Rimsko cesarstvo: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 109:
=== Pax Romana ===
{{glavni|Pax Romana}}
Obdobje med letoma 27 pr. n. št. in 180 n. št. se tradicionalno šteje za ''[[Pax Romana]]'' (rimski mir). V teh dveh stoletjih je cesarstvo doživelo stabilnost in ekonomski razcvet brez primere. Utrjevanje cesarstva je spodbujalo družbeno stabilnost in gospodarsko blaginjo, kakršnih Rim še nikoli ni doživel. Upori v provincah so bili redki,
{{multiple image
| total_width = 600
Vrstica 119:
| footer = Pet tako imenovanih ''"dobrih cesarjev"'' (od leve proti desni): [[Nerva]], [[Trajan]], [[Hadrijan]], [[Antonin Pij]] in [[Mark Avrelij]]
}}
Avgustov uspeh pri vzpostavljanju načel dinastičnega nasledstva je bil omejen, saj je zapustil številne nadarjene potencialne dediče. [[Julijsko-klavdijska rodbina]] je dala še štiri cesarje - [[Tiberij|Tiberija]], [[Kaligula|Kaligulo]], [[Klavdij I.|Klavdija]] in [[Neron|Nerona]] -, preden je v 69. letu našega štetja popustila v nestabilnem [[Leto štirih cesarjev|letu štirih cesarjev]], iz katerega je kot zmagovalec izšel [[Vespazijan]]
Obdobje rimskega miru pa je hkrati povečalo notranje težave in
=== Padec na zahodu in preživetje na vzhodu ===
[[Slika:Invasions_of_the_Roman_Empire_1.png|sličica|300x300_pik|
Grški zgodovinar [[Kasij Dion]], sodobni opazovalec dogodkov, je pristop cesarja [[Komod|Komoda]] leta 180 n. št. označil kot spust »iz zlatega kraljestva v zarjavelo in železno«<ref>Dio Cassius [https://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/Cassius_Dio/72*.html#36 72.36.4], Loeb edition translated E. Cary</ref> - znamenit komentar, ki je privedel nekatere zgodovinarje, zlasti npr. [[Edward Gibbon|Edwarda Gibbona]], da Komodovo vladavino jemljejo kot začetek propada Rimskega cesarstva.<ref name="Commodus-Gibbon">{{Citat|last=Gibbon|first=Edward|author-link=|title=The History of the Decline And Fall of the Roman Empire|year=1776|chapter=The Decline And Fall in the West – Chapter 4|chapter-url=https://www.ccel.org/g/gibbon/decline/volume1/chap4.htm}}.</ref><ref>[[#Goldsworthy2009|Goldsworthy 2009]], str. 50</ref>
Leta 212 n. št.
Dioklecijan je leta 293 uvedel [[tetrarhija|tetrarhijo]], vladavino štirih (vladarjev),<ref>Potter, David. ''The Roman Empire at Bay''. str. 296–298.</ref> s katero je končal krizo 3. stoletja. Prvi korak k njeni vzpostavitvi je bila [[diarhija]], vladavina dveh (vladarjev), ki se je začela leta 285 z imenovanjem generala [[Maksimijan]]a za Dioklecijanovega socesarja. Dioklecijan je kot starejši cesar nosil naslov ''avgust'', Maksimijan kot mlajši cesar pa naslov ''cezar''. Naslednje leto sta si cesarstvo razdelila: Maksimijan je prevzel oblast na Zahodu, Dioklecijan pa na Vzhodu. Leta 293 je bilo treba zaradi krize v cesarstvu reševati številne civilne in vojaške probleme, zato je Dioklecijan z Maksimijanovim soglasjem cesarski kolegij razširil: Maksimijana je povišal v ''avgusta'' in imenoval dva nova ''cezarja'' - [[Galerij]]a in [[Konstancij Klor|Konstancija Klora]] in nastala je tetrarhija. Leta 305 sta Dioklecijan in Maksimijan odstopila in se umaknila z oblasti, Konstancij in Galerij pa sta postala nova ''avgusta'', za nova ''cezarja'' pa sta imenovala [[Sever II.|Severja II.]] in [[Maksimin Daja|Maksimina Dajo]]. Dioklecijan je ostanek življenja preživel v današnjem [[Split]]u.
Vrstica 134:
Leta 313 je tetrarhija razpadla. Notranji red v državi je sčasoma obnovil [[Konstantin I. Veliki|Konstantin Veliki]]. Za prestolnico Vzhodnega rimskega cesarstva je izbral [[Bizanc]], ki se je kasneje po njem preimenoval v [[Konstantinopel]] (sodobni [[Istanbul]]). V desetletjih [[Valentinijanska dinastija|Valentinijanske]] in [[Konstantinska dinastija|Konstantinske]] dinastije je bilo cesarstvo razdeljeno po osi vzhod – zahod s centroma moči v Konstantinoplu in Rimu. Vladavina [[Julijan Odpadnik|Julijana]], ki je pod vplivom svojega svetovalca Mardonija poskušal obnoviti klasično rimsko in helenistično religijo, je le za kratek čas prekinila vladavino krščanskih cesarjev. [[Teodozij I.]], zadnji cesar, ki je vladal tako na Vzhodu kot na Zahodu (glej: [[Bitka pri Mrzli reki]], pri današnji Vipavi), je umrl leta 395 n. št., ko je krščanstvo postalo uradna vera cesarstva.<ref>Starr, Chester G. (1974) ''A History of the Ancient World, Second Edition.'' Oxford University Press. str. 670–678.</ref>
[[Slika:628px-Western_and_Eastern_Roman_Empires_476AD(3).PNG|levo|sličica|
Kmalu zatem je [[Preseljevanje ljudstev|obdobje preseljevanj]], v katerem je prihajalo do obsežnih vpadov germanskih ljudstev in [[Huni|Hunov]] pod vodstvom [[Atila|Atile]], pripeljalo do propada Zahodnega rimskega cesarstva. S padcem Ravene,
== Rim na slovenskih tleh ==
[[Slika:RimskiZid Rakitna 01.jpg|thumb|right|Ostanki rimskega zapornega zidu ''[[Claustra Alpium Iuliarum]]'' - Zapora Julijskih Alp pri [[Rakitna|Rakitni]]]]
[[Slika:Castra Ad Fluvium Frigidum 1756.JPG|thumb|right|250px|Ostanki rimskega ''kastra'' pri Ajdovščini]]
Sedanje slovensko ozemlje je bilo z vidika rimske države pomembno zlasti kot prehodna dežela, saj so preko njega vodile glavne poti iz [[Apeninski polotok|Apeninskega polotoka]] v Podonavje in naprej na Vzhod. Kasneje je dežela postala pomembna tudi kot zadnja obrambna linija Rima pred prodirajočimi barbari z vzhoda.
Vrstica 149:
Slovensko ozemlje je imelo v rimskem času gospodarsko le obroben pomen, vseeno pa je doživelo velik gospodarski in družbeni napredek. Na to kažejo skrbno zgrajena in utrjena mesta z urejenimi vodovodi, kanalizacijami in javnimi poslopji. Velik delež mestnega prebivalstva so predstavljali odsluženi vojaki – veterani, ki so se po koncu svoje 20-letne vojaške službe naselili v teh krajih. Pomešali so se s staroselskimi prebivalci in odločilno vplivali na njihovo [[Romanizacija|romanizacijo]]. Podobno kot na primer v [[Galija|Galiji]], [[Romunija|Romuniji]] in [[Španija|Španiji]] so staroselci prevzeli rimske navade, običaje in predvsem [[Latinščina|latinski jezik]]. Veterane je rimska država včasih načrtno naseljevala v novo osvojenih pokrajinah, da bi jih čim hitreje romanizirali. Kot povsod v cesarstvu, je tudi po ozemlju današnje Slovenije potekala mreža državnih cest.<ref>{{navedi splet |url= https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?lang=slv&id=115445|title=Rimske državne ceste v Sloveniji |accessdate=25. maja 2021 |date=2018 |format= |work=Katja Verdev }}</ref>
Že v času [[Mark Avrelij|Marka Avrelija]] (161) so
== Geografija in demografija ==
Vrstica 155:
[[Slika:Hadrian's_Wall_and_Highshield_Crags_-_geograph.org.uk_-_1410581.jpg|sličica| Del ruševin [[Hadrijanov zid|Hadrijanovega zidu]] v severni Angliji s pogledom na Crag Lough]]
Rimsko cesarstvo je bilo eno največjih v zgodovini, s sklenjenimi ozemlji po Evropi, Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu.<ref name="k3">Kelly, str. 3.</ref> Latinska besedna zveza ''imperium sine fine'' (''imperij brez konca'')<ref name="n29">Nicolet, str. 29</ref>) je izražala prepričanje, da ne čas ne prostor ne omejujeta cesarstva. V [[Vergilij|Vergilovi]] epski pesnitvi ''[[Eneida]]'' naj bi neomejeno cesarstvo Rimljanom podelilo njihovo vrhovno božanstvo, [[Jupiter (mitologija)|Jupiter]].<ref>Vergil, ''Aeneid'' 1.278</ref><ref>Mattingly, David J. (2011). ''Imperialism, Power, and Identity: Experiencing the Roman Empire''. Princeton University Press. str. 15.</ref><ref>Moretti, G. (1993). ''The Other World and the 'Antipodes': The Myth of Unknown Countries between Antiquity and the Renaissance''. V ''The Classical Tradition and the Americas: European Images of the Americas''. Walter de Gruyter. str. 257.</ref><ref name="South">{{Navedi knjigo|last=Southern, Pat|ref=Southern|title=The Roman Empire from Severus to Constantine|url=https://books.google.com/books?id=DWiyzw91atgC|year=2001|publisher=Routledge|isbn=978-0-415-23943-1|pages=14–16.}}</ref> Ta trditev o univerzalnem gospodovanju se je obnovila in ohranila, ko je cesarstvo v 4. stoletju prešlo v krščanstvo.<ref>''Prudentius and the Poetics of the Soul''. Johns Hopkins University Press, 2008. str. 73, 203.</ref> V svojih prizadevanjih za gradnjo cesarstva so bili Rimljani poleg priključitve obsežnih ozemelj tudi zelo aktivni oblikovalci svojega okolja in so neposredno
V resnici je bila rimska širitev večinoma dosežena v času [[Rimska republika|republike]], čeprav so dele severne Evrope osvojili šele v 1. stoletju našega štetja, ko se je okrepil rimski nadzor v Evropi, Afriki in Aziji. V času Avgustove vladavine je bil v Rimu prvič v javnosti prikazan »globalni zemljevid znanega sveta«, ki je sovpadal s sestavo najobsežnejšega dela o politični geografiji, ki je preživelo iz antike, ''Geographica'' (starogrško Γεωγραφικά ''Geōgraphiká'') [[Pont]]a, grškega pisatelja [[Strabon|Strabona]].<ref>Nicolet, str. 7–8.</ref> Ko je Avgust umrl, je bil v spominskem poročilu o njegovih dosežkih (''Res gestae divi Augusti'') vidno prikazana geografska katalogizacija ljudstev in krajev v cesarstvu.<ref>Nicolet, str. 9, 16.</ref> Geografija, popis prebivalstva (''census'') in natančno vodenje pisnih evidenc so bile osrednje naloge rimske cesarske uprave.<ref>Nicolet, str. 10–11.</ref>
Vrstica 164:
{{Quote|''»Nato se je cesarstvo raztezalo od [[Hadrijanov zid|Hadrijanovega zidu]] v premočeni severni [[Anglija|Angliji]] do sončnih bregov [[Evfrat]]a v [[Sirija|Siriji]]; od velikega rečnega sistema [[Ren]] – [[Donava]], ki se je zvijal po rodovitnih, ravninskih deželah Evrope od [[Nizozemske dežele|Nizozemskih dežel]] do [[Črno morje|Črnega morja]], do bogatih ravnic severnoafriške obale in bujnega izliva doline [[Nil]]a v [[Egipt]]u. Cesarstvo je popolnoma obkrožilo Sredozemlje... njegovi osvajalci so ga imenovali ''mare nostrum'' - 'naše morje'.«''<ref name=k1/>}}
Trajanov naslednik [[Hadrijan|Hadrijan]] je sprejel politiko ohranjanja in ne širjenja cesarstva. Označili so meje (''fines''),
Med najpomembnejša mesta v Rimskem cesarstvu bi lahko šteli [[Konstantinopel]], [[Antiohija|Antiohijo]], [[Ravena|Raveno]], [[Efez]], [[Kartagina|Kartagino]], [[Aleksandrija|Aleksandrijo]], [[Amorium]], [[Atene]], [[Milano]] in [[Solun]].<ref>{{navedi splet |url= https://www.ancienthistorylists.com/rome-history/important-cities-roman-empire/|title=Top 11 Most Important Cities of the Roman Empire |accessdate=25. maja 2021 |date= |format= |work=Saugat Adhikari }}</ref>
== Jeziki ==
Rimljani so govorili [[Latinščina|latinsko]]. [[Vergilij]] poudarja, da je bila latinščina temelj rimske enotnosti in tradicije.<ref>Vergil, ''Aeneid'' 12.834 in 837.</ref><ref>Rochette, str. 549, 563.</ref><ref>Adams, str. 184.</ref> Do obdobja [[Aleksander Sever|Aleksandra Severa]] (vladal 222–235) so morali biti rojstni listi in oporoke rimskih državljanov pisani v latinščini.<ref>Adams, str. 186–187.</ref> Latinščina je bila jezik sodišč na Zahodu in vojske v celotnem cesarstvu<ref>Rochette, str. 554, 556.</ref>, prebivalcem na ozemljih pod rimsko oblastjo pa ni bila uradno zapovedana.<ref>Rochette, str. 549.</ref><ref>Freeman, Charles (1999). ''The Greek Achievement: The Foundation of the Western World''. New York: Penguin. str. 389–433.</ref> Takšna politika je bila v nasprotju s politiko [[Aleksander Veliki|Aleksandra Velikega]], ki je želel prebivalcem v svojem cesarstvu vsiliti grščino kot uradni jezik.<ref>Rochette, str. 549, ki citira [[Plutarh]]ovo, ''Life of Alexander'' 47.6.</ref> Kot posledica Aleksandrovih osvajanj je stara grščina postala [[lingua franca]] vzhodnega [[Sredozemlje|Sredozemlja]] in [[Mala Azija|Male Azije]].<ref name="tre">Treadgold, Warren (1997). ''A History of the Byzantine State and Society''. Stanford University Press. str. 5–7. {{ISBN|0-8047-2630-2}}.</ref> Preko [[Balkanski polotok|balkanskega polotoka]] je potekala 'jezikovna meja', ki je delila latinski zahod in grški vzhod.<ref>Rochette, str. 553.</ref>
[[Slika:P.Ryl._I_61.tif|levo|sličica| [[Papirus]] iz 5. stoletja, ki prikazuje vzporedno latinsko-grško besedilo govora [[Mark Tulij Cicero|Cicera]]<ref>[[Cicero]], ''In Catilinam'' 2.15, Rylands Papyri I 61 "recto".</ref>]]
Vrstica 180:
=== Lokalni jeziki in jezikovna zapuščina ===
[[Slika:Inscription_Theatre_Leptis_Magna_Libya.JPG|sličica|
Raziskave prevodov kažejo na razširjeno rabo lokalnih jezikov, ki niso bili grščina in latinščina, zlasti v Egiptu, kjer je prevladovala [[koptščina]], in v vojaških okoljih ob rekah Ren in Donava. Za lokalne jezike, kot so punski, [[Galščina|galski]] in [[Aramejščina|aramejski]], so se zavzemali tudi rimski [[pravnik]]i, saj so s tem zagotovili pravilno razumevanje in uporabo zakonov in priseg.<ref>Rochette, str. 558–559.</ref> V [[Afrika (rimska provinca)|afriški provinci]] so bili v časih cesarja [[Tiberij|Tiberija]] (1. stoletje n. št.) napisi na kovancih pisani v libijsko-berberskem in punskem jeziku. Libijsko-berberski in punski napisi so se v 2. stoletju pojavili tudi na javnih stavbah. Nekateri so bili dvojezični z latinščino kot drugim jezikom.<ref name="mile">Miles, Richard (2000). "Communicating Culture, Identity, and Power". V ''Experiencing Power: Culture, Identity and Power in the Roman Empire''. Routledge. str. 58–60. {{ISBN|0-415-21285-5}}.</ref> V provinci [[Sirija (rimska provinca)|Siriji]] so [[Palmira|palmirski]] vojaki za napise uporabljali celo svoje [[Palmirska aramejščina|aramejsko narečje]], kar je bilo presenetljivo odstopanje od pravila, da je v vojaških enotah primarni jezik latinščina.<ref>Adams, str. 199.</ref>
Vrstica 186:
[[Babathin arhiv]] je dober primer večjezičnosti v Rimskem cesarstvu. [[Papirus]]i, imenovani po [[Judje|Judinji]] iz province [[Arabija (rimska provinca)|Arabije]], datirani v leta od 93 do 132 n. št., uporabljajo večinoma lokalno [[Aramejščina|aramejščino]], pisano z grškimi črkami s [[Semitski jeziki|semitskimi]] in latinskimi vplivi. Prošnja rimskemu guvernerju je bila zapisana v grščini.<ref>Rochette, str. 553–555.</ref>
Prevladovanje latinščine med pismeno elito je delno prikrilo nadaljevanje uporabe lokalno govorjenih jezikov, saj so
Po decentralizaciji politične moči v pozni antiki se je latinščina lokalno razvila v veje, ki so postale [[romanski jeziki]], kot so [[španščina]], [[portugalščina]], [[francoščina]], [[italijanščina]], [[katalonščina]] in [[romunščina]], ter veliko število manjših jezikov in narečij. Danes po vsem svetu tako živi več kot 900 milijonov ljudi, čigar materin jezik izhaja iz latinščine.<ref>{{Navedi splet|last=Sala|first=Marius|last2=Posner|first2=Rebecca|title=Romance languages|url=https://www.britannica.com/topic/Romance-languages|website=Britannica|publisher=Britannica|accessdate=11. februarja 2020|quote="
Raba latinščine za mednarodne, učne in literarne namene se je nadaljevala do 17. stoletja kot aktivno sredstvo izražanja
{{multiple image
| perrow = 2
Vrstica 206:
Čeprav je grščina ostala jezik Bizantinskega cesarstva, je bila jezikovna razširjenost na vzhodu bolj zapletena. Grško govoreča večina je živela na Grškem polotoku in otokih, zahodni [[Anatolija|Anatoliji]], večjih mestih in nekaterih obalnih območjih.<ref name="tread">Treadgold, Warren (1997) ''A History of the Byzantine State and Society''. Stanford University Press. str. 5–7. {{ISBN|0-8047-2630-2}}.</ref> Kakor grščina in latinščina, je bil tudi [[Tračanščina|tračanski jezik]] indoevropskega izvora, tako kot tudi več danes izumrlih jezikov v Anatoliji, kar potrjujejo napisi iz cesarske dobe.<ref name="miles">Miles, Richard (2000). "Communicating Culture, Identity, and Power". V ''Experiencing Power: Culture, Identity and Power in the Roman Empire''. Routledge. str. 58–60. {{ISBN|0-415-21285-5}}.</ref> [[Albanščina|Albanski jezik]] pogosto velja za potomca ilirskega jezika, čeprav so nekateri jezikoslovci izpodbijali to hipotezo in trdili, da izhaja iz daškega ali tračanskega jezika.<ref>{{Navedi knjigo|last=Fine, John V. A.|last2=Fine, John Van Antwerp|title=The Early Medieval Balkans: A Critical Survey from the Sixth to the Late Twelfth Century|url=https://books.google.com/books?id=Y0NBxG9Id58C|year=1991|publisher=University of Michigan Press|isbn=978-0-472-08149-3|pages=10–11}}</ref> Ilirski, dačanski in tračanski jezik so morda tvorili svojo podskupino jezikov. Različnih [[Afroazijski jeziki|afroazijskih jezikov]], predvsem [[Koptščina|koptskega]] v [[Egipt]]u ter [[Aramejščina|aramejskega]] v [[Sirija|Siriji]] in [[Mezopotamija|Mezopotamiji]], ni nikoli nadomestila grščina. Mednarodna raba grščine pa je bila eden od dejavnikov, ki so omogočili širjenje krščanstva na vzhod, na kar kaže na primer raba grščine v Pavlovih poslanicah.
Številna pričevanja o [[Galščina|galskem]] jeziku v pozni antiki kažejo, da
== Družba ==
[[Slika:Pompeii_family_feast_painting_Naples.jpg|sličica|
{{Glavni|Družbena ureditev v antičnem Rimu}}
{{Glavni|Rimsko državljanstvo}}
|