Rimsko cesarstvo: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
ModriDirkac (pogovor | prispevki)
ModriDirkac (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 109:
=== Pax Romana ===
{{glavni|Pax Romana}}
Obdobje med letoma 27 pr. n. št. in 180 n. št. se tradicionalno šteje za ''[[Pax Romana]]'' (rimski mir). V teh dveh stoletjih je cesarstvo doživelo stabilnost in ekonomski razcvet brez primere. Utrjevanje cesarstva je spodbujalo družbeno stabilnost in gospodarsko blaginjo, kakršnih Rim še nikoli ni doživel. Upori v provincah so bili redki, vendarkljub sotemu jihpa »neusmiljeno inso hitro« zatrlijih, ko so se zgodili, neusmiljeno in hitro zatrli.<ref>Boatwright, Mary T. (2000) ''Hadrian and the Cities of the Roman Empire''. Princeton University Press. str. 4.</ref> Država je dosegla svoj največji ozemeljski obseg med [[Trajan]]ovo vladavino (98–117).
{{multiple image
| total_width = 600
Vrstica 119:
| footer = Pet tako imenovanih ''"dobrih cesarjev"'' (od leve proti desni): [[Nerva]], [[Trajan]], [[Hadrijan]], [[Antonin Pij]] in [[Mark Avrelij]]
}}
Avgustov uspeh pri vzpostavljanju načel dinastičnega nasledstva je bil omejen, saj je zapustil številne nadarjene potencialne dediče. [[Julijsko-klavdijska rodbina]] je dala še štiri cesarje - [[Tiberij|Tiberija]], [[Kaligula|Kaligulo]], [[Klavdij I.|Klavdija]] in [[Neron|Nerona]] -, preden je v 69. letu našega štetja popustila v nestabilnem [[Leto štirih cesarjev|letu štirih cesarjev]], iz katerega je kot zmagovalec izšel [[Vespazijan]] izšel kot zmagovalec. Vespazijan je postal ustanovitelj kratke [[Flavijci|rodbine Flavijcev]], sledila mu je rodbina Nerva – Antonin, ki je ustvarila 'pet dobrih cesarjev': [[Nerva|Nervo]], [[Trajan|Trajana]], [[Hadrijan|Hadrijana]], [[Antonin Pij|Antonina Pija]] in filozofsko naklonjenega nadahnjenega[[Mark Avrelij|Marka Avrelija]].
 
Obdobje rimskega miru pa je hkrati povečalo notranje težave in upad se je začel z vladavino cesarja [[Komod|Komoda]] (177–192) se je začel zaton cesarstva.
 
=== Padec na zahodu in preživetje na vzhodu ===
[[Slika:Invasions_of_the_Roman_Empire_1.png|sličica|300x300_pik|InvazijeV starogermanskihčasu ljudstevcesarstva naje rimskoprihajalo ozemljedo soinvazij sestarogermanskih dogajaleljudstev vna časurimsko cesarstvaozemlje. Sicer se uradni začetek dobe [[Preseljevanje ljudstev|preseljevanja narodov]] postavlja v 4. stoletje, ko je bilo zahodno ozemlje že pod vlado tujcev, in je nekočzato ta čas pogosto pojmovan zaznamovalkot prehod med klasično antiko in srednjim vekom.]]
 
Grški zgodovinar [[Kasij Dion]], sodobni opazovalec dogodkov, je pristop cesarja [[Komod|Komoda]] leta 180 n. št. označil kot spust »iz zlatega kraljestva v zarjavelo in železno«<ref>Dio Cassius [https://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/Cassius_Dio/72*.html#36 72.36.4], Loeb edition translated E. Cary</ref> - znamenit komentar, ki je privedel nekatere zgodovinarje, zlasti npr. [[Edward Gibbon|Edwarda Gibbona]], da Komodovo vladavino jemljejo kot začetek propada Rimskega cesarstva.<ref name="Commodus-Gibbon">{{Citat|last=Gibbon|first=Edward|author-link=|title=The History of the Decline And Fall of the Roman Empire|year=1776|chapter=The Decline And Fall in the West – Chapter 4|chapter-url=https://www.ccel.org/g/gibbon/decline/volume1/chap4.htm}}.</ref><ref>[[#Goldsworthy2009|Goldsworthy 2009]], str. 50</ref>
 
Leta 212 n. št. je biloso v času vladavine [[Karakala|Karakale]] [[rimsko državljanstvo]] podeljeno vsem svobodno rojenim prebivalcem cesarstva podelili [[rimsko državljanstvo]]. Toda kljub tej gesti univerzalnosti je bilo obdobje [[Severska dinastija|Severske dinastije]] burno - cesarjeva vladavina se je običajno končala z njegovim umorom ali usmrtitvijo - in po njenem propadu je Rimsko cesarstvo zajela [[kriza tretjega stoletja]], obdobje invazij, [[Civilni nered|civilnih nesoglasij]], gospodarske nestabilnosti in ne nazadnje tudi [[kuga|kuge]], ki je pomorila dobršen del prebivalstva.<ref>Brown, P. ''The World of Late Antiquity''. London 1971, str. 22.</ref> Pri opredeljevanju [[Periodizacija zgodovine|zgodovinskih obdobij]] se na to krizo včasih gleda kot na prehod iz [[Klasična antika|klasične antike]] v pozno antiko. [[Avrelijan]] (vladal 270–275) je cesarstvo vrnil z roba propada in ga utrdil. [[Dioklecijan|Dioklecijan]] je zaključil delo popolne obnove cesarstva, vendar je zavrnil vlogo ''princepsa'' in postal prvi cesar, ki je sam sebe imenoval ''dominus'', ''gospodar''.<ref>[[#Goldsworthy2009|Goldsworthy 2009]], str. 405–415.</ref> Dioklecijanova vladavina je prinesla tudi najbolj usklajeno [[Dioklecijanovo preganjanje|preganjanje krščanstva]].
 
Dioklecijan je leta 293 uvedel [[tetrarhija|tetrarhijo]], vladavino štirih (vladarjev),<ref>Potter, David. ''The Roman Empire at Bay''. str. 296–298.</ref> s katero je končal krizo 3. stoletja. Prvi korak k njeni vzpostavitvi je bila [[diarhija]], vladavina dveh (vladarjev), ki se je začela leta 285 z imenovanjem generala [[Maksimijan]]a za Dioklecijanovega socesarja. Dioklecijan je kot starejši cesar nosil naslov ''avgust'', Maksimijan kot mlajši cesar pa naslov ''cezar''. Naslednje leto sta si cesarstvo razdelila: Maksimijan je prevzel oblast na Zahodu, Dioklecijan pa na Vzhodu. Leta 293 je bilo treba zaradi krize v cesarstvu reševati številne civilne in vojaške probleme, zato je Dioklecijan z Maksimijanovim soglasjem cesarski kolegij razširil: Maksimijana je povišal v ''avgusta'' in imenoval dva nova ''cezarja'' - [[Galerij]]a in [[Konstancij Klor|Konstancija Klora]] in nastala je tetrarhija. Leta 305 sta Dioklecijan in Maksimijan odstopila in se umaknila z oblasti, Konstancij in Galerij pa sta postala nova ''avgusta'', za nova ''cezarja'' pa sta imenovala [[Sever II.|Severja II.]] in [[Maksimin Daja|Maksimina Dajo]]. Dioklecijan je ostanek življenja preživel v današnjem [[Split]]u.
Vrstica 134:
Leta 313 je tetrarhija razpadla. Notranji red v državi je sčasoma obnovil [[Konstantin I. Veliki|Konstantin Veliki]]. Za prestolnico Vzhodnega rimskega cesarstva je izbral [[Bizanc]], ki se je kasneje po njem preimenoval v [[Konstantinopel]] (sodobni [[Istanbul]]). V desetletjih [[Valentinijanska dinastija|Valentinijanske]] in [[Konstantinska dinastija|Konstantinske]] dinastije je bilo cesarstvo razdeljeno po osi vzhod – zahod s centroma moči v Konstantinoplu in Rimu. Vladavina [[Julijan Odpadnik|Julijana]], ki je pod vplivom svojega svetovalca Mardonija poskušal obnoviti klasično rimsko in helenistično religijo, je le za kratek čas prekinila vladavino krščanskih cesarjev. [[Teodozij I.]], zadnji cesar, ki je vladal tako na Vzhodu kot na Zahodu (glej: [[Bitka pri Mrzli reki]], pri današnji Vipavi), je umrl leta 395 n. št., ko je krščanstvo postalo uradna vera cesarstva.<ref>Starr, Chester G. (1974) ''A History of the Ancient World, Second Edition.'' Oxford University Press. str. 670–678.</ref>
 
[[Slika:628px-Western_and_Eastern_Roman_Empires_476AD(3).PNG|levo|sličica| Rimsko cesarstvo leta 476]]
 
Kmalu zatem je [[Preseljevanje ljudstev|obdobje preseljevanj]], v katerem je prihajalo do obsežnih vpadov germanskih ljudstev in [[Huni|Hunov]] pod vodstvom [[Atila|Atile]], pripeljalo do propada Zahodnega rimskega cesarstva. S padcem Ravene, podki so jo zavzeli [[Heruli|germanskegermanski HeruleHeruli]], in z Odoakerjevo odstavitvijo Romula Avgusta leta 476 je zahodno rimsko cesarstvo dokončno propadlo. Vzhodnorimski cesar [[Zenon (bizantinski cesar)|Zenon]] ga je formalno odpravil leta 480 n. št. Kljub temu so nekatere države na ozemljih nekdanjega zahodnega rimskega cesarstva kasneje trdile, da so podedovale vrhovno oblast rimskih cesarjev, predvsem [[Sveto rimsko cesarstvo]]. Vzhodno rimsko cesarstvo je preživelo še enocelo tisočletje, dokler Konstantinopla leta 1453. niso zavzeli Turki pod vodstvom sultana [[Mehmed II. Osvajalec|Mehmeda II.]] [[Zahodno Rimsko cesarstvo]] je začelo razpadati v začetku 5. stoletja, ko so [[Preseljevanje ljudstev|germanske migracije in invazije]] prevladale nad zmožnostjo cesarstva, da asimilira migrante in se (skupaj z njimi) bori proti novim napadalcem. Rimljani so se uspešno borili proti vsem zavojevalcem, tudi proti najbolj znanemu [[Atila|Atili]]<ref>{{Navedi knjigo|last=Bury|first=John Bagnall|url=https://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/secondary/BURLAT/9*.html#4|title=History of the Later Roman Empire|publisher=Dover Books|year=1923|pages=295–297}}</ref>, čeprav je cesarstvo asimiliralo toliko germanskih ljudstev z dvomljivo zvestobo Rimu, da je začelo razpadati.<ref>{{Navedi knjigo|last=Bury|first=John Bagnall|url=https://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/secondary/BURLAT/9*.html#4|title=History of the Later Roman Empire|publisher=Dover Books|year=1923|pages=312–313}}</ref> Večina kronologij postavlja konec Zahodnega rimskega cesarstva v leto 476, ko je [[Germani|germanski]] vojskovodja [[Odoaker|Odoaker]] prisilil [[Romul Avgust|Romula Augusta]] k odstopu.<ref name="Peter Lang AG">{{Navedi knjigo|last=Scholl|first=Christian|title=Transcultural approaches to the concept of imperial rule in the Middle Ages|isbn=978-3-653-05232-9|language=en|quote=|jstor=j.ctv6zdbwx|year=2017|publisher=Peter Lang AG}}</ref><ref name="The Fall of Rome">{{Navedi splet|last=Peter|first=Heather|title=The Fall of Rome|url=https://www.bbc.co.uk/history/ancient/romans/fallofrome_article_01.shtml|website=BBC|publisher=BBC|accessdate=11. februarja 2020}}</ref><ref name="Gibbons">{{Navedi knjigo|last=Gibbon|first=Edward|editor-last=Widger|editor-first=David|title=History Of The Decline And Fall Of The Roman Empire|date=1776|publisher=Harper & Brothers|location=England|chapterurl=https://www.gutenberg.org/files/25717/25717-h/25717-h.htm#Clink362HCH0005|language=en|chapter=Gothic Kingdom Of Italy.—Part II.|quote=}}</ref> S tem, ko se je Odoaker postavil pod oblast vzhodnega cesarja, namesto da bi imenoval svojega marionetnega cesarja, se je obdobje Zahodnega cesarstva dejansko zaključilo. To je storil tako, da je cesarske [[regalije]] poslal vzhodnemu cesarju Zenonu, dejansko razglasil Zenona za edinega cesarja in se postavil za njemu podrejenega. V praksi je Italiji tedaj vladal samo on.<ref>{{Navedi knjigo|last=Gibbon|first=Edward|title=The Decline and Fall of the Roman Empire|date=1776|publisher=Project Gutenberg|location=England|chapterurl=https://www.gutenberg.org/files/25717/25717-h/25717-h.htm#Dlinknoteref-5511|accessdate=11. februarja 2020|language=en|chapter=Gothic Kingdom Of Italy.—Part II.|quote=}}</ref> Vzhodno rimsko cesarstvo, ki so ga poznejši zgodovinarji imenovali tudi [[Bizantinsko cesarstvo]], je obstajalo do vladavine [[Konstantin XI. Paleolog|Konstantina XI. Paleologa]]. Zadnji rimski cesar je umrl v bitki 29. maja 1453 proti [[Mehmed II. Osvajalec|Mehmedu II. Osvajalcu]] in njegovim [[Osmansko cesarstvo|osmanskim]] silam v zadnji fazi obleganja Konstantinopla. Tudi Mehmed II. je zase terjal naslov cesarja ali ''Kayser-i Rum'' in s tem zahteval povezavo z Rimskim cesarstvom.<ref>[http://www.theottomans.org/english/family/mehmet2.asp Mehmet II] by Korkut Ozgen. Theottomans.org. Pridobljeno 3. aprila 2007.</ref><ref>{{Navedi splet|last=Cartwright|first=Mark|title=1453: The Fall of Constantinople|url=https://www.worldhistory.org/article/1180/1453-the-fall-of-constantinople/|website=World History Encyclopedia|publisher=World History Encyclopedia Limited|accessdate=11. februarja 2020|date=23. januarja 2018}}</ref>
 
== Rim na slovenskih tleh ==
[[Slika:RimskiZid Rakitna 01.jpg|thumb|right|Ostanki rimskega zapornega zidu ''[[Claustra Alpium Iuliarum]]'' - Zapora Julijskih Alp pri [[Rakitna|Rakitni]]]]
[[Slika:Castra Ad Fluvium Frigidum 1756.JPG|thumb|right|250px|Ostanki rimskega ''kastra'' pri Ajdovščini]]
Sedanje slovensko ozemlje je bilo z vidika rimske države pomembno zlasti kot prehodna dežela, saj so preko njega vodile glavne poti iz [[Apeninski polotok|Apeninskega polotoka]] v Podonavje in naprej na Vzhod. Kasneje je dežela postala pomembna tudi kot zadnja obrambna linija Rima pred prodirajočimi barbari z vzhoda.
 
Vrstica 149:
Slovensko ozemlje je imelo v rimskem času gospodarsko le obroben pomen, vseeno pa je doživelo velik gospodarski in družbeni napredek. Na to kažejo skrbno zgrajena in utrjena mesta z urejenimi vodovodi, kanalizacijami in javnimi poslopji. Velik delež mestnega prebivalstva so predstavljali odsluženi vojaki – veterani, ki so se po koncu svoje 20-letne vojaške službe naselili v teh krajih. Pomešali so se s staroselskimi prebivalci in odločilno vplivali na njihovo [[Romanizacija|romanizacijo]]. Podobno kot na primer v [[Galija|Galiji]], [[Romunija|Romuniji]] in [[Španija|Španiji]] so staroselci prevzeli rimske navade, običaje in predvsem [[Latinščina|latinski jezik]]. Veterane je rimska država včasih načrtno naseljevala v novo osvojenih pokrajinah, da bi jih čim hitreje romanizirali. Kot povsod v cesarstvu, je tudi po ozemlju današnje Slovenije potekala mreža državnih cest.<ref>{{navedi splet |url= https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?lang=slv&id=115445|title=Rimske državne ceste v Sloveniji |accessdate=25. maja 2021 |date=2018 |format= |work=Katja Verdev }}</ref>
 
Že v času [[Mark Avrelij|Marka Avrelija]] (161) so semna ozemlje današnje Slovenije prvič vdrli [[barbar]]i in nasilno zaustavili razvoj. Ozemlje današnje SlovenijeObmočje je odtlej vedno bolj predstavljalo zadnjo obrambno linijo Rima pred vdori tujih ljudstev. Preko tega ozemlja je bila v pozni antiki zgrajena ''[[Claustra Alpium Iuliarum]]'' - utrjena obrambna linija z obzidjem, ki je napo ozemlju Slovenije potekalo od Prezida do Julijskih Alp. Prebivalstvo je razen barbarov vedno bolj ogrožala tudi rimska vojska, ki je za svoje vzdrževanje potrebovala vse več sredstev.<ref name="bratož">{{navedi knjigo |author=Rajko Bratož |year=2007 |title=Rimska zgodovina: Del 1: Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana |publisher=Zbirka Zgodovinskega časopisa, 26. Knjižna zbirka Scripta |isbn=978-961-91431-7-9 |cobiss=234823424 |pages=527}}</ref>
 
== Geografija in demografija ==
Vrstica 155:
[[Slika:Hadrian's_Wall_and_Highshield_Crags_-_geograph.org.uk_-_1410581.jpg|sličica| Del ruševin [[Hadrijanov zid|Hadrijanovega zidu]] v severni Angliji s pogledom na Crag Lough]]
 
Rimsko cesarstvo je bilo eno največjih v zgodovini, s sklenjenimi ozemlji po Evropi, Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu.<ref name="k3">Kelly, str. 3.</ref> Latinska besedna zveza ''imperium sine fine'' (''imperij brez konca'')<ref name="n29">Nicolet, str. 29</ref>) je izražala prepričanje, da ne čas ne prostor ne omejujeta cesarstva. V [[Vergilij|Vergilovi]] epski pesnitvi ''[[Eneida]]'' naj bi neomejeno cesarstvo Rimljanom podelilo njihovo vrhovno božanstvo, [[Jupiter (mitologija)|Jupiter]].<ref>Vergil, ''Aeneid'' 1.278</ref><ref>Mattingly, David J. (2011). ''Imperialism, Power, and Identity: Experiencing the Roman Empire''. Princeton University Press. str. 15.</ref><ref>Moretti, G. (1993). ''The Other World and the 'Antipodes': The Myth of Unknown Countries between Antiquity and the Renaissance''. V ''The Classical Tradition and the Americas: European Images of the Americas''. Walter de Gruyter. str. 257.</ref><ref name="South">{{Navedi knjigo|last=Southern, Pat|ref=Southern|title=The Roman Empire from Severus to Constantine|url=https://books.google.com/books?id=DWiyzw91atgC|year=2001|publisher=Routledge|isbn=978-0-415-23943-1|pages=14–16.}}</ref> Ta trditev o univerzalnem gospodovanju se je obnovila in ohranila, ko je cesarstvo v 4. stoletju prešlo v krščanstvo.<ref>''Prudentius and the Poetics of the Soul''. Johns Hopkins University Press, 2008. str. 73, 203.</ref> V svojih prizadevanjih za gradnjo cesarstva so bili Rimljani poleg priključitve obsežnih ozemelj tudi zelo aktivni oblikovalci svojega okolja in so neposredno spremenilispremenjali naravookolje. Na primer, posekali so celotne gozdove, da bi zagotovili dovolj lesnih virov za cesarstvo, ki se je širilo, so posekali celotne gozdove; dnevni rudarski kopi so opustošili posamezna področja; kamnolomi,... [[Platon]] je v svoji knjigi ''Critias'' opisal krčenje gozdov: tam, kjer je bilo nekoč ''»gozda obilo lesa«'', je zdaj lahko opazovalec videl ''»samo okostje zemlje«''.<ref>{{Navedi knjigo|title=The Environment in World History|url=https://archive.org/details/environmentworld00mosl_888|last=Mosley|first=Stephen|publisher=Routledge|year=2010|page=[https://archive.org/details/environmentworld00mosl_888/page/n44 35]}}</ref>
 
V resnici je bila rimska širitev večinoma dosežena v času [[Rimska republika|republike]], čeprav so dele severne Evrope osvojili šele v 1. stoletju našega štetja, ko se je okrepil rimski nadzor v Evropi, Afriki in Aziji. V času Avgustove vladavine je bil v Rimu prvič v javnosti prikazan »globalni zemljevid znanega sveta«, ki je sovpadal s sestavo najobsežnejšega dela o politični geografiji, ki je preživelo iz antike, ''Geographica'' (starogrško Γεωγραφικά ''Geōgraphiká'') [[Pont]]a, grškega pisatelja [[Strabon|Strabona]].<ref>Nicolet, str. 7–8.</ref> Ko je Avgust umrl, je bil v spominskem poročilu o njegovih dosežkih (''Res gestae divi Augusti'') vidno prikazana geografska katalogizacija ljudstev in krajev v cesarstvu.<ref>Nicolet, str. 9, 16.</ref> Geografija, popis prebivalstva (''census'') in natančno vodenje pisnih evidenc so bile osrednje naloge rimske cesarske uprave.<ref>Nicolet, str. 10–11.</ref>
Vrstica 164:
{{Quote|''»Nato se je cesarstvo raztezalo od [[Hadrijanov zid|Hadrijanovega zidu]] v premočeni severni [[Anglija|Angliji]] do sončnih bregov [[Evfrat]]a v [[Sirija|Siriji]]; od velikega rečnega sistema [[Ren]] – [[Donava]], ki se je zvijal po rodovitnih, ravninskih deželah Evrope od [[Nizozemske dežele|Nizozemskih dežel]] do [[Črno morje|Črnega morja]], do bogatih ravnic severnoafriške obale in bujnega izliva doline [[Nil]]a v [[Egipt]]u. Cesarstvo je popolnoma obkrožilo Sredozemlje... njegovi osvajalci so ga imenovali ''mare nostrum'' - 'naše morje'.«''<ref name=k1/>}}
 
Trajanov naslednik [[Hadrijan|Hadrijan]] je sprejel politiko ohranjanja in ne širjenja cesarstva. Označili so meje (''fines''), območjaobmočje (''[[Limes|limite]]'') pa pričeli nadzorovati.<ref name="Southern">{{Navedi knjigo|last=Southern, Pat|ref=Southern|title=The Roman Empire from Severus to Constantine|url=https://books.google.com/books?id=DWiyzw91atgC|year=2001|publisher=Routledge|isbn=978-0-415-23943-1|pages=14–16}}</ref> Najbolj utrjene meje so bile hkrati tudi najbolj nestabilne.<ref name="Hekster">Hekster, Olivier and Kaizer, Ted (2011). Preface to ''Frontiers in the Roman World. Proceedings of the Ninth Workshop of the International Network Impact of Empire (Durhan, 16.–19. april 2009)''. Brill. str. viii.</ref> [[Hadrijanov zid]], ki je v Rimski Britaniji ločil rimski svet od nenehno prisotne barbarske grožnje s severa, je glavni preživeli spomenik tega prizadevanja.<ref>Woolf, Greg (ur.) (2003) ''Cambridge Illustrated History of the Roman World''. Cambridge: Ivy Press. str. 340</ref><ref>Opper, Thorsten (2008) ''Hadrian: Empire and Conflict''. Harvard University Press. str. 64</ref><ref>Fields, Nic (2003) ''Hadrian's Wall AD 122–410, which was, of course, at the bottom of Hadrian's garden.'' Osprey Publishing. str. 35.</ref> V pozni antiki so rimski strategi in arhitekti v naših krajih zgradili mogočen obrambni in zaporni sistem ''[[Claustra Alpium Iuliarum]]'' (''Zapora Julijskih Alp''), ki je potekal od [[Trsat]]a v sedanjem hrvaškem pristaniščem Reka do Posočja. Na več strateških predelih so postavili kamnite zidove, stolpe, ponekod tudi trdnjave, katerih ostanki so vidni še danes.<ref>{{Navedi splet|url=https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/anticni-rimski-obrambni-zid-se-danes-locuje-notranjsko-in-dolenjsko/463218|title=Antični rimski obrambni zid še danes ločuje Notranjsko in Dolenjsko|date=14.8.2018|accessdate=11.5.2021|publisher=Televizija Slovenija|first=Maja|last=Bahar}}</ref>
 
Med najpomembnejša mesta v Rimskem cesarstvu bi lahko šteli [[Konstantinopel]], [[Antiohija|Antiohijo]], [[Ravena|Raveno]], [[Efez]], [[Kartagina|Kartagino]], [[Aleksandrija|Aleksandrijo]], [[Amorium]], [[Atene]], [[Milano]] in [[Solun]].<ref>{{navedi splet |url= https://www.ancienthistorylists.com/rome-history/important-cities-roman-empire/|title=Top 11 Most Important Cities of the Roman Empire |accessdate=25. maja 2021 |date= |format= |work=Saugat Adhikari }}</ref>
 
== Jeziki ==
Rimljani so govorili [[Latinščina|latinsko]]. [[Vergilij]] poudarja, da je bila latinščina temelj rimske enotnosti in tradicije.<ref>Vergil, ''Aeneid'' 12.834 in 837.</ref><ref>Rochette, str. 549, 563.</ref><ref>Adams, str. 184.</ref> Do obdobja [[Aleksander Sever|Aleksandra Severa]] (vladal 222–235) so morali biti rojstni listi in oporoke rimskih državljanov pisani v latinščini.<ref>Adams, str. 186–187.</ref> Latinščina je bila jezik sodišč na Zahodu in vojske v celotnem cesarstvu<ref>Rochette, str. 554, 556.</ref>, prebivalcem na ozemljih pod rimsko oblastjo pa ni bila uradno zapovedana.<ref>Rochette, str. 549.</ref><ref>Freeman, Charles (1999). ''The Greek Achievement: The Foundation of the Western World''. New York: Penguin. str. 389–433.</ref> Takšna politika je bila v nasprotju s politiko [[Aleksander Veliki|Aleksandra Velikega]], ki je želel prebivalcem v svojem cesarstvu vsiliti grščino kot uradni jezik.<ref>Rochette, str. 549, ki citira [[Plutarh]]ovo, ''Life of Alexander'' 47.6.</ref> Kot posledica Aleksandrovih osvajanj je stara grščina postala [[lingua franca]] vzhodnega [[Sredozemlje|Sredozemlja]] in [[Mala Azija|Male Azije]].<ref name="tre">Treadgold, Warren (1997). ''A History of the Byzantine State and Society''. Stanford University Press. str. 5–7. {{ISBN|0-8047-2630-2}}.</ref> Preko [[Balkanski polotok|balkanskega polotoka]] je potekala 'jezikovna meja', ki je delila latinski zahod in grški vzhod.<ref>Rochette, str. 553.</ref>
 
[[Slika:P.Ryl._I_61.tif|levo|sličica| [[Papirus]] iz 5. stoletja, ki prikazuje vzporedno latinsko-grško besedilo govora [[Mark Tulij Cicero|Cicera]]<ref>[[Cicero]], ''In Catilinam'' 2.15, Rylands Papyri I 61 "recto".</ref>]]
Vrstica 180:
 
=== Lokalni jeziki in jezikovna zapuščina ===
[[Slika:Inscription_Theatre_Leptis_Magna_Libya.JPG|sličica| Dvojezični latinsko-punski napis v gledališču v [[Leptis Magna|Leptis Magni]] v [[Afrika (rimska provinca)|rimski Afriki]] (sodobna Libija)]]
 
Raziskave prevodov kažejo na razširjeno rabo lokalnih jezikov, ki niso bili grščina in latinščina, zlasti v Egiptu, kjer je prevladovala [[koptščina]], in v vojaških okoljih ob rekah Ren in Donava. Za lokalne jezike, kot so punski, [[Galščina|galski]] in [[Aramejščina|aramejski]], so se zavzemali tudi rimski [[pravnik]]i, saj so s tem zagotovili pravilno razumevanje in uporabo zakonov in priseg.<ref>Rochette, str. 558–559.</ref> V [[Afrika (rimska provinca)|afriški provinci]] so bili v časih cesarja [[Tiberij|Tiberija]] (1. stoletje n. št.) napisi na kovancih pisani v libijsko-berberskem in punskem jeziku. Libijsko-berberski in punski napisi so se v 2. stoletju pojavili tudi na javnih stavbah. Nekateri so bili dvojezični z latinščino kot drugim jezikom.<ref name="mile">Miles, Richard (2000). "Communicating Culture, Identity, and Power". V ''Experiencing Power: Culture, Identity and Power in the Roman Empire''. Routledge. str. 58–60. {{ISBN|0-415-21285-5}}.</ref> V provinci [[Sirija (rimska provinca)|Siriji]] so [[Palmira|palmirski]] vojaki za napise uporabljali celo svoje [[Palmirska aramejščina|aramejsko narečje]], kar je bilo presenetljivo odstopanje od pravila, da je v vojaških enotah primarni jezik latinščina.<ref>Adams, str. 199.</ref>
Vrstica 186:
[[Babathin arhiv]] je dober primer večjezičnosti v Rimskem cesarstvu. [[Papirus]]i, imenovani po [[Judje|Judinji]] iz province [[Arabija (rimska provinca)|Arabije]], datirani v leta od 93 do 132 n. št., uporabljajo večinoma lokalno [[Aramejščina|aramejščino]], pisano z grškimi črkami s [[Semitski jeziki|semitskimi]] in latinskimi vplivi. Prošnja rimskemu guvernerju je bila zapisana v grščini.<ref>Rochette, str. 553–555.</ref>
 
Prevladovanje latinščine med pismeno elito je delno prikrilo nadaljevanje uporabe lokalno govorjenih jezikov, saj so vse kulture v rimskem cesarstvu temeljile pretežno na ustnem prenosu informacij. Na Zahodu je latinščina, ki jo v govorjeni obliki imenujejo [[Ljudska latinščina|vulgarna latinščina]], postopoma nadomeščala [[Keltski jeziki|keltske]] in [[Italski jeziki|italske jezike]], ki so bili z njo povezani s skupnim [[Indoevropski prajezik|indoevropskim poreklom]]. Prevzem latinščine sta olajšala sorodna sintaksa in besedišče.<ref>Rochette, str. 550.</ref><ref>Stefan Zimmer. "Indo-European". V ''Celtic Culture: A Historical Encyclopedia'' (ABC-Clio, 2006), str. 961</ref><ref name="curchin">{{Navedi časopis|last=Curchin|first=Leonard A.|year=1995|title=Literacy in the Roman Provinces: Qualitative and Quantitative Data from Central Spain|journal=The American Journal of Philology|volume=116|issue=3|pages=461–476 (464)|doi=10.2307/295333|jstor=295333}}</ref>
 
Po decentralizaciji politične moči v pozni antiki se je latinščina lokalno razvila v veje, ki so postale [[romanski jeziki]], kot so [[španščina]], [[portugalščina]], [[francoščina]], [[italijanščina]], [[katalonščina]] in [[romunščina]], ter veliko število manjših jezikov in narečij. Danes po vsem svetu tako živi več kot 900 milijonov ljudi, čigar materin jezik izhaja iz latinščine.<ref>{{Navedi splet|last=Sala|first=Marius|last2=Posner|first2=Rebecca|title=Romance languages|url=https://www.britannica.com/topic/Romance-languages|website=Britannica|publisher=Britannica|accessdate=11. februarja 2020|quote="ByV thezačetku beginning21. ofstoletja theje 21stokoli century,920 somemilijonov 920ljudi po millionvsem peoplesvetu claimedkot amaterin Romancejezik languageopredelilo asenega theirizmed motherromanskih tonguejezikov"}}</ref>
 
Raba latinščine za mednarodne, učne in literarne namene se je nadaljevala do 17. stoletja kot aktivno sredstvo izražanja diplomacije in za intelektualni oziroma znanstvene razvoj, ki se je identificiral z renesančnim humanizmom. Uveljavila se je v pravnih zadevah in v [[Rimskokatoliška cerkev|Rimskokatoliški cerkvi]], kjer se latinščina uporablja še danes.<ref>Waquet, Françoise (2001) ''Latin, Or, The Empire of the Sign: From the Sixteenth to the Twentieth Century''. Verso. pp. 1–2. {{ISBN|1-85984-402-2}}.</ref><ref>Jensen, Kristian (1996) "The Humanist Reform of Latin and Latin Teaching," in ''The Cambridge Companion to Renaissance Humanism''. Cambridge University Press. pp. 63–64. {{ISBN|0-521-43624-9}}.</ref>
{{multiple image
| perrow = 2
Vrstica 206:
Čeprav je grščina ostala jezik Bizantinskega cesarstva, je bila jezikovna razširjenost na vzhodu bolj zapletena. Grško govoreča večina je živela na Grškem polotoku in otokih, zahodni [[Anatolija|Anatoliji]], večjih mestih in nekaterih obalnih območjih.<ref name="tread">Treadgold, Warren (1997) ''A History of the Byzantine State and Society''. Stanford University Press. str. 5–7. {{ISBN|0-8047-2630-2}}.</ref> Kakor grščina in latinščina, je bil tudi [[Tračanščina|tračanski jezik]] indoevropskega izvora, tako kot tudi več danes izumrlih jezikov v Anatoliji, kar potrjujejo napisi iz cesarske dobe.<ref name="miles">Miles, Richard (2000). "Communicating Culture, Identity, and Power". V ''Experiencing Power: Culture, Identity and Power in the Roman Empire''. Routledge. str. 58–60. {{ISBN|0-415-21285-5}}.</ref> [[Albanščina|Albanski jezik]] pogosto velja za potomca ilirskega jezika, čeprav so nekateri jezikoslovci izpodbijali to hipotezo in trdili, da izhaja iz daškega ali tračanskega jezika.<ref>{{Navedi knjigo|last=Fine, John V. A.|last2=Fine, John Van Antwerp|title=The Early Medieval Balkans: A Critical Survey from the Sixth to the Late Twelfth Century|url=https://books.google.com/books?id=Y0NBxG9Id58C|year=1991|publisher=University of Michigan Press|isbn=978-0-472-08149-3|pages=10–11}}</ref> Ilirski, dačanski in tračanski jezik so morda tvorili svojo podskupino jezikov. Različnih [[Afroazijski jeziki|afroazijskih jezikov]], predvsem [[Koptščina|koptskega]] v [[Egipt]]u ter [[Aramejščina|aramejskega]] v [[Sirija|Siriji]] in [[Mezopotamija|Mezopotamiji]], ni nikoli nadomestila grščina. Mednarodna raba grščine pa je bila eden od dejavnikov, ki so omogočili širjenje krščanstva na vzhod, na kar kaže na primer raba grščine v Pavlovih poslanicah.
 
Številna pričevanja o [[Galščina|galskem]] jeziku v pozni antiki kažejo, da se je bila galščina takrat še govorilživ jezik. V 2. stoletju n. št. je bila njegova raba izrecno dovoljena za nekatere uradne zadeve,<ref>''Digest'' 31.1.11; Lambert, ''La langue gauloise'', str. 10.</ref> prerokovanje in [[Farmakologija|farmakologijo]].<ref>Adams, ''Bilingualism and the Latin Language,'' str. 192.</ref> [[Sulpicij Sever]], ki je v 5. stoletju n. št. pisal v [[Akvitanska Galija|Galiji Akvitaniji]], je poročal o dvojezičnosti z galščino kot prvim jezikom.<ref name="Lambert10">Lambert. ''La langue gauloise'', str. 10.</ref> O preživetju [[Galatija (rimska provinca)|galaškega]] narečja v [[Anatolija|Anatoliji]], podobnega tistemu, ki so ga govorili Treveri blizu [[Trier]]ja, je pričal [[Sveti Hieronim]] (331–420), ki je o tem poročal iz osebnih izkušenj.<ref>Jerome, commentary on the ''Letter to the Galatians''; Lambert, ''La langue gauloise''. str. 10.</ref> Večina [[Zgodovinsko jezikoslovje|zgodovinsko-jezikoslovnih]] raziskav ocenjuje, da se je v galskem jeziku na območju današnje [[Francija|Francije]] govorilo še sredi ali na koncu 6. stoletja.<ref name="Helix">{{Navedi knjigo|last=Laurence Hélix|title=Histoire de la langue française|isbn=978-2-7298-6470-5|publisher=Ellipses Edition Marketing S.A.|page=7|quote=|year=2011}}</ref> Kljub precejšnji romanizaciji lokalne kulture velja, da je galski jezik preživel in da je v stoletjih rimske vladavine v Galiji obstajal vzporedno z govorjeno latinščino. Na galščino se je zadnjičzadnji skliceval Ciril iz Skitopolja in trdil, da je ''»zli duh obsedel meniha in mu zapovedal, da lahko govori samo v galščini«,''<ref>εἰ δὲ πάνυ ἐβιάζετο, Γαλατιστὶ ἐφθέγγετο. Vita S. Euthymii 55; after Eugenio Luján, 'The Galatian Place Names in Ptolemy', v: Javier de Hoz, Eugenio R. Luján, Patrick Sims-Williams (ur.). New Approaches to Celtic Place-Names in Ptolemy's Geography. Madrid: Ediciones Clásicas 2005. str. 264.</ref> medtem ko je zadnji o galščini v Franciji pisal [[Gregor Tourski]] med letoma 560 in 575, pri čemer je opozoril, da je bilo svetišče v Auvergni, ki se ''»v galskem jeziku imenuje Vasso Galatae«'', uničeno in požgano do tal.<ref>''Hist. Franc.'', book I, 32.</ref> Po dolgem obdobju dvojezičnosti je galščina na več načinov vplivala na nastajajoče galo-romanske jezike, vključno s [[Francoščina|francoščino]]; v primeru francoščine to vključuje izposojene besede in [[Kalk|tujke]] (vključno z ''oui'' za besedo 'da'), spremembe zvoka,<ref>Henri Guiter, "Sur le substrat gaulois dans la Romania", in ''Munus amicitae. Studia linguistica in honorem Witoldi Manczak septuagenarii'', ur., Anna Bochnakowa & Stanislan Widlak, Krakow, 1995.</ref><ref>Eugeen Roegiest, ''Vers les sources des langues romanes: Un itinéraire linguistique à travers la Romania'' (Leuven, Belgium: Acco, 2006). str. 83.</ref> in vplivi na pridevnike ter vrstni red besed.<ref name="Savignac">{{Navedi knjigo|last=Savignac, Jean-Paul|year=2004|page=26|title=Dictionnaire Français-Gaulois|location=Paris|publisher=La Différence}}</ref><ref name="Matas">{{Navedi časopis|last=Matasovic, Ranko|year=2007|title=Insular Celtic as a Language Area|journal=Papers from the Workship within the Framework of the XIII International Congress of Celtic Studies|page=106}}</ref><ref name="Adams">{{Navedi knjigo|last=Adams, J.N.|date=2007|title=The Regional Diversification of Latin 200 BC – AD 600|url=https://archive.org/details/regionaldiversif600adam|chapter=Chapter V – Regionalisms in provincial texts: Gaul|pages=[https://archive.org/details/regionaldiversif600adam/page/n300 279]–289|location=Cambridge|doi=10.1017/CBO9780511482977|isbn=978-0-511-48297-7}}</ref>
 
== Družba ==
[[Slika:Pompeii_family_feast_painting_Naples.jpg|sličica| Večgeneracijski banket, upodobljen na stenski sliki iz [[Pompeji|Pompejev]] (1. stoletje n. št.)]]
{{Glavni|Družbena ureditev v antičnem Rimu}}
{{Glavni|Rimsko državljanstvo}}