Carlo Ambrogio Mezzabarba: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 77:
[[Papež Benedikt XIII.|Benedikt XIII.]] ga je poslal kot [[apostolski nuncij|nuncija]] na Kitajsko, da bi posredoval v težavah, ki so nastale zaradi rimskega vmešavanja v obredni spor v [[Kitajski misijoni|Kitajskih misijonih]], ki je bil predvsem spor med različnimi redovnimi družbami in posledično spor glede načina oznanjevanja krščanstva na Kitajskem; zadevo pa je zaostrila enostranska prepoved [[Alessandro Valignano|Valignanovih]] in [[Matteo Ricci|Riccijevih]] prilagoditev kot poganskih.
Ko je prispel na Kitajsko, ga je cesar [[Kangši]] prijazno sprejel. Nekateri so še danes mnenja, da je bil glavni problem prevod latinskih obredov v kitajščino, saj so drugod po [[tridentinski koncil|tridentinskih]] določbah uporabljali [[latinščina|latinščino]]. Res je sicer, da so takrat misijonarji uporabljali kot bogoslužni jezik [[kitajščina|kitajščino]]
Ni namreč šlo za preprost ''prevod'' latinskih obredov v kitajščino, ampak za ''prilagoditev'' katoliških obredov kitajskemu načinu mišljenja
Ko je kardinal in nuncij Mezzabarba spoznal, da je papeška bula pripeljala cvetoče krščanstvo na Kitajskem do uničenja, kristjane pa podvrgla hudemu preganjanju, je iz Makava poslal svojih osem dovoljenj. Kot moder dušni pastir je Mezzabarba smatral, da je „zveličanje duš vrhovni zakon“ (Salus animarum summa lex). Zato je v svojih dovoljenjih omilil nekatere ostre papeške določbe v upanju, da bo Rim to razumel in sprejel. To se pa ni zgodilo in 1742 je naslednji papež poslal še ostrejšo bulo, ki je pomagala popolnoma onemogočiti misijonarsko delo na Kitajskem vse do najnovejših časov.
| |||