Uporabnik:Stebunik/peskovnik2: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 77:
Rojen je 5. februarja 1654, oče [[Shunzhi]] in mati [[Xiaokangzhang]] v palači Jingren v [[Prepovedano mesto|Prepovedano mesto]]
Born on 5 February 1654 to the [[Shunzhi Emperor]] and [[Empress Xiaokangzhang]] in Jingren Palace, the [[Forbidden City]], [[Beijing]], the Kangxi Emperor was originally given the [[Chinese name|personal name]] '''Xuanye''' ({{zh|t=玄燁|c=|s=|p=Xuanye}}; [[Transliterations of Manchu|Manchu transliteration]]: ''hiowan yei''). He was [[Enthronement|enthroned]] at the age of seven (or eight by [[East Asian age reckoning]]), on 7 February 1661.{{efn|Note that Xuanye was born in May 1654, and was therefore less than seven years old at the time. Both {{harvnb|Spence|2002}} and {{harvnb|Oxnam|1975}} (p. 1) nonetheless claim that he was "seven years old." {{harvnb|Dennerline|2002}} (p. 119) and {{harvnb|Rawski|1998}} (p. 99) indicate that he was "not yet seven years old." Following [[East Asian age reckoning]], Chinese documents concerning the succession say that Xuanye was eight [[East Asian age reckoning#Chinese|sui]] ({{harvnb|Oxnam|1975|p=62}}).}} However, his [[Chinese era name|era name]] "Kangxi", only started to be used on 18{{nbsp}}February 1662, the first day of the following lunar year.
== Življenjepis cesarja ==
== Življenjepis ==
=== Odnos do [[krščanstvo|krščanstva]] ===
[[File:Jesuit astronomers with Kangxi Emperor 1690-1705 Beauvais.jpg|thumb|[[Družba Jezusova|Jezuitski]] astronomi – udeleženci [[Kitajski misijoni|Kitajskih misijonov]], skupaj s cesarjem [[Kangši]]jem ([[Beauvais]], 1690–1705)]]
V prvih desetletij vladanja cesarja Kangšija je na cesarskem dvoru igrala pomembno vlogo [[Družba Jezusova]]. S svojim poznavanjem [[astronomija|astronomije]] so prevzeli vodstvo cesarske [[zvezdarna|zvezdarene]]. [[Jean-François Gerbillon|Gerbillon]] in [[Thomas Pereira|Pereira]] sta rabila za tolmača pri razpravah o [[Nerčinski sporazum|Nerčinskem sprorazumu]]. Cesar Kangši je bil hvaležen jezuitom za njihove prispevke ; kot poznavalci mnogih jezikov so bili koristni prevajalci in tolmači ; poznavanje vojaške veščine in njihove iznajdbe so prispevale k napredku njegove vojne industrije <ref name="Mantienne, p. 180">Mantienne, p. 180</ref> in [[topništvo|topništva]], kar je usposobilo Čingovo cesarstvo za osvojitev Tungninškega cesarstva.<ref name="Les Missions Etrangeres, p. 83">''Les Missions Etrangeres'', p. 83</ref>
Cesarju Kangšiju je izredno ugajal tudi spoštljiv in nevsiljiv način jezuitov; dobro so govorili [[kitajščina|kitajšččino]] in nosili svilene halje vodilnega razreda. <ref name = "Manteigne, str. 178"> Manteigne, str. 178 </ref> Leta 1692, ko je Pereira zaprosil za strpnost do [[krščanstvo |krščanstva]], je bil cesar Kangxi pripravljen ustreči in je izdal ''Odlok o strpnosti'' tj. ''[[Tolerančni edikt]]'',<ref>{{Citation
|contribution=In the Light and Shadow of an Emperor: Tomás Pereira, S.J. (1645–1708), the Kangxi Emperor and the Jesuit Mission in China
|title = An International Symposium in Commemoration of the 3rd Centenary of the death of Tomás Pereira, S.J.
|year=2008
|location = Lisbon, Portugal and Macau, China
|url = http://www.viadeo.com/hub/affichefil/?hubId=0021blweg7pn3crr&forumId=002hj6ldao5cz20&threadId=00226fi31xx53g5d
|archive-url = https://archive.is/20090822013856/http://www.viadeo.com/hub/affichefil/?hubId=0021blweg7pn3crr&forumId=002hj6ldao5cz20&threadId=00226fi31xx53g5d
|url-status=dead
|archive-date=22 August 2009
}}</ref> ki je priznal [[katoličanstvo]], prepovedal napade na njihove cerkve, ter uzakonil njihovo poslanstvo in udejanjanje krščanstva pri [[Kitajsko ljudstvo|Kitajskem ljudstvu]].<ref>Neill, S. (1964). ''A History of Christian Missions'', Harmondsworth: Penguin Books, pp. 189-190.</ref>
Cesar Kangši je na svojem dvoru držal tudi [[Giuseppe Castiglione (slikar)|slikarja Castiglioneja]] in več jezuitov kot znanstvenike in umetnike.<ref name="Hao2011">{{cite book|author=Zhidong Hao|title=Macau: History and Society|url=https://books.google.com/books?id=LP9q1dzVRYQC&pg=PA133|access-date=4 March 2013|date=28 February 2011|publisher=Hong Kong University Press|isbn=978-988-8028-54-2|pages=133–}}</ref>
Do konca sedemnajstega stoletja so jezuitje spreobrnili veliko domačinov. Po drugi strani pa so bili navdušeni nad znanjem in bistroumnostjo konfucijanske učenjaške elite večinskih [[Kitajci Han|Kitajcev]] in so se prilagodili njihovemu starodavnemu miselnemu in življenjskemu slogu.<ref name="AutoGE-7"/><ref name="Needham1958"/>
Leta 1692 je torej cesar Kangši izdal [[tolerančni edikt]] glede svobodnega izpovedovanja [[krščanstvo|krščanstva]] ({{zh|t=容敎令}} ali {{zh|t=正敎奉傳}}).<ref name="Marinescu2008"/><ref name="Minamiki1985"/><ref name="Neill1964"/>
{{Quote|Evropejci so zelo miroljubni; v deželah ne vznemirjajo in ne motijo, nikomur ne škodijo, ne delajo nobenih hudodelstev in njihovo učenje nima nič skupnega z lažnimi ločinami v cesarstvu, niti se ne nagibajo k spodbujanju upora... Odločili smo torej, da je treba ohraniti vse cerkve, posvečene nebeškemu Gospodarju, ne glede na to, kje se nahajajo, in omogočiti vsem, ki želijo častiti tega Boga, vstop v te cerkve, darovanje kadila in opravljanje obredov, ki jih po starodavnih navadah izvajajo kristjani. Zato naj jim odslej nihče več ne nasprotuje.<ref name="Pittman2001">{{cite book|author=Don Alvin Pittman|title=Toward a Modern Chinese Buddhism: Taixu's Reforms|url=https://books.google.com/books?id=LxDUeWdMubkC&pg=PA36|access-date=4 March 2013|year=2001|publisher=University of Hawaii Press|isbn=978-0-8248-2231-6|pages=35–36}}</ref>}}
==== Kitajski obredni spor ====
Izbruhnil pa je nesrečen ''obredni spor'', ali smejo kitajski kristjani sodelovati pri tradicionalnih [[Konfucij|konfucijevskih]] slovesnostih in pri obredih v zvezi s spoštovanje prednikov. [[Jezuiti|Jezuitje]] so se zavzemali za strpnost, a [[dominikanci]] so se postavili na trdo stališče zoper tuje "[[malikovanje]]". [[Papež Klemen XI.]] je pritrdil dominikanskemu stališču in 1705 poslal [[Charles-Thomas Maillard de Tournon|Tournona]] kot [[apostolski nuncij|nuncija]] k cesarju Kangšiju, da bi izrekel izobčenje nad kitajskimi obredi.<ref name="Mantienne, p. 180"/><ref>[[A. Owen Aldridge|Aldridge, Alfred Owen]], Masayuki Akiyama, Yiu-Nam Leung. ''Crosscurrents in the Literatures of Asia and the West'', p. 54 [https://books.google.com/books?id=kNlU2SGJixkC&pg=PA53&dq=Artus+de+Lionne+Chinese+rites&sig=ACfU3U0Z8VCqcgJa-LeReLuz2G3O_qpMkQ#PPA54,M1]</ref> Prek Tournona je papež hotel nadzorovati jezuitske misijonarje na Kitajskem, ali res postopajo po njegovih ukazih. Kangši je zavrnil, ker je želel misijonarske dejavnosti na Kitajskem obdržati pod svojim vrhovnim nadzorom, ki ga je predstavljal eden od jezuitov, ki je že dolga leta živel v Pekingu. <ref>Spence 1974, pp. xviii-xix, 76-79.</ref>
Ne ozirajoč se na drugačne poteze nekaterih svojih prednikov, je 19. marca 1715 Klemen XI. objavil [[papeška bula|bulo]] ''Ex illa die'', ki je uradno obsodila ''kitajske obrede''.<ref name="Mantienne, p. 180" /> Kot odgovor pa je cesar Kangši uradno prepovedal krščanske misijone na Kitajskem, češ da “povzročajo nemire”.<ref>Li, Dan J., trans. (1969). ''China in Transition, 1517–1911'', New York: Van Nostrand Reinhold Company, p. 22</ref>
=== Modri Mezzabarba ===
Patriarch of Alexandria and apostolic visitator to China; b. Pavia, c. 1685, d. Lodi, Dec. 7, 1741. Mezzabarba was accredited by Clement X with powers of legate a latere (Sept. 18, 1719); his mission to the Sino-Manchu Empire was to negotiate acceptance of the constitution Ex illa die of March 19, 1715, condemning the Chinese rites. In a series of audiences from Dec. 31, 1720, to March 1, 1721, Hsüan-yeh treated the papal plenipotentiary with marked honors, but angrily spurned the antirites decree and threatened repressive measures if it was enforced. Hoping to ease the grave tension, the legate issued a pastoral instruction (Macau, Nov. 4, 1721) in which he accorded eight qualifying permissions previously authorized by Rome itself in case of need, but which were quashed by Benedict XIV 20 years later (1742). Unsuccessful in his mission, Mezzabarba left China on Dec. 9, 1721, and on July 13, 1725, he was named to the See of Lodi. His confessor during the ill-fated legation, the Servite Sostegno Viani, wrote a diary of events, Giornale della Legazione (Cologne 1740), which was critical of the actions of the Beijing Jesuits in this affair.
<ref>{{cite web|url=https://www.encyclopedia.com/religion/encyclopedias-almanacs-transcripts-and-maps/mezzabarba-carlo-ambrogio|title= Mezzabarba, Carlo Ambrogio |publisher=F. Rouleau v: New Catholic Encyclopedia|date= |accessdate=18. junij 2021}}</ref>
| |||