Wikipedija

Rimsko cesarstvo: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Octopus (pogovor | prispevki)
48.662 urejanj
Radek (pogovor | prispevki)
3.318 urejanj
Vrstica 254:
 
=== Obdavčitev ===
Obdavčitev v cesarstvu je bila od 2 do 5% privatnega dohodka<ref>[[#Potter2009|Potter (2009)]], str. 187.</ref> in je
Obdavčitev v cesarstvu je znašala približno 5% bruto proizvoda cesarstva.<ref name="m183">Morris, str. 183.</ref> Običajna davčna stopnja, ki so jo plačevali posamezniki, je bila od 2 do 5%.<ref>[[#Potter2009|Potter (2009)]], str. 187.</ref> Davčni zakonik je bil v svojem zapletenem sistemu neposrednih in posrednih davkov "zmeden". Nekateri davki so se plačevali v gotovini, drugi pa v naravi. Davki so bili lahko specifični za provinco ali dejavnost, kot sta na primer ribištvo in solinarstvo, in so lahko bili časovno omejeni.<ref>[[#Potter2009|Potter (2009)]], str. 185–187.</ref> Pobiranje davkov je bilo utemeljeno s potrebo po vzdrževanju vojske,<ref>Morris, str. 184.</ref><ref name=":1">Potter (2009), str. 185</ref> davkoplačevalci pa so včasih dobili povračilo, če je vojska zajela obsežen plena. Plačilo davkov v naravi je bilo možno na manj monetiziranih območjih, zlasti tistih, ki so vojsko oskrbovale z žitom in drugimi potrebščinami.<ref>Potter (2009), str. 188.</ref>
znašala približno 5% državnega proizvoda.<ref name="m183">Morris, str. 183.</ref> Primarni vir neposrednih davčnih prihodkov so bili posamezniki, ki so plačevali davek na osebo (“po glavi”) in na podlagi ocene posestva, pri čemer se je upoštevala proizvodnja ali proizvodna zmogljivost zemljišč.<ref>[[#Potter2009|Potter (2009)]], str. 187.</ref> Davčne obveznosti so bile določene s popisom prebivalstva, ki je zahteval, da predstavnik vsakega gospodinjstva sporoči pristojnim uradnikom število oseb v gospodinjstvu in jim predloži stanje svojega posestva, bodisi kmetijskega ali bivalnega.
 
Davčni zakonik je bil zelo razvejan zaradi zapletenega sistema neposrednih in posrednih davkov, ki so se razlikovali glede na provinco in na proizvodno dejavnost in so lahko bili časovno omejeni.<ref>[[#Potter2009|Potter (2009)]], str. 185–187.</ref> Nekateri davki so se plačevali v gotovini, drugi pa v naravi. Plačilo davkov v naravi je bilo možno zlasti na območjih, ki so vojsko oskrbovale z žitom in drugimi potrebščinami.<ref>Potter (2009), str. 188.</ref> Pobiranje davkov je bilo utemeljeno s potrebo po vzdrževanju vojske<ref>Morris, str. 184.</ref><ref name=":1">Potter (2009), str. 185</ref>, zato so davkoplačevalci včasih dobili povračilo, če je vojska zajela obsežen plen. V izjemnih primerih so bile predvidene davčne olajšave; egiptovski kmetje, na primer, so lahko polja registrirali kot poplavljena in oproščena plačila davkov, odvisno od razširjenosti poplav [[Nil|Nila]].<ref>Potter (2009), str. 186.</ref>
[[Slika:Nile_river02_pushkin.jpg|levo|sličica| Poosebitev reke Nil in njegovih otrok iz [[Serapeum|templja Serapis in Isis]] v Rimu (1. stoletje n. št.)]]
 
Primarni vir neposrednih davčnih prihodkov so bili posamezniki, ki so plačevali davek na podlagi ocene in davek na obseg zemlje, ki se je razumel kot davek na njeno proizvodnjo ali proizvodno zmogljivost.<ref>[[#Potter2009|Potter (2009)]], str. 187.</ref> Prošnje za davčne olajšave so lahko vložili tisti, ki bi bili upravičeni do določenih izjem; egiptovski kmetje, na primer, so lahko polja registrirali kot poplavljena in oproščena plačila davkov, odvisno od vzorcev poplav [[Nil|Nila]].<ref>Potter (2009), str. 186.</ref> Davčne obveznosti so bile določene s popisom prebivalstva, ki je zahteval, da se vsak vodja gospodinjstva pojavi pred pristojnim uradnikom in mu predloži število oseb v gospodinjstvu ter računovodstvo premoženja, primernega za kmetijstvo ali bivanje, ki ga ima v lasti.
 
Glavni vir prihodkov od posrednih davkov so bili ''portoria'', carine in cestnine pri uvozu in izvozu, tudi med provincami.<ref>Potter (2009), str. 187.</ref> Pri trgovini s sužnji so obračunali posebne davke. Proti koncu svoje vladavine je Avgust uvedel 4% davek na prodajo sužnjev,<ref>Kasij Dion 55.31.4.</ref> ki ga je Neron s kupcev prevalil na trgovce, ki so se odzvali z dvigom cen.<ref>Tacit, ''Annales'' 13.31.2.</ref> Lastnik, ki je osvobodil sužnja, je plačal osvoboditveni davek ''vicesima libertatis'', ''dvanajstina za svobodo'', ki je znašal 5% vrednosti sužnja.<ref>Potter (2009), str. 187.</ref>
 
Davek na dediščino v višini 5% so odmerili, ko so rimski državljani prepuščali premoženje nad določeno neto vrednostjo prepuščali premoženje komur koli, razen članom njihovesvoje ožje družine. Prihodki od davka na nepremičnine in od 1-odstotnega davka od prodaje na dražbah so bili namenjeni veteranskemu pokojninskemu skladu (''aerarium militare'').<ref>Potter (2009), str. 187.</ref>
 
Nizki davki so rimski aristokraciji pomagali povečati bogastvo, ki je bilo enako alilahko celo preseglo prihodke centralne vlade. Cesar je včasih dopolnjeval svojo blagajno z zaplembo posesti superbogatihbogatinov. V poznejšem obdobju cesarstva je bil odpor premožnih do plačevanja davkov eden od dejavnikov, ki so prispevali k propadu cesarstva.<ref>Morris, str. 184.</ref>
 
== Gospodarstvo ==
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Rimsko_cesarstvo«