Atentat na nadvojvodo Franca Ferdinanda: razlika med redakcijama

pp slog
(še nekaj sklicev)
(pp slog)
Srbsko vojaško zaroto je organiziral načelnik srbske vojaške obveščevalne službe Dragutin Dimitrijević ob pomoči majorja Vojislava Tankosića in Radeta Malobabića{{sfn|MacKenzie|1995|pp=9–10}}, srbskega obveščevalnega agenta. Tankosić je atentatorje oborožil z bombami in pištolami ter jih izuril. Atentatorji so dobili dostop do iste tajne mreže varnostnih hiš in agentov, ki jo je Malobabić uporabljal za infiltracijo orožja in operativcev v Avstro-Ogrski{{sfn|Albertini|2005|pp=291–292}}.
 
Atentatorji, ključni člani tajne mreže in ključni srbski vojaški zarotniki, ki so bili še živi, so bili aretirani, sojeni, obsojeni in kaznovani{{sfn|Clark|2012|p=69}}. Tistim, ki so bili aretirani v [[Bosna in Hercegovina|Bosni]], so sodili v Sarajevu oktobra 1914. Ostalim zarotnikom so aretirali in sodili pred srbskim sodiščem na francosko nadzorovani Salonski fronti v letih 1916–1917 zaradi nepovezanih lažnih obtožb{{sfn|Albertini|2005|pp=291–292}}; Srbija je usmrtila tri najboljšenajvečje vojaške zarotnike{{sfn|MacKenzie|1995|pp=36–37}}{{sfn|Albertini|1953|pp=19–23}}. Veliko tega, kar je znano o atentatih, izhaja iz teh dveh sojenj in s tem povezanih zapisov{{sfn|Albertini|1953|p=50}}. Principova zapuščina je bila po razpadu Jugoslavije podvržena ponovni oceni in javno mnenje o njem v državah naslednicah je večinoma razdeljeno po etnični pripadnosti{{sfn|Dedijer|1966|p=243}} .
 
== Ozadje ==
3.231

urejanj