Friderik II. Celjski: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 48:
[[Slika: Celje-1441.JPG|thumb|left|220px|Pogled na Celje proti jugu na sliki iz leta 1750 (1831), Johannes Hötzel - J.v. Rainhofen.]]
 
Po smrti Hermana II. sta bila 30. novembra 1436 Friderik II. in njegov sin [[Ulrik II. Celjski|Ulrik II.]] povišana v kneza. Celjski so s tem napredovanjem dobili pravico do ograjnega sodišča ter rudarski in novčni regal.<ref>Fugger Germadnik Romanda (2006): ''K zvezdam in nazaj: Ob 550-letnici smrti poslednjega grofa celjskega''. Celje, Pokrajinski muzej Celje. Str. 17.</ref><ref>Grdina Igor (1994). ''Celjski knezi v Evropi''. Celje, Fit-Media. Str. XXII.</ref> Kneza sta bila med seboj v dobrih odnosih in sta si oblast delila tudi oblast v Slavoniji, kar kaže tudimed drugim to, da je v Ulrikovi odsotnosti banske posle opravljal Friderik. <ref>Klaić Nada (1991): ''Zadnji knezi Celjski v deželah Sv. Krone''. Ljubljana-Celje, Založba Prese. Str. 66.</ref> Friderik II. je v času knežje oblasti največ bival v Krapini in na prvotnem družinskem gradu [[Grad Žovnek|Žovnek]], občasno pa tudi v Gradcu, kadar je opravljal banske posle pa še v Križevih in v Zagrebu.<ref>Klaić Nada (1991): ''Zadnji knezi Celjski v deželah Sv. Krone''. Ljubljana-Celje, Založba Prese. Str. 66.</ref><ref name="RFG20"><Fugger Germadnik Romanda (2006): ''K zvezdam in nazaj: Ob 550-letnici smrti poslednjega grofa celjskega''. Celje, Pokrajinski muzej Celje. Str. 20.</ref>
 
V nasprotju s svojim delovanjem do leta 1435 je Friderik dejavno politiko v obdobju od 1435 do svoje smrti v letu 1454 večinoma prepuščal sinu Ulriku. Posvečal se je predvsem ustanavljanju samostanov (ustanovil je Novi klošter na [[Polzela|Polzeli]] in Einzersdorf v [[Avstrija|Avstriji]] <ref name="RFG20"/> in upravljanju posesti Celjskih.<ref name="RFG127"/> Le izjemoma je posegel v dejavno politiki, predvsem v času med 1436 in 1443, ko se je med Celjskimi in Habsburžani razplamtela huda vojna. Vzpon celjske kneževine je ogrozil enotnost habsburških posesti na [[Kranjska|Kranjskem]], [[Koroška|Koroškem]] in [[Štajerska|Štajerskem]], zato so nesoglasja že leta 1436 prerasla v oborožene spopade, iz katerih se je razvila večletna vojna. Po mnenju starejših zgodovinarjev so zmago slavili Celjski, novejše interpretacije pa so razkrile, da so Celjski kljub zmagovitim bojem pod vodstvom vojskovodje [[Jan Vitovec|Jana Vitovca]] morali popustiti, ker je bil Habsburžan Friderik III. že kronan za kralja. Leta 1443 je bila podpisana vzajemna [[dedna pogodba]] v primeru izumrtja dinastij, Celjski so Habsburžane priznali za deželne kneze na Štajerskem, od Habsburžanov dobili potrditev knežjega naslova, a brez deželnoknežjih pravic.<ref>Fugger Germadnik Romanda (2006): ''K zvezdam in nazaj: Ob 550-letnici smrti poslednjega grofa celjskega''. Celje, Pokrajinski muzej Celje. Str. 18-19.</ref> V letih 1440–1441 je Friderik II. posegel v politične spletke svojega sina na Ogrskem, kjer se je še vedno bil boj za dediščino umrlega Sigismunda.<ref>Fugger Germadnik Romanda et al. (2001): ''Razstava Grofje Celjski (1999; Celje)''. Celje, Pokrajninski muzej Celje. Str. 127.</ref> Leta 1450 je ostareli knez še enkrat romal v Rim,<ref>Fugger Germadnik Romanda et al. (2001): ''Razstava Grofje Celjski (1999; Celje)''. Celje, Pokrajninski muzej Celje. Str. 127.</ref> 11. aprila 1451 pa je izdal listino, s katero je Celju podelil mestne privilegije.<ref name="KC"/> Umrl je na Žovneku 13. ali 20. (morda celo 9.) julija 1454, pokopan pa je bil v [[Marijina cerkev, Celje|Minoritski cerkvi]] v Celju.<ref>Klaić Nada (1991): ''Zadnji knezi Celjski v deželah Sv. Krone''. Ljubljana-Celje, Založba Prese. Str. 84.</ref><ref>Starejši viri pravijo, da naj bi umrl že 09. junija 1454: Več avtorjev (1874):''Letopis Matice slovenske''. Str. 80; Kovačič Franc (1928): ''Zgodovina Lavantiske Ưskofije, 1228-1928: Ob 700 letnici njene ustanovitve.'' Tisk Tiskarne sv. Cirila. Str. 135; (1974): ''Celjski zbornik''. Str. 413.</ref>