Zoran Mušič: razlika med redakcijama

dodanih 379 zlogov ,  pred 3 meseci
m
brez povzetka urejanja
m
m
 
[[Slika:Music, Manessier et Eudaldo.jpg|300px|thumb|left|Od leve proti desni: Zoran Mušič, [[Alfred Manessier]], Eudaldo (okrog 1960)]]
Slikar je izmenično živel pri starših v Mariboru in Hočah, občasno v Zagrebu in Ljubljani. Po letu 1940 je bil uradno stalno nastanjen in prijavljen v Ljubljani. Vmes je od jeseni 1935 do poletja 1936 služil vojaški rok v Bileći ter Rogoznici pri Šibeniku in bil po stažiranju povišan v podporočnika. Veliko je razstavljal, potoval, pisal za časopise, dajal samozavestne izjave, zastopal stanovsko društvo. Vsako poletje je po letu 1936 zahajal v Dalmacijo, največkrat na Korčulo, kjer je bilo malo kulturno, likovno žarišče. Kontinuirano je slikal in risal na terenu. Skupaj s prijatelji je razstavljal po Jugoslaviji (Beograd, Zagreb, Osijek). Do novembra 1944 je imel okoli 30 skupinskih in samostojnih razstav. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1939 s kolegom F. Šimunovićem v Beogradu, v galeriji Cvijete Zuzorić, manjšo samostojno retrospektivo z dvajsetimi deli že v začetku leta 1942 pri galeristu Obersnelu v Ljubljani (galerija je bila na Gosposvetski cesti). Bil je član mariborskega umetniškega [[Klub Brazda|kluba Brazda]] in slovenske likovne skupine [[Neodvisni]]. Zvesto so ga spremljali različni kritiki. Najbolj naklonjeno so o njem pisali Lojze Bizjak, Radivoj Rehar in Fran Šijanec. Do italijanske kapitulacije je Mušič živel pretežno v Ljubljani, kjer je bil uradno prijavljen. Na Goriškem je bil več mesecev, ko je slikal po cerkvah. V Drežnici in Grahovem sta delala skupaj z Avgustom Černigojem (Černigoj je izpeljal večino dela, Mušič je slikal konkretno krajino in portrete v drežniškem prezbiteriju), v Gradnem v Brdih sta okrasila cerkev skupaj z Lojzem Spacalom (Mušič je v olju naslikal 14 postaj Križevega pota). V Trst se je preselil v pozni jeseni [[1943]], po nemški zasedbi južne Slovenije in [[Italija|Italije]]. Skoraj leto dni je živel med Trstom, kjer je pisal in risal za časopise in med Benetkami, kjer je ustvarjal pretežno gvaše in risbe. V obeh mestih je tudi razstavljal. Nemški gestapovci so ga aretirali v začetku oktobra 1944 v Benetkah, skupaj z več aktivnimi podporniki antifašističnih upornikov iz Italije in Slovenije. Sredi novembra 1944 je bil iz tržaškega zapora odpeljan v [[koncentracijsko taborišče]] [[Dachau]], kjer je na robu smrti preživel čas do konca vojne. Pred tem je zavrnil predlog, da naj se pridruži domobrancem v Istri. V taborišču je na skrivaj je narisal nekaj skic, predvsem portretov sojetnikov. Po osvoboditvi je skupaj z drugimi Slovenci več kot mesec dni čakal na prevoz domov. Med čakanjem je risal različne motive, predvsem mrtvece v taborišču. V začetku junija se je s prvim transportom za Slovenijo z več kot sto risbami vrnil v [[Ljubljana|Ljubljano.]] Krajši čas se je zdravil na Golniku. Z Golnika se je vrnil v Ljubljano, kjer je imel stalno bivališče. Iz nje je zaradi pritiskov povojnih oblastnikov in očitkov kolegov ob koncu julija leta 1945 odšel k sorodnikom v Gorico. Tovariši so mu očitali razstavljanje med vojno in premalo spoštljiv odnos do partije. Pozno jeseni je iz Gorice odpotoval v [[Benetke]]. Tam se je znova spoprijateljil s samosvojo slikarko Ido Cadorin in se septembra 1949 poročil z njo. Po letu 1946 je intenzivno slikal, najprej akvarele popularnih motivov Benetk in podobe konjičkov. Razstavljal je v Trstu, Benetkah, redno v uglednem rimskem razstavišču blizu španskih stopnic in drugje po Italiji ter večkrat v Švici. Zelo pogosto je zahajal v Trst in se veliko družil s slovenskimi intelektualci, pisatelji inter slikarji. Znova se je začel posvečati grafiki, posebej med obiski v Švici, kjer so mu bili naklonjeni znanci s Korčule in posamezni meceni. Leta [[1952]] je imel prvo manjšo razstavo v [[Pariz]]u. Po dogovoru z znano francosko galerijo - [[Galerie de France]] se je v [[Francija|Franciji]] tudi ustalil. Našel je atelje v četrti Montparnasse. Pogosto se je skupaj z ženo vračal v Benetke, tako da je izmenoma živel med njimi in Parizom. V francoski prestolnici se je družil s kolegi iz različnih dežel, zlasti s tistimi, ki so govorili njemu domače jezike (italijansko, nemško, slovensko). Posebej ponosen je bil na svoje prijateljevanje z A. Giacomettijem. Pomagali so mu posamezni rojaki, ki so bili bolj vešči stikov z galeristi in tiskarji grafik. [[Veno Pilon]] je bil reden gost v njegovem ateljeju. Skiciral je Mušiča pri slikanju konjičkov (1954), včasih ob druženju v kavarnah, kjer je bil slikar manj pogost gost kot nekateri drugi Parižani in bohemski ustvarjalci. V Slovenijo se je Mušič lahko prvič sam vrnil šele leta 1956 (prej ni dobil jugoslovanske vize). Dve leti pred obiskom so bile njegove risbe iz taborišča že razstavljene na Babićevi spominski razstavi v Zagrebu. Leta 1955 so njegove izbrane grafike razstavili na prvem grafičnem bienalu v Ljubljani, skupaj z drugimi predstavniki skupine École de Paris. Na drugem bienalu je že prejel eno pomembnih nagrad in zato dobil možnost za manjšo samostojno razstavo grafik leta 1959. Pogosto je obiskoval starše v Ljubljani in Brdih, kasneje, do pozne starosti, redno brata in druge sorodnike v Sloveniji. Dokler je mogel, je zahajal tudi v Dalmacijo ali Istro. Njegovi stanovanji v Parizu in Benetkah sta bili neuradni ambasadi slovenske kulture; obiskovali so ga zlasti slikarji [[Miha Maleš]], [[Maksim Sedej]], [[France Mihelič]] in kiparji, stari in novi prijatelji. Včasih je sam poiskal slovenske študente, da so mu delali družbo, npr. [[Tomaž Šalamun|Tomaž Šalamun in]] [[Tatjana Wolf|Tatjana Wolf ali filozof E.Egon Bavčar]], drugič se je osamil, da je imel dovolj časa za razmišljanje in delo. Samostojno je razstavljal v številnih manjših galerijah Evrope in se skozi Avstrijo in ugledna razstavišča Nemčije s svojimi kakovostnimi izdelki počasi in potrpežljivo prebijal v prestižne institucije Francije. V Ljubljani je bil vedno dobrodošel v Moderni galeriji, ki jo je vodil njegov prijatelj Zoran Kržišnik. Gostili so ga na samostojnih predstavitvah v letih 1959, 1960, 1967, 1990, 1997, 2009, 2020; včasih v Mali galeriji, običajno v glavni stavbi. Sodeloval je na vseh ljubljanskih grafičnih bienalih od prvega leta 1955 do sedemdesetih let ter večkrat za tem. Zoran Kržišnik ga je uvrščal med pionirje ljubljanskega grafičnega bienala in ga imenoval enega od velikih podpornikov tega bienala. Kljub zavistnosti nekaterih domačih kolegov je Mušič postal merilo za primerjave uspeha, kakovosti med likovniki v Sloveniji in Jugoslaviji. Postopoma je za svoje zasluge dobil v Sloveniji vse možne stanovske in državne nagrade ter priznanja. Kržišnik je slikarju pomagal pri uveljavljanju v nemških deželah Evrope. Kritiki kot [[Jean Grenier|Jean Grenier ali]] [[Jacques Lassaigne]] so povzeli Kržišnikove analize, jih nadgradili in slikarju pomagali v Franciji. Mušič se je dokončno uveljavil v Evropi s svojimi ciklusi [[Nismo poslednji]] sredi sedemdesetih let, ko se je zanj zavzel še uveljavljeni kritik, pisec in direktor najbolj znanih pariških muzejev Jean Clair. inUgledni pisec ga je spremljal vse do smrti. Razstavljal je v vedno bolj reprezentančnih, izbranih galerijah Evrope (npr. Center Georges Pompidou), pogosto tudi v ZDA. Vrnil se je k svojim ciklusom notranjosti beneških cerkva, jih dopolnil z vedutami mesta ob lagunah, z značilnimi pročelji in nekaj silhuetami znamenitih stavb. Razvil je serijo podob slikarja v ateljeju. Vedno bolj se je posvečal dvojnim portretom z Ido, redkeje mestnim vedutam. Njegova velika retrospektiva je bila leta 1995 v razstavišču [[Grand Palais]] v Parizu. Razstavo sta skupaj odprla slovenski predsednik [[Milan Kučan]] in francoski predsednik [[François Mitterrand]]. Ta je bil slikarjev osebni prijatelj. Obisk razstave je bil za Pariz sorazmerno skromen, odmev med strokovnjaki pa velik. Razstava je bila največja med okoli 250 samostojnimi predstavitvami umetnikovega dela v obdobju njegovega življenja. Za pariški katalog so pisali vrhunski kritiki Francije in posamezniki iz drugih držav. Pozna leta je slikar preživljal v Benetkah, kjer je skoraj slep slikal temne avtoportrete. Zadnja dela na platno so bila datirana leta 2000. Prvo stalno razstavo njegovih del za 134 izbranih grafičnih listov so mu leta 1991 uredili v dvorcu [[Dobrovo]] v Goriških Brdih v Sloveniji. Avstrijci mu obljubljene stalne razstave v Celovcu niso nikoli uredili in niso ustanovili fundacije. Odtujili so številne njegove umetnine, rezervirane za celovško razstavo in jih niso nikoli vrnili slikarju ali njegovi ženi. Postopoma jih preprodajajo po Avstriji in drugje. V Avstriji zato kar dve desetletji ni imel večje razstave. V Italiji so njegova dela v različnih manjših zbirkah: akvareli v Bologni, večina zapuščine v Benetkah, posamezna dela v Milanu, Gorici, Trstu in Rimu. Zametki zbirk nastajajo v Španiji, kjer mu je večjo razstavo leta 2008 pripravila Barcelona. V stalni likovni zbirki imajo njegova pozna dela na papirju shranjena v Valencii. Zasebniki v tujini in Sloveniji imajo odlične zbirke njegovih umetnin. Največji sta v Trstu in v Ljubljani. Več zbirk je v severni Italiji, izbrana dela so v družini Braglia v Švici. Zapuščino družine v Benetkah je leta 2018 prevzel muzej Fortuny.
 
Umetnik je umrl 25. maja 2005 doma v Benetkah, v starosti 96 let. Pokopan je na otočku Sv. Mihaela v Benetkah, na robu razdelka 16.
== Delo ==
[[Slika:Zoran Mušič - Avtoportret 1998.jpg|thumb|right|250px|Zoran Mušič - Avtoportret (1998)]]
Zavestnega likovnega ustvarjanja se je začel mladi Mušič lotevati okoli 1927 v Mariboru, ko se je na srednji šoli seznanjal z osnovnimi slikarskimi tehnikami in uveljavljenimi motivi akademskih slikarjev. Prevladovalo je risanje tihožitij in portretov. Model v domačem okolju je bila v začetku kar mati, ki jo je risal že nekaj prej kot srednješolec. V javnosti se je najprej uveljavil kot mariborski karikaturist. Znanje mu je omogočilo, da je z le nekaj težavami naredil sprejemne izpite za Zagrebško likovno akademijo. V tridesetih letih se je v Zagrebu hitro razvil v akademsko šolanega slikarja in grafika ter kulturnika. Izkazal se je za zelo spretnega risarja in nadarjenega slikarja s smislom za barvna skladja, ki je imel na akademiji po prvem letniku vedno samo odlične ocene. Skupaj z njim so študirali [[Dore Klemenčič]], kipar [[Zdenko Kalin]], [[Zoran Didek]], malo kasneje [[Marij Pregelj]]. Bil je močno pod kulturnim vplivom mentorja Babića in drugih učiteljev ter vzornikov nekoliko konservativne akademske šole. Na vse študente je imelo velik vpliv kulturno in družabno življenje Zagreba. Ustvarjal je risbe, redke začetniške grafike manjših formatov (linorezi, litografije), številne gvaše, tempere in olja s standardnimi motivi: portret, tihožitje, krajina, mestna veduta. Na starejših oljih so vidni becićevski pastozni nanosi, samozavestne poteze in premišljene kompozicije ter sorazmerno umirjena barvna paleta. Vihravo zasnovo linij, izhodiščne kompozicije motivov in notranjo dinamiko je zadržal vsa trideseta leta. Slikarjev mentor je tedaj za zgled postavljal Edouarda Maneta in izbrane španske slikarje. Posebej popularen je bil Goya in njegova svetloba. Ob njih je jasno razpoznaven vpliv krajin van Gogha, pri grafiki in risbah socialna motivika Georga Grosza, nekoliko Otta Dixa in drugih slikarjev, tudi Hegedušića. Navduševal se je nad postimpresionisti okoli [[Bonnard]]a, zlasti njegovimi prefinjenimi interierji. Navdihoval se je ob originalih španskih baročnih slikarjihslikarjev in posebej ob poznemu Goyi, ki mu ga je priporočil Babić. Študenti so na akademiji in veliko kopirali znane slike in odlitke antičnih kipov, kar je bila značilnost večine konservativnih akademij. Izhodišča je Mušič med študijem in v večji meri kasneje našel ne le v slikarstvu, povzel je zanj zanimive pobude v vseh razvojnih obdobjih evropske kulture, v podobah Altamire, zgodnjekrščanskih mozaikih, portretih na mumijah in stenskem slikarstvu osrednje Italije 13. in 14. stoletja; navdihoval se je ob literaturi, v gledališču, pri filmih. Natančno je bil seznanjen z delom ekspresionistov, čeprav se je hitro odrekel pretiranemu izražanju čustev in pripovednosti v svojih podobah. Najbolj se je v zgodnjem obdobju naslanjal na izhodišča fauvistov, koloristov in postimpresionistov, francoskih in nemških. Posebej natančno je premislil tihožitja in načine slikanja [[Cezanne|Cezanna]], delno Lautreca, Degasa in nekaj kasneje ustvarjalnost [[de Pisis]]a. Navdih je v zgodnjem obdobju ustvarjanja vedno bolj iskal v naravi, vendar brez njenega neposrednega posnemanja. Redno je v vseh letnih časih obiskoval slovenske gore, kjer je našel dodatne motive. Večino njihovih okorno risanih ali slikanih podob je v zreli dobi uničil, ker se je zavedal svojih lastnih likovnih pomanjkljivosti. Pogosto je na prostem slikal mestne vedute in izbrane motive ponavljal v isti ali v različnih tehnikah. Zagrebško okolje je pustilo dodaten vtis z deli mentorja [[Ljubo Babić (slikar)|Babića]]; ob njem je občudoval notranjosti cerkva in druge slike Dalmatinca E. [[Emanuel Vidović|Vidovića]], interiere M. [[Marino Tartaglia|Tartaglie]], vlake s parno vleko A. [[Antun Motika|Motike]], nekoliko manj krajine O. [[Oton Gliha|Glihe]] in drugih. Akademijskemu šolanju je sledilo obdobje, ki bi lahko imelo ime mariborsko-ljubljansko uveljavljanje.
 
Mušič je v Španijo odpotoval iz Maribora na predlog in pod vplivom Babića in kolege F. Šimunovića ter s finančno podporo slovenskih institucij (Narodna galerija, mesto Maribor, banovina) in uglednih posameznikov (I. Zorman, F. Windischer), ki so v njem že videli perspektivnega ustvarjalca. Ta pot in izkušnje, ki jih je dobil na Iberskem polotoku, so ga dokončno potegnili iz anonimnosti v Sloveniji in delno v Jugoslaviji. Potoval je po stopinjah svojega mentorja, ponekod dobesedno povzemal njegove izjave s predavanj in motiviko Babićevih skic ter slik (notranjosti katedral, krajine, Toledo), drugje je ubral popolnoma svojo motivno pot (bikoborbe, maskirani sprevodi, ciganska bivališča). Znal je smiselno reducirati vtise in se v kratkem obdobju španskega bivanja osredotočil na tri velike umetnike in tista njihova znanja, ki so mu najbolj ugajala. V svoje ustvarjanje je prevzel spoznanja ob ogledih originalov [[Goya|Goye]], [[el Greco|Greca]] in kasneje [[Velasquez]]a. Večino svojega obiska v Španiji je posvetil kopiranju Goyevih slik v muzeju Prado. Povzel je prefinjeno upodabljanje notranje svetlobe, ki jo izžarevajo posamezne figure in predmeti na španskih slikah. Med potjo je pisal dnevnik in veliko skiciral ter fotografiral. Drug navdih je bila kamnita krajina, znova nadgradnja sončnega mediterana, v večji meri krasa in ob tem slovenskih gora. Odnos do vedno prisotne kraške krajine je po vrnitvi v Jugoslavijo poglobil v Bileći, kjer je tudi portretiral. Kasneje je dopolnil svoja občutja v Dalmaciji, zlasti med rednimi poletnimi slikanji vzdolž presončene skalnate jadranske obale in na rednih obiskih Korčule od 1934 do 1940. Na otok je zahajal skoraj vsako poletje in tam skiciral, fotografiral ter slikal, prvič tudi prizore z oslički in ženami na tržnici ali na poti. Morda se je srečeval s patrom Vidom Mihičićem, dokazano s slikarjem in izumiteljem iz Švice Walterjem H. Jonasom. Ohranjena je vrsta njegovih krajin, delno s konkretno znanih lokacij (mesto Korčula, Vela Luka, Lumbarda) in posamezne fotografije. Tudi v Dalmaciji je vedno ustvarjal v serijah (Oljke, Otočanke, Tržnice, Oslički), v zgodnjem obdobju pogosto na prostem (vedute Maribora, Kolodvori, motivi ob vodi). Bil je dobro seznanjen z vsemi sodobnimi ustvarjalnimi trendi, tudi z eksperimenti prijateljev Ferda Delaka in konstruktivista Avgusta Černigoja, vendar ga takšen način likovnega izražanja ni pritegnil. Posredno je po obiskih in življenju v Benetkah, izrazito po koncu vojne, upošteval bizantinske mozaike in poznoantične fajumske portrete; terstarejši vzhodnjaški vplivi na njegovo ustvarjalnost so zgrešena fikcija površnih piscev. Po vojni je nanj vplivalo srednjeveško ustvarjanje v Italiji, npr. sienske stenske slike iz obdobja gotike in zgodnje renesanse. Vse vplive in izhodišča je Mušič sintetiziral in izčistil na svoj, avtorski način, ki je prevladal nad vzorniki in šolo. Zaradi lažje dostopnosti in cene materiala je pred drugo svetovno vojno in med njo veliko ustvarjal v tehniki gvaša ali tempere na papir, manj v tehniki olja na platno. OhranjenaManj popularna ohranjena olja so običajno naročeni, močno standardni portreti. Kadar slikar ni mogel potovati, so bila pogost motiv tihožitja (Cvetje v vazi, stare sohe, ribe). Poskusil je slikati stenske slike, vendar manj uspešno, šablonsko; podobno učinkujejo skoraj vsa omenjena naročila za portrete. Njegov prvi večji prodor izven Jugoslavije je povezan s serijo razstavljenih gvašev v Benetkah poleti 1944 (večinoma uveljavljeni motivi Benetk). Italijanski avtorji kataloga so ga tedaj jasno postavili med Slovence in perspektivne slikarje slovanskega vzhoda s svojskim izrazom in energijo. Pri njem so iskali manj utemeljene vzhodnjaške vplive; teh do selitve v Benetke pri njegovih delih ni. Optimizem in načrte novih razstav je prekinil nemški zapor in za njim koncentracijsko taborišče Dachau. Po prestavitvi v podzemno tovarno je še kot taboriščnik pogosto skiciral, vendar je ohranjeno ali odkrito le malo teh dokumentarno dragocenih zgodnjih risb s svinčnikom: vtisov iz taborišča, drobnih portretov sojetnikov ali risb po naročilu stražarjev (te so izgubljene). Izkušnje iz Dachaua, kjer je zlasti maja 1945, po osvoboditvi, narisal nad 200 izjemnih črtnih skic (predvsem mrtvecev) so imele trajen vpliv na njegovo zrelo likovno izražanje. Ob tem so edinstveno pričevanje in likovni dokument ter nova stopnja in podlaga kasnejše Mušičeve ustvarjalnosti. So prestop ustvarjalnosti med šolanim akademskim slikarjem in zrelim umetnikom z globokimi osebnimi izkušnjami. Več kot 110 skic trupel in drugih motivov iz taborišča, ki so nastale pomladi 1945, tik po osvoboditvi, je ohranjeno v različnih zbirkah po svetu. Posamezne poznamo zgolj po reprodukcijah. Največ originalov je avtor daroval muzeju novejše umetnosti v Parizu (13 na desetih listih), ena je v manjšem pariškem muzeju. V Baslu imajo v muzeju devet originalnih risb, v Celovcu najmanj pet (prenesli so jih v zasebno last), v Ljubljani tri v Moderni galeriji. Nekaj risb je v zasebnih zbirkah: v Ljubljani je vsaj petnajst listov v treh zbirkah, v Trstu so tri v eni in dve v drugi zasebni zbirki. Posamezne so v Nemčiji, Franciji in Španiji. Leta 2016 so v tržaškem partizanskem arhivu našli še 23 risb (eno dodatno v drugi zbirki), ki jih hranijo v muzeju Revoltella. Ena starejša portretna risba je po novejših informacijah v Brdih, ena risba je v Ženevi, ena v Barceloni in ena v Vatikanskem muzeju (prej v Trstu). Nekaj risb je razpršeno po Evropi, vsaj dve sta ostali v ZDA in vsaj sedemnajst v lasti slikarja ali njegove družine in dedičev v Benetkah.
 
Rešitev iz taborišča je predstavila drugačnega ustvarjalca, ki pa je dozoreval še vrsto let. Postopoma so postale njegove slike bolj ploskovne, izčiščene in vsebinsko večplastne. Sprostil se je po letu 1946; najprej z barvitimi akvareli beneških vedut. Nadaljeval je z živahno paleto v serijah popularnih dalmatinskih osličkov, ki so postali lebdeči konjički. Upodabljal jih je v vseh tehnikah in velikostih, samo v olju več kot 600. Poslikal je sobo vile D. v Zollikonu v Švici, kjer je povezano uporabil vse svoje dotedanje motive. Pripravljal je kartone za tkane in vezene dekoracije velikih potniških ladij z motivi potovanj Marca Pola (Augustus) in Pomladi (Asia), risal je za prospekte Benetk. Benetke in obiski v Švici so spodbudili in omogočili ustvarjanje grafik v različnih klasičnih tehnikah. V njih je ločil nekdaj v slikah združeno črtno risbo in barvne ploskve, posebej značilne za litografije. Konjički, ki iščejo v simbolni krajini, so ostali za več kot desetletje njegov prepoznavni znak tudi pri grafikah, posebej v času iskanja tržišč in ob nostalgičnem domotožju, ko ni smel v staro domovino. S spomini na domačo pokrajino in Dalmacijo so povezani ciklusi Brodniki, Sienske in Umbrijske krajine. Novo življenje označujejo serije ležečih aktov in desetine portretov Ide. Po selitvi iz Benetk v Pariz se je umetnik znova prebijal od začetka in skoraj iz anonimnosti. Poskušal se je v različnih smereh in tehnikah, slikal je platna večjih formatov, se približal abstrakciji in se vrnil k figuri, čeprav je njegov prevladujoč motiv vedno in v vsakem motivu domišljijska krajina. Ta, v začetku lirična krajina, je polna notranje energije in sintez različnih znanj ter osebnih spoznanj. Stopnjevanje motivike iz konjičkov ali Dalmatink, ki potujejo na tržnico, je mogoče spremljati vzporedno v slikah in na grafikah, kjer se iz prepoznavnih figur osebe reducirajo v simbolne loke, madeže in lise. Nadaljeval je izražanje v različnih grafičnih tehnikah, intenzivno je spoznaval barvno litografijo večjih formatov. Kasneje se je vračal k jedkanici, akvatinti, priljubljeni suhi igli, barvni risbi in olju. Po ponovnih obiskih domačega Krasa in Dalmacije so abstraktni motivi znova žareli v intenzivnih barvah, nič več z megličastimi akvareli. Očiščeni motivi Ograd, Kraških pokrajin, Bizantinskih suit, ožgane zemlje in kamenje so imeli nekaj kasneje vzporednice v manj uspešnih, vendar z barvami prežetih krajinah iz Cortine. Slepa ulica so bili delno konkretni motivi Apeninov in orientacijskih točk. Po premoru s figurami se je sprostil ob silhuetah znanih gora Dolomitov okoli Cortine. Ustvarjalni proces je bil vedno podoben načinu, ki ga je posvojil že med študijem. Obiskoval je gore in obale ter si osamljen skiciral motive, zanimive zanj v realni ali abstraktni zasnovi. S pomočjo teh je kasneje ustvarjal serije v ateljeju. Po krajši ustvarjalni krizi in slepi ulici s ponavljanjem konjičkov in koncu iskanj v smeri abstraktnih motivov se je ob koncu šestdesetih let vrnil k figuri človeka in k obujenim spominom na grozo Dachaua. Vrnitev k človeku in njegovemu telesu je bila delno spontana in delno načrtovana. Svoje delo je stalno primerjal z ustvarjalnostjo drugih likovnikov v Parizu in drugje. Morda je nanj vplivalo delo pesnikov in drugih kulturnikov, s katerimi se je družil v Parizu. Manj verjetno je, da je povzemal izhodišča filozofov. V Sloveniji pa so ga, razen ob retrospektivi leta 1967, še vedno pogosto spregledali.
Nov prelom je bil vzporeden izidu knjige profesorja estetike [[Jean Grenier|Jeana Grenierja]]. Njegova monografija je bila leta 1970, še pred izidom, dopolnjena s Kržišnikovim besedilom. Grenier je natančno razčlenil Mušičev izvor, poznal vzore s krasa in slovansko dušo ter njegovo ustvarjalnost. Kržišnik je vsem presenečenim teoretikom Evrope, ki niso razumeli novih slikarjevih motivov iz taborišč z naslovom Nismo poslednji, te celostno predstavil. Sledila je zaslužena retrospektivna razstava v pariškem Muzeju moderne umetnosti ob koncu leta 1972. Na razstavi je prvič v večjem številu pokazal svoje nove slikane nadgradnje spominov iz taborišča, cikluse temnih teles trpinov. Otrpla trupla serij Nismo poslednji ali [[Nismo poslednji|Noi non siamo gli ultimi]] so mu po razstavi odprle vrata v velike galerije Evrope in ZDA. V zrelem obdobju je zavestno in zaradi oslabelega vida ustvarjal z bolj izbrano barvno skalo. V lažje obvladljivem akrilu, risbah in grafikah je ustvaril prevrednoteno svojsko figuraliko žrtev taborišč, podobe, ki so daleč od osladnosti bolj priljubljenih starejših krajin. S slikami se je oddolžil lastnim notranjim moram preživetja po taborišču, spominu sotrpinov v [[koncentracijskem taborišču|taborišču]] [[Dachau]] in bil aktualen v času novih vojn. S serijami Nismo poslednji je prepričal še zadnje dvomljivce med likovnimi kritiki. Nadaljeval je z rastlinskimi motivi podob ožganih hrastov-plutovcev in osamljenih ali prepletenih dreves. Vzporedno se je vrnil v upodabljanje svojih videnj Benetk, večinoma k ploskovitim vtisom pročelij ter počlovečenim silhuetam bark in Giudecce. Zavestno je v svojem delu preizkušal zanj nove tehnike slikanja, vedno bolj reduciral barve, iskal součinkovanje struktur platna, tekstur, odsotnosti bleščav. Nadaljeval je s starostnimi cikli figur Samotarjev, z Avtoportreti, slikami notranjščin. Osamljenost ali odtujevanje najbližjih je izrazil v serijah V ateljeju, Dvojni portreti, Katedrale. S silhuetami Pariza je ustvaril nekaj oddaljenih primerjav z Monetovimi vedutami mest. Sledili so znova figuralni samotni Popotniki, Anachoreti, Goli portreti. V pozni starosti je po papirju večjega formata skoraj slep vlekel duhovne črte svoje lastne podobe ali svoje žene Ide kot grafe notranjih čustev in oblik, kjer linija telesa izstopa iz beline ozadij.
 
Stalna zbirka njegovih povojnih grafik je od leta [[1991]] na ogled v dvorcu Dobrovo v [[Goriška Brda|Goriških Brdih.]] Pregled grafik je opozoril na vzporedno pomembno likovno izražanje umetnika. Razstava je bila dolgo edina njegova stalna zbirka na svetu. Ostaja edina, urejena v obdobju njegovega življenja. V Sloveniji je poleg Dobrovega njegovo delo dobro zastopano v stalnih zbirkah Moderne galerije Ljubljana, ki ima zanimivo serijo zgodnjih in nekaj poznih del, v Umetnostni galeriji Maribor (zlasti zgodnje slike in njegov najstarejši grafični Avtoportret) in več kot ducat raznolikih del v Kambičevi zbirki v Metliki. Stalne zbirke v Narodni galeriji so bile z novo donacijo Mušičeve družine maja 2016 nadgrajene s posebno razstavo slikarjevih del, ki obsega več kot sto risb, grafik in slik. To je osebna zbirka MušičeveMušičevih družine,sorodnikov v Sloveniji: nečakinje Vande, brata Ljubana in svakinje Milade. Razstavo so odprli 18. maja 2016 in prenovili februarja leta 2017 ter znova novembra 2018 ter leta 2020. V Narodni galeriji v Ljubljani tudi zgodovinski pregled stalne zbirke zaključujejo ustvarjalci iz druge polovice 20. stoletja, med njimi Mušič. Manjše galerije v Sloveniji imajo posamezna dela (Galerija Vena Pilona v Ajdovščini, Galerija Slovenj Gradec). Pet do deset del je v rednih zbirkah velikih muzejev sveta, od Louvra do Metropolitanskega muzeja. Novembra 2012 je pri SAZU izšla do sedaj najbolj obsežna knjiga o Mušiču; napisalo jo je več kot 20 avtorjev iz Slovenije in Evrope. Sodelovali so vodilni poznavalci Mušičevega dela iz različnih držav.
 
Po slikarjevi smrti so v Ljubljani pripravili več zanimivih razstav: Drobna dela na papirju v Cankarjevem domu (2005) in Mušičeva dela iz privatnih zbirk I, II, III v Galeriji Zala (2006; 2008 grafike; 2009 risbe). Ista galerija je organizirala še razstave (2010 v Beogradu; 2011 na Dunaju in v Londonu). Posebno razstavo je maja leta 2006, ob prvi obletnici slikarjeve smrti, organizirala slikarka Ida Cadorin s sodelavci v slovenski galeriji A + A v Benetkah .
== Serije podob ==
*1926-1928 risbe, portret matere
*1929-1930 karikature mariborskih osebnosti, risbe
*1931-33 grafike s socialno motiviko: Na ulici, Trg, Predmestje, Avtoportret
*1934 zgodnja Tihožitja (Ribe), Orebič, morda olje Krk, Zagreb - Ilica; Avtoportret s Stupico
*1935 Slike iz Španije (kopije: El Greco: El Espolio, Inquisition; Goya: Smejoči ženi in mož, Oblečena Maja, Sedeča Španka?;) gvaši: Bikoborba, Cerkev San Francisco, Procesija, Toledo; risbe: Penitenti, Bikoborba, Kolporter, Toledo, Madrid I, II, III
*1935-1938 : Tihožitja, Cvetje, Rumeni tulipani, Beli tulipani, Anemone, Vrtnice
1.473

urejanj