Rimsko cesarstvo: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Radek (pogovor | prispevki)
Radek (pogovor | prispevki)
Vrstica 275:
== Gospodarstvo ==
[[Slika:Green_glass_Roman_cup_unearthed_at_Eastern_Han_tomb,_Guixian,_China.jpg|desno|sličica| Zelena [[Rimsko steklo|rimska steklena]] skodelica, odkrita iz [[Dinastija Han|grobnice vzhodne dinastije Han]] (25–220 n. Št.) V mestu Guangxi na jugu Kitajske; najzgodnejša rimska steklovina, najdena na Kitajskem, je bila odkrita v grobnici [[Dinastija Han|Zahodnega Hana]] [[Guangdžov|v Guangzhouu]], datirana v začetek 1. stoletja pred našim štetjem, in je domnevno prišla po pomorski poti skozi Južnokitajsko morje<ref name="an">{{Navedi knjigo|last=An|first=Jiayao|chapter=When Glass Was Treasured in China|editor-last=Juliano|editor-first=Annette L.|title=Silk Road Studies VII: Nomads, Traders, and Holy Men Along China's Silk Road|year=2002|publisher=Brepols Publishers|location=Turnhout|isbn=978-2-503-52178-7|pages=83–84}}</ref>]]
{{Glavni|Gospodarstvo Rimskega cesarstva}}
 
Mesto Rim in celotno cesarstvo sta bila v prvih dveh stoletjih ekonomsko odvisna od vojaških uspehov, ki so obogateli tako vojake kot politike in so preskrbeli državo z raznim blagom in sužnji. Gospodarstvo je skokoma doseglo velik razmah, ki se pa ni mogel nadalje razvijati, temveč je bil obsojen na počasno upadanje po zaključku osvajalnih vojn ob koncu drugega stoletja. Gospodarstvo obrobnih regij cesarstva je bilo dovolj avtonomno, da po ukinitvi rimske administracije ni utrpelo propada, ki je zajel Rim in njegovo okolico Osrednja vlada ni bilo sposobna, da bi razvijala gospodarstvo brez novih osvajanj, in ni znala zajeziti ogromnih stroškov za vojsko in administracijo. To pomeni, da je celotno gospodarstvo Rima slonelo na “zunanjih” faktorjih (dohodkih iz kolonij) in ne na “notranjih” (proizvodnji). Viteški red (equites) je bil edina kasta, poleg veleposestnikov in vojakov, ki je bila odvisna od trgovskega napredka, vendar se ni zoperstavila birokratskim zlorabam zemljiške in vojaške aristokracije, saj se je hotela vanjo vključiti. <ref>A. Fusari, L'avventura umana, Seam, 2000)</ref>
Moses Finley, glavni zagovornik primitivističnega pogleda na rimsko gospodarstvo, je menil, da je bilo gospodarstvo nerazvito in premalo izkoriščeno in da je bila zanj značilna samooskrba. Cesarstvo je imelo mestna središča, ki naj bi potrošila več kot so proizvedla s trgovino in proizvodnjo, umetnike z nizkim statusom, počasen razvoj tehnologije in pomanjkanje ekonomske racionalnosti.<ref>[[#Potter2009|Potter (2009)]], str. 283.</ref> Trenutni pogledi na to področje so bolj razčlenjeni. Teritorialna osvajanja so dovoljevala obsežno reorganizacijo rabe zemljišč, kar je povzročila kmetijski presežek in specializacijo, zlasti v severni Afriki.<ref name="Mattingly str. 285">[[#Potter2009|Potter (2009)]], p. 285.</ref> Nekatera mesta so bila znana po določenih panogah ali trgovskih dejavnostih, obseg gradnje na urbanih območjih pa kaže na razvito gradbeno industrijo. Papirusi kažejo na zapletene računovodske metode, ki nakazujejo elemente ekonomskega racionalizma,<ref name="Mattingly str. 286">[[#Potter2009|Potter (2009)]], str. 286.</ref> cesarstvo pa je bilo močno monetizirano.<ref>[[#Potter2009|Potter (2009)]], str. 292.</ref> Čeprav so bila komunikacijska in transportna sredstva v antiki omejena, se je promet v 1. in 2. stoletju močno razširil, regionalna gospodarstva so povezovale kopne in morske trgovske poti .<ref>[[#Potter2009|Potter (2009)]], str. 285–286, 296ff.</ref> Nabavne pogodbe za vojsko, ki so zajele vse dele cesarstva, so spodbujale dejavnost lokalnih dobaviteljev blizu vojaških baz ''([[Kastrum|castrum]])'', po vseh provincah in tudi preko njihovih meja.<ref>[[#Potter2009|Potter (2009)]], str. 296.</ref> Cesarstvo je morda najbolje obravnavati kot mrežo regionalnih gospodarstev, ki temeljo na obliki "političnega kapitalizma", v katerem je država spremljala in urejala trgovino, da bi si zagotovila lastne prihodke.<ref>[[#Potter2009|Potter (2009)]], str. 286, 295.</ref> Gospodarska rast, čeprav ni bila primerljiva s sodobnimi gospodarstvi, je bila večja kot v večini drugih družb pred [[Industrijska revolucija|industrializacijo]].
Avgustova ukinitev osvajalnih vojn je po mnenju nekaterih zgodovinarjev poskus ohranitve enotnega gospodarstva v cesarstvu, kjer bi obrobne regije prospevale k stroškom prestolnice, medtem ko bi se stroški za vojsko lahko primerno skrčili <ref> Emilio Gabba, L'impero di Augusto, in Storia di Roma, II.2, Einaudi, Torino, 1991, pp. 13-17</ref>
 
Tudi pozneje, ko je Trajan dosegel največjo površino cesarstva, je to storil samo za pridobitev bogatih rudnikov zlata v Rimska DakijaDakiji in prosto trgovsko pot na vzhod, osvajanje je torej bilo ekonomskega značaja. Razen osvajanj je cesarstvo poznalo malo načinov za ohrano oblasti, celo devalvacija z nižanjem teže zlatnikov ni dosti pomagala. Davčni pritisk je pa odločilno poslabšal stanje v državi.
Družbeno je gospodarska dinamičnost v Rimskem cesarstvu odprla eno od možnosti družbene mobilnosti (v smislu statusa). Socialni napredek torej ni bil odvisen samo od rojstva, pokroviteljstva, sreče ali celo izrednih sposobnosti, temveč tudi od gospodarske sposobnosti posameznika. Čeprav so aristokratske vrednote prežemale tradicionalno elitistično družbo, močno težnjo k plutokraciji nakazujejo zahteve po bogastvu za popisni položaj. Ugled je bilo mogoče pridobiti pri z vlaganjem lastnega bogastva na načine, s katerim nato sposobnost ustrezno navzven tudi izkazujemo: velika podeželska posestva ali mestne hiše, trajni luksuzni predmeti, kot so dragulji in srebrnina, javne zabave, pogrebni spomeniki za družinske člane ali sodelavce in verska posvetila, kot so oltarji. Cehi ''(kolegiji)'' in gospodarske podjetja ''(corpora)'' so posameznikom nudili pomoč do uspeha z mreženjem, izmenjavo dobrih poslovnih praks in pripravljenostjo za delo.<ref name="verb">{{Navedi časopis|last=Verboven, Koenraad|year=2007|title=The Associative Order: Status and Ethos among Roman Businessmen in Late Republic and Early Empire|url=https://biblio.ugent.be/publication/395187/file/6799583|journal=Athenaeum|volume=95|pages=870–72}}</ref>
Postopno propadanje gospodarstva v zahodnem delu cesarstva ni doseglo vzhodne polovice. Barbarski vpadi na rimsko ozemlje so se osredotočili na Apeninski polotok, kar je prizaneslo ostalemu ozemlju veliko pustošenja in gmotne škode, predvsem pa stroškov za vzdrževanje vojske. Po mnenju zgodovinarjev, je bila prav ta razlika prelomnica v celotnem gospodarstvu cesarstva: medtem ko je na zahodu ekonomska moč upadala vzporedno s politično oblastjo, se je bogastvo vzhodnega cesarstva množilo z relativno nizko potrebo po oborožitvi. Seveda je tudi Konstantinopelj imel obilico izgub in stroškov, na primer za vojne s Sasanidi (224-363) in njim sledeče visoke vojne odškodnine, pa tudi za razkošno obnovo Svete Sofije. Tudi poznejše dolgotrajne vojne z Arabci so zahtevale veliko sredstev, a kljub temu je gospodarstvo uspevalo. Za razliko od zahoda, kjer je vojni strošek povzročal višjho obdavčitev posameznikov, so Bizantinci črpali sredstva iz davkov na trgovinski promet, ki so ga vojne pospeševale. Za bizantinsko gospodarstvo, kakor sicer za obstoj cesarstva samega, so bile usodne šele križarske vojne.
 
=== Denar in bančništvo ===
Vrstica 349 ⟶ 350:
[[Slika:Cacera_Centcelles_panoràmica.jpg|sredina|sličica| 800px|Rimski lovci med pripravami, postavljanjem pasti in aktivnim lovom v bližini Tarraca]]
 
====Bizantinsko cesarstvo====
 
=== BDP in delitev dohodka ===