Cursus honorum: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →‎Sklici: brisana kategorija
→‎Princeps senatus: nadaljevanje
Vrstica 66:
Položaj narodnega tribuna (latinsko ''tribunus plebis'') je bil pomemben korak v politični karieri [[Plebejci|plebejca]]. Patriciji tega položaja niso mogli zasesti. Položaj narodnega tribuna je bil ustanovljen zato, da bi ščitil pravice malega človeka v rimski politiki in bil hkrati vodja skupščine plebejcev. V srednji in pozni republiki so bili plebejci pogosto ravno toliko, včasih pa tudi bolj bogati in vplivnejši kot patriciji. Tisti, ki so opravljali to funkcijo, so prejeli imuniteto - pravico do pravnega varstva pred kakršno koli fizično škodo, pooblastilo za reševanje katerega koli plebejca iz rok patricijskega sodnika in pravico do veta na vsako dejanje ali predlog katerega koli magistrata, vključno z patricijskim tribunom in konzuli. Tribun je imel pooblastilo za izvršitev smrtne kazni nad vsakim, ki bi se vpletal in oviral opravljanje njegovih nalog. Tribun je lahko celo sklical sejo senata, predlagal zakone in aretiral magistrate. Tribunova hiša je morala biti odprta za obiskovalce tudi ponoči, on sam pa se ni smel oddaljiti iz Rima za več kot en dan poti. Zaradi njihovih izjemnih pooblastil in nedotakljivosti tribuni niso potrebovali niti zaščite liktorjev niti svojega imperija in niso nosili ''toge praetexta''. Po [[Sula|Sulinih]] reformah (na položaju 82 ali 81 pr. n. št.-79 pr. n. št.) oseba, ki je opravljala funkcijo narodnega tribuna, ni mogla več opravljati nobene druge funkcije. Pristojnosti tribunov so bile omejene, vendar so bile te omejitve pozneje odpravljene.
 
==''Princeps senatus''==
{{glavni|Princeps senatus}}
Drug položaj, ki ni bil uraden korak na ''cursus honorum'', je bil za patricije izjemno prestižen ''princeps senatus''. Bil je izvoljen vodja senata s petletnim mandatom. Cenzorji so lahko bili izvoljeni za še en petleten mandat. Kandidati za ta prestižni položaj so bili vsi patriciji, ki so služili kot konzuli, vendar so ga običajno zasedli bivši cenzorji. Sprva je položaj dajal nosilcu pravico, da prvi spregovori v razprevi o zadevi, ki jo je predlagal predsedujoči magistrat. Kasneje je dobil pooblastilo, da otvarja in zaključuje seje senata, določa dnevni red, odloča o kraju seje senata, zpostavlja red in pravila sej, se srečuje v imenu drugih senatorjev z ambasadorji tuujih držav ter piše in pošilja dopise v imenu senata. ''Princeps senatus'' ni imel svojega imperija in spremstva liktorjev in ni nosil ''toge praetexta''.
 
==Diktator in ''magister equitum''==
{{Glavni|Rimski diktator|Magister equitum}}
Največ poblastil in moči v Rimski republiki je imel diktator, znan tudi kot "gospodar naroda". V kriznih obdobjih je senat odločil, da republika potrebuje diktatorja in za diktatorja imenoval trenuto predsedujočega konzula. Na odločitev senata je imel pravico veta samo narodni tribun. Diktator je bil edina izjema v rimskih pravnih načelih, saj je imela republika istočasno več magistratov, ki bi lahko delovali kot diktatorji. Po definiciji diktature je bil diktator lahko sam eden in ni bil pred zakonom odgovoren za nobeno odločitev in dejanje med svojim mandatom.
 
Diktator je bil najvišji magistrat z največjim imperijem in spremstvom 24 liktorjev, tako kot nekdanji rimski kralj. Mandat diktatorja je trajal šest mesecev in ne dvanajst. Izjemi sta bila [[Sula]] in [[Julij Cezar]]. Diktator je imel v celotnem obdobju Rimske republike absolutna pooblastila tako na civilnem kot vojaškem področju. Bil je neodvisen od senata in je lahko med opravljanjem svojih dolžnosti ignoriral vse rebubliške zakone. V celi zgodovini Rimske republike je bil edini magistrat, ki je bil pri opravljenju svojih dolžnosti popolnoma neodvisen. Vsi drugi funkcinarji so bili samo podaljški izvršilne oblasti senata in zato odgovorni senatu.
 
Ko je diktator nastopil svojo službo, je za svojega drugega poveljnika vojske imenoval ''magistra equitum'', ''mojstra konjenice''. Mandat ''magistra equitum'' se je končal s koncem mandata diktatorja. ''Magister equitum'' je imel pretorijanski imperij, zato ga je spremljalo šest liktorjev. Zadolžen je bil za pomoč diktatorju pri upravljanju države. Ko je bil diktator odsoten iz Rima, je ''magister equitum'' običajno ostal v mestu in ga upravljal. Tako kot diktator je imel neomejena pooblastila in neizpodbitno avtoriteto v vseh civilnih in vojaških zadevah. Njegove odločitve je lako razveljavil samo diktator.
 
Diktatorstvo je bilo dokončno ukinjeno po umoru Julija Cezarja leta 44 pr. n. št. (''[[Lex Antonia]]'').
 
==Sklici==