|
Postopno propadanje gospodarstva v zahodnem delu cesarstva ni doseglo vzhodne polovice. Barbarski vpadi na rimsko ozemlje so se osredotočili na Apeninski polotok, kar je prizaneslo ostalemu ozemlju veliko pustošenja in gmotne škode, predvsem pa stroškov za vzdrževanje vojske. Po mnenju zgodovinarjev, je bila prav ta razlika prelomnica v celotnem gospodarstvu cesarstva: medtem ko je na zahodu ekonomska moč upadala vzporedno s politično oblastjo, se je bogastvo vzhodnega cesarstva množilo z relativno nizko potrebo po oborožitvi. Seveda je tudi Konstantinopelj imel obilico izgub in stroškov, na primer za vojne s Sasanidi (224-363) in njim sledeče visoke vojne odškodnine, pa tudi za razkošno obnovo Svete Sofije. Tudi poznejše dolgotrajne vojne z Arabci so zahtevale veliko sredstev, a kljub temu je gospodarstvo uspevalo. Za razliko od zahoda, kjer je vojni strošek povzročal višjho obdavčitev posameznikov, so Bizantinci črpali sredstva iz davkov na trgovinski promet, ki so ga vojne pospeševale. Za bizantinsko gospodarstvo, kakor sicer za obstoj cesarstva samega, so bile usodne šele križarske vojne.
=== Denar in bančništvoDenarništvo ===
VMedtem zgodnjemko cesarstvuso jeantična bilaljudstva, rabana denarjaprimer skorajGrki, univerzalnazaupali svoje prihranke v temvarstvo smislutempljem <ref> Banca, dain Treccani.it – Enciclopedie on line, Istituto dell'Enciclopedia Italiana</ref>, so zimeli njimstari izražaliRimljani cenebolj materialno razmerje do denarja. Z denarjem so se bavili ''argentarii'', ki so uradno bili le upravitelji menjalnic, imenovanih ''mensae'', a so dejansko hranili denarne vloge privatnikov in obveznostiizposojali tudi večje vsote, oboje seveda proti plačilu obresti. V tem smislu so bili predhodniki poznejših bankirjev. <ref> Graziella Buccellati Mantovani e Claudio Proserpio, La banca e la borsa, Milano, Mondadori, 1978</ref> Čeprav je starorimska kultura precej pozno prešla od blagovne zamenjave na denarno poslovanje, se je v cesarstvu denar hitro udomačil<ref name="Kessler">Kessler, David, Temin, Peter (2010). "Money and Prices in the Early Roman Empire". V ''The Monetary Systems of the Greeks and Romans''. Oxford University Press.</ref>. Nepravilni kosi žlahtnih kovin in ulitki so bili v rabi samo še na obrobju cesarstva. Rimljani so 1. in 2. stoletju kovance že šteli in ne tehtali, se pravi da je imel kovanec vrednost kot tak in ne kot plemenita kovina. V 4. stoletju je bil osnovna denarna enota [[sesterc]] (''sestertius'').<ref name="Harl">{{Navedi knjigo|last=Harl, Kenneth W.|pages=125–135|title=Coinage in the Roman Economy, 300 B.C. to A.D. 700|url=https://books.google.com/books?id=5yPDL0EykeAC|date=19 June 1996|publisher=JHU Press|isbn=978-0-8018-5291-6}}</ref> V obdobju Severske dinastije je v obtok prišel [[denarij]] (''denarius''), vreden štiri sesterce.<ref>Bowman, str. 333.</ref> Najmanjši kovanec je bil bronasti [[As (rimski kovanec)|as]], vreden četrtino sesterca.<ref>Colin Wells. ''The Roman Empire''. Harvard University Press, 1984, 1992. str. 8.</ref> Nepravilni kosi žlahtnih kovin in ulitki so bili v rabi samo še na obrobju cesarstva. Rimljani so 1. in 2. stoletju kovance že šteli in ne tehtali, se pravi da je imel kovanec vrednost kot tak in ne kot plemenita kovina. Ta težnja po navideznem denarju je nazadnje pripeljala do njegovega razvrednotenja z daljnosežnimi posledicami v poznem cesarstvu.<ref name=ref253>Harris, W. V. (2010). "The Nature of Roman Money". V The Monetary Systems of the Greeks and Romans. Oxford University Press. ISBN 0-19-958671-3.</ref> Standardizacija denarja po celem cesarstvu je pospešila trgovanje in povezovanje tržišča. <ref>Kessler, David, Temin, Peter (2010). "Money and Prices in the Early Roman Empire". V The Monetary Systems of the Greeks and Romans. Oxford University Press.</ref> Velika količina kovinskega denarja v obtoku ni pospešila samo trgovanje, ampakpa tudi varčevanje.<ref>Scheidel, Walter (2009). "The Monetary Systems of the Han and Roman Empires". V Scheidel, Walter, ur. ''Rome and China. Comparative Perspectives on Ancient World Empires''. Oxford University Press. str. 137–207 (205). {{ISBN|978-0-19-533690-0}}. </ref>
{| class="wikitable"
|
|}
Rim ni imel [[Centralna banka|centralne banke]], regulativa bančnega sistema pa je bila le osnovna. Banke klasične antike so običajno imele manj rezerv kot je bil znesek celotnih vlog strank. Tipična banka je imela dokaj omejen kapital in pogosto le enega lastnika, čeprav je lahko imela banka od šest do petnajst lastnikov. [[Lucij Anej Seneka|Seneka]] je domneval, da vsak, ki se ukvarja s trgovino, potrebuje dostop do [[Posojilo|posojil]].
[[Slika:Solidus_Constantine_II-heraclea_RIC_vII_101.jpg|levo|sličica| ''Solidus,'' izdan pod [[Konstantin II.|Konstantinom II]], in na hrbtni strani Viktorija, eno zadnjih božanstev, ki se je pojavilo na rimskih kovancih, ki se je pod krščansko vlado [[Angel|postopoma preoblikovalo v angela]]<ref>Fears, J. Rufus (1981) "The Theology of Victory at Rome: Approaches and Problem," ''Aufstieg und Niedergang der römischen Welt'' II.17.2, pp. 752 and 824, and in the same volume, "The Cult of Virtues and Roman Imperial Ideology," str. 908.</ref>]]
Poklicni bankir''argentarius'' (tudi ''coactor argentarius'',<ref>za razlikovaje od ''coactorfaber argentarius'', ki je izdeloval srebrne predmete</ref>, v kasnejšem cesarstvu ''nummularius'') je prejemal in hranil vloge za določen ali nedoločen čas ter posojal denar tretjim osebam. SenatorskaTudi senatorska elita je bila močnozelo akivno vključenavpletena v zasebna posojila, tako v vlogi upnikov kot v vlogi posojilojemalcev, ina je iz lastnega premoženja dajala posojila napredvsem podlagipripadnikom socialnihbogatih povezavslojev.<ref>Andreau, Jean (1999) ''Banking and Business in the Roman World''. Cambridge University Press. str. 2.</ref> ImetnikUpnik dolga ga je lahko uporabil kot plačilno sredstvo tako, da ga je v celoti ali delno prenesel na drugo stranko, ne da bi pri tem denar zamenjal lastnika. Čeprav sose včasihni mislili,ohranilo daveliko vdokumentov staremo Rimudenarnih nitransakcijah, biloje papirnatihiz aliposrednih dokumentarnihvirov transakcijrazvidno, da je sistem bankmenjalnic po vsem cesarstvu dovoljeval tudi izmenjavo tudi zelo velikihvisokih vsot brez fizičnega prenosa kovancev, delomain to zaradi tveganj in nepriročnosti premikanja velikih količin gotovine, zlasti po morju.
Na Znanosplošno je razpoložljivi kapital presegal zneske, daki jeso vjih potrebovali posojilojemalci. V zgodnjem cesarstvu prišlo le do enega resnega pomanjkanja posojil. Posojilna kriza leta 33 n. št. je ogrozila številne senatorje in sploh vso državno trgovino. Centralna vlada je rešila trg s posojilom v višini 100 milijonov sestercev, ki ga je cesar Tiberij dal bankammenjalnicam (''mensae''). kot “izredni prispevek” <ref>Tacitus, ''Annales'' 6.17.3.</ref>. Na[146] splošno jeKer razpoložljivise kapitaldržava presegalni zneskeposluževala tega posojilnega sistema, ki soje jihbil potrebovalipravzaprav posojilojemalci.nezakonit, Centralnaje državamorala siprimanjkljaje denarjafinancirati niz izposojaladenarnimi rezervami, davčnimi prihodki in jekovanjem brezdenarja, uporabekar instrumentaje javneganaposled dolgaprivedlo moralado primanjkljajegospodarskega financiratiin iz denarnihpolitičnega rezervpoloma.<ref>Duncan-Jones, Richard (1994) ''Money and Government in the Roman Empire''. Cambridge University Press. str. 3–4.</ref>
Cesarji Antoninske in Severske dinastije so pod pritiski vojaških zahtev po plačah nazačeli splošnorazvrednotovati izkoriščali kovnice denarja inkovance, zlasti denarije.<ref name="Harl">{{Navedi knjigo|last=Harl, Kenneth W.|pages=125–135|title=Coinage in the Roman Economy, 300 B.C. to A.D. 700|url=https://books.google.com/books?id=5yPDL0EykeAC|date=19 June 1996|publisher=JHU Press|isbn=978-0-8018-5291-6}}</ref> Nenadna inflacija med vladavino [[Komod|Komoda]] je izredno oslabila posojilni trg. SrediPonudba 200.denarja letza posojila se je ponudba denarja za posojila naglo skrčila. RazmereGospodarske težave med [[Kriza tretjega stoletja|krizo tretjega stoletja]] -, na primer zmanjšanje trgovine na daljavo, motnjeizčrpanje v rudarstvurudnikov in fizičninapadi na prenos zlatih kovancev izven cesarstva z napadi na sovražnike -. so do leta 300 močno zmanjšali ponudbo denarja in bančnisistem sektorposojilnic. Čeprav soje rimskebil kovnicerimski denar že dolgo izdajale denar brez kritja aliin se jesamo uporabljalanominalni nadomestnanosilec valutavrednosti, so pod [[Avrelijan|Avrelijanom]] splošne gospodarske skrbi postale očitne in bankirjiljudje so izgubili zaupanje v kovance, ki jih je zakonito izdala centralna vlada. Kljub Dioklecijanovi uvedbi zlatega ''[[solidus]]a'' in denarnim reformam se posojilni trg cesarstva ni nikoli povrnil na nivo nekdanje trdnosti.
Rimski solidus je bil do 11. stoletja povsem razvrednoten, zato je bizantinski cesar [[Aleksej I. Komnen]] uvedel temeljito denarno reformo in solidus zamenjal z zlatim [[perper]]jem (grško ''νόμισμα ὑπέρπυρον, nómisma hypérpyron''). Kovanec je bil iz čistega zlata, razdeljen na 24 karat (od tod izraz karat za čistočo zlata). Kasneje je tudi perper devalviral in izgubil vso svojo prvotno vrednost. Zadnji perperji so se kovali pod cesarjem [[Ivan VI. Kantakuzen|Ivanom VI. Kantakutzenom]] (vladal 1347-1352).
V 14. stoletju je bil perper vreden 12 novih srebrnih bazilik, 96 turnezij, 384 bakrenih trahej inali 768 bakrenih asov.<ref>Grierson, Philip (1999). ''Byzantine Coinage''. Washington, DC: Dumbarton Oaks. str. 45. ISBN 978-0-88402-274-9. Arhivirano iz izvirnika 14. decembra 2013.</ref>
=== Rudarstvo in metalurgija ===
|
