve, zaradi česar so nastale podobno imenovane poznejše službe. Sodobni poznavalci v to povezavo dvomijo.<ref>Gaughan, Judy E. (2009). ''Murder Was Not a Crime: Homicide and Power in the Roman Republic''. University of Texas Press. ISBN 0292721110. Pridobljeno 11. avgusta 2012.</ref><ref>Latte, Kurt (1936). "The Origin of the Roman Quaestorship". Transactions and Proceedings of the American Philological Association. '''67''': 23–24. JSTOR 283224.</ref>
==Zgodovina==
===Izvor===
Najzgodnejši kvestorji so bili ''quaestores parricidii'' (kvestorji s sodno oblastjo), ki so se pojavili že v [[Rimsko kraljestvo|Rimskem kraljestvu]]. Izbrani so bili za preiskovanje težkih zločinov, verjetno za posamezne primere, in verjetno niso bili stalni. Staroveški avtorji imajo različna mnenja o tem, kako se je izbiralo kvestorje, in o tem, kdaj je bila služba ustanovljena. Nekateri jo datirajo kar v mitsko vladavino [[Romul in Rem|Romula]].<ref>Titus Livius. ''The History of Rome, Book 2''. Benjamin Oliver Foster (ur.). Pridobljeno 5. maja 2017.</ref>
===Rimska republika===
V [[Rimska republika|Rimski republiki]] so bili kvestorji izvoljeni uradniki, ki so nadzirali državno blagajno in račune države, vojske in njenih častnikov. Kvestorje, zadolžene za finančni nadzor, so imenovali ''quaestores aerarii'' (erarni kvestorji), ker so nadzirali erar (''aerarium'', javna zakladnica) v [[Saturnov tempelj, Rim|Saturnovem templju]].<ref>Livy (1881). J. R. Seeley (ur.). ''Livy, Book I, with Introduction, Historical Examination, and Notes''. Clarendon Press. Pridobljeno 12. avgusta 2012.</ref> Nastanek službe je nejasen. Znano je, da je ljudska skupščina (''comitia tributa'') okoli leta 420 pr. n. št. vsako leto izvolila štiri kvestorje. Po letu 267 pr. n. št. se je njihovo število povečano na deset.
Položaj kvestorja, ki ga je običajno zasedal bivši ''tribunus laticlavius'' (tribun s širokim trakom), je postal prvi korak na ''cursus honorum'' (dobesedno častna pot), standardnem nizu stopenj v karieri državnih uslužbencev. Izvolitev za kvestorja je hkrati pomenila pravico do sedeža v [[Rimski senat|senatu]] in možnost napredovanja po ''cursus honorum''. Kvestorji med bivanjem v Rimu niso imeli pravice do telesne straže ([[liktor]]ji), izven Rima pa so lahko nosili ''fasces'', povezan snop lesenih palic, ki je simboliziral avtoriteto in pooblastila magistrata.<ref>Smith, William (1875). ''"LacusCurtius • Fasces (Smith's Dictionary, 1875)"''. penelope.uchicago.edu. Pridobljeno 28. decembra 2018.</ref>
Vsi [[rimski konzul]]i in guvernerji provinc so bili pred tem kvestorji. Nekaj kvestorjev je službovalo v Rimu, tisti, ki so službovali v provincah, pa so bili zadolženi tudi za rekrutiranje v rimsko vojsko. Nekaj provincijskih kvestorjev je službovalo tudi v štabih generalov ali so bili namestniki guvernerja province. Nekateri so nadzirali vojaške finance.
Z reformami [[Sula|Lucija Kornelija Sule]] se je leta 81 pr. n. št. število kvestorjev povečalo na 20. Kandidati iz patricijskih družin so morali biti stari najmanj 30 let, kandidati iz plebejskih družin pa najmanj 32 let. Reforme so izvoljenemu kvestorju avtomatsko zagotovile sedež v senatu. Pred tem se je članstvo v senatu podelilo šele potem, ko so cenzorji pregledali senatne liste, kar se je zgodilo manj pogosto kot vsakoletna izvolitev kvestorjev.
==Drugo==
| |||