|
== Družba ==
[[Slika:Pompeii_family_feast_painting_Naples.jpg|sličica| Večgeneracijski banket, upodobljen na stenski sliki iz [[Pompeji|Pompejev]] (1. stoletje n. št.)]]
[[Slika:SEUSO_lakomája.png|sličica| Širjenje Seusa pri Lacus Pelso (Blatno jezero)]]
Rimsko cesarstvo je bilo izredno multikulturno in je imelo ''"precej osupljivo zmožnost povezovanja"'', da je ustvarilo občutek skupne identitete, čeprav je v svojem političnem sistemu več stoletij zajemalo zelo različna ljudstva.<ref>Peachin, str. 12.</ref> Rimska pozornost ustvarjanju javnih spomenikov in skupnih prostorov, odprtih za vse - kot so [[forum]]i, [[Amfiteater|amfiteatri]], [[Cirkus (zgradba)|dirkališča]] in [[Rimske terme|kopališča]] - je pomagala spodbujati občutek "rimskosti".<ref>Peachin, str. 16.</ref>
Rimska družba je imela več prekrivajočih se družbenih lestvic, ki jih sodobni koncepti "razreda" v slovenščini morda ne predstavljajo natančno.<ref>Peachin, str. 9.</ref> Dve desetletji državljanske vojne, po kateri je Avgust prevzel izključno oblast, sta tradicionalno rimsko družbo pustili v zmedi in potekajočih spremembah,<ref name="Garnsey">Garnsey, Peter, Saller, Richard (1987). ''The Roman Empire: Economy, Society and Culture''. University of California Press. str. 107–111.</ref> vendar to obdobje ni povzročilo takojšnje prerazporeditve bogastva in družbene moči. Z vidika nižjih slojev je bil družbeni piramidi zgolj dodan vrh.<ref>Noreña, Carlos F. (2011). ''Imperial Ideals in the Roman West: Representation, Circulation, Power''. Cambridge University Press. str. 7.</ref> Osebni odnosi - pokroviteljstvo, prijateljstvo (''amicitia''), družina, zakon - so še naprej vplivali na delovanje politike in vlade, tako kot v republiki.<ref>Peachin, str. 4–5.</ref> V [[Neron|Neronovem]] času (vladal 37-68 n. št.) pa že ni bilo nenavadno najti nekdanjega sužnja, ki je bil bogatejši od svobodno rojenega državljana, ali viteza z večjim vplivom, kot je bil senatorjev.<ref>Winterling, str. 11, 21.</ref>
Zameglitev ali razpršenost bolj togih hierarhij republike je v času cesarstva privedla do povečane družbene mobilnosti<ref>Saller, Richard P. (1982, 2002). ''Personal Patronage under the Early Empire''. Cambridge University Press. str. 123, 176, 183.</ref><ref>Duncan, Anne (2006). ''Performance and Identity in the Classical World''. Cambridge University Press. str. 164.</ref>, tako navzgor kot navzdol, in to v obsegu, ki je presegel katerokoli drugo dobro dokumentirano antično družbo.<ref>Reinhold, Meyer (2002). ''Studies in Classical History and Society''. Oxford University Press. str. 25ff, 42.</ref> Ženske, osvobojenci in sužnji so dobili priložnost za izboljšanje svojega položaja in možnost vplivanja na svoje življenjsko pot na načine, ki so jim bili prej manj dostopni.<ref>Boardman, str. 18.</ref> Družbeno življenje v cesarstvu, zlasti za tiste z omejenim osebnim premoženjem, je nadalje spodbujalo širjenje prostovoljnih združenj in bratovščin (''kolegiji'' in ''sodalitati''), ustanovljenih za različne namene. Mednje so spadali obrtniški in trgovski cehi, veteranske skupine, verske skupnosti, pivski in gurmanski klubi,<ref>Peachin, str. 17, 20.</ref> zasedbe uprizoritvenih umetnosti<ref>Millar, str. 81–82.</ref> in pokopališke skupnosti.<ref>Carroll, Maureen (2006). ''Spirits of the Dead: Roman Funerary Commemoration in Western Europe''. Oxford University Press. str. 45–46.</ref>
=== Pravni status ===
{{glavni|Rimsko državljanstvo}}
[[Slika:Egyptian_-_Mummy_Portrait_of_a_Man_-_Walters_323.jpg|levo|sličica| Državljan [[Egipt (rimska provinca)|rimskega Egipta]] ([[Fajumski portreti|portret mumije iz Fayuma]])]]
Po mnenju rimskega pravnika Gaja (ustvarjal 130-180 n. št.) je bila v rimski zakonodaji o pravnih osebah jasna primarna delitev na svobodno rojene osebe (''liberi'') in sužnje (''servi'').<ref>Frier, str. 14.</ref><ref>Gaius, ''Institutiones'' 1.9 = ''Digest'' 1.5.3.</ref> Pravni status svobodnih oseb je natančneje opredeljevalo njihovo državljanstvo.
Rimsko državljanstvo je bil privilegiran politični in pravni položaj, omejen na določene sloje rimskega prebivalstva in je prinašal določene pravice in obveznosti. Kategorije prebivalcev, ki so jim pripadale državljanske pravice, so se skozi zgodovino spreminjale, vendar so bile vseskozi omejene izključno na moške, katerih oče je bil rimski državljan.<ref>Potter (2009), str. 177.</ref>
Prebivalce, ki niso spadali v kategorijo rimskih državljanov, so delili na prebivalce področij, ki so bila pod rimsko oblastjo, podložnike vazalnih držav in rimskih zaveznic, ženske, ki niso imele političnih in drugih pravic, in sužnje, ki niso imeli nobenih pravic.<ref>Frier, str. 31–32.</ref>
==== Ženske v rimskem pravu ====
Svobodno rojene rimske ženske so veljale za polnopravne državljanke po vsej republiki in cesarstvu, vendar niso imele volilne pravice, niso zasedale političnih funkcij ali služile vojske. Status matere je hkrati določal določal status njenih otrok, na kar kaže stavek ''ex duobus civibus Romanis natos'' ('otroci, rojeni od dveh rimskih državljanov').<ref group="op">''Civis'' (''državljan'') je bil eksplicitno nasprotje peregrina – tujca ali nerimske ženske (A.N. Sherwin-White (1979). ''Roman Citizenship''. Oxford University Press. str. 211 in 268; Frier, str. 31–32, 457.). V primeru zakonske zveze, imenovane ''conubium'', se je na otroka prenesel očetov pravni status, vendar sta morala biti za ''konubium'' oba zakonca svobodna državljana. Vojak, na primer, se med služenjem vojske ni smel poročiti, z domačinko v provinci, kjer je služil, pa je lahko imel dolgotrajno zvezo. Po odpustitvi iz vojske se je z njo lahko poročil. Otroci, rojeni v tej zvezi, so se šteli za rimske državljane, ker je ženska po poroki retrogradno dobila rimsko državljanstvo. Prepoved sklepanje zakonskih je za vojake veljala od Oktavijana do Septimija Severa leta 197 n. št. (Sara Elise Phang. ''The Marriage of Roman Soldiers (13 B.C.–A.D. 235): Law and Family in the Imperial Army''. Brill, 2001. str. 2; Pat Southern. ''The Roman Army: A Social and Institutional History''. Oxford University Press, 2006. str. 144.)</ref> Rimljanka je vse življenje obdržala svoje družinsko ime (''nomen''). Otroci so najpogosteje prevzeli očetovo ime, vendar so lahko privzeli tudi materino ime ali obe imeni.<ref>Rawson (1987), str. 18.</ref>
{{multiple image
| align = right
| image1 = Fanciulla intenta alla lettura (IV stile), I sec, da pompei, MANN 8946.JPG
| width1 = 178
| alt1 =
| caption1 =
| image2 = Bronze young girl reading CdM Paris.jpg
| width2 = 150
| alt2 =
| caption2 =
| footer = Leva slika: Rimska freska svetlolase deklice, ki bere besedilo, Pompejski četrti slog (60–79 n. št.), Pompeji, Italija; Desna slika: Bronasti kipec (1. stoletje našega štetja) mladenke, ki bere, na podlagi helenističnega izvirnika.
}}
Poroka, imenovana ''manus'', je imela dve obliki: ''cum manu'' (''z roko'')in ''sine manu'' (''brez roke''). S poroko ''cum manu'' je žena prišla pod zakonski nadzor svojega moža, s poroko ''sine manu'' pa je ostala pod zakonskim nadzorom svojega očeta.<ref>Marcia L. Colish. ''The Stoic Tradition from Antiquity to the Early Middle Ages''. Brill Academic Publishers, 1990, 2. izdaja. str. 383.</ref> To obliko poroke so v cesarstvu v veliki meri opustili. Ženska je po poroki ''sine manu'' lahko obdržala lastništvo nad premoženjem, ki ga je prinesla v zakonsko zvezo. Tehnično je ostala pod očetovo oblastjo, čeprav se je preselila v dom svojega moža, ko je njen oče umrl, pa je postala pravno samostojna.<ref>Frier, str. 19–20.</ref> Takšna ureditev je pomenila relativno visoko stopnjo neodvisnosti, ki so jo uživale rimske ženske v primerjavi z mnogimi drugimi starodavnimi kulturami in celo v primerjavi z družbami do moderne dobe.<ref>Eva Cantarella. ''Pandora's Daughters: The Role and Status of Women in Greek and Roman Antiquity''. Johns Hopkins University Press, 1987. str. 140–141.</ref><ref>{{Navedi časopis|last=Sullivan, J.P.|year=1979|title=Martial's Sexual Attitudes|journal=Philologus|volume=123|issue=1–2|page=296|doi=10.1524/phil.1979.123.12.288}}</ref> Ženska je bila v pravnih poslih odvisna od očeta, v zasebnem življenju pa je bila povsem samostojna.<ref>Rawson (1987), str. 15.</ref> Mož nad njo ni imel nobene pravne moči.<ref>Frier, str. 19–20, 22.</ref>
Ženski je bilo v ponos, če je bila ''"ženska z enim moškim"'' (''univira''), se pravi da se je poročila samo enkrat, vendar je niso pretirano obsojali, če se je ločila in se po ločitvi ali smrti moža kmalu znova poročila.<ref>Treggiari, Susan (1991). ''Roman Marriage: ''Iusti Coniuges'' from the Time of Cicero to the Time of Ulpian''. Oxford University Press. str. 258–259, 500–502. ISBN 0-19-814939-5.</ref>
Če je družinski oče umrl brez oporoke, so imele hčerke enake dedne pravice kot sinovi.<ref>Johnston, David (1999). ''Roman Law in Context''. Cambridge University Press. Ch. 3.3</ref><ref>Frier, Ch. IV</ref><ref>Thomas, Yan (1991). "The Division of the Sexes in Roman Law". V ''A History of Women from Ancient Goddesses to Christian Saints''. Harvard University Press. str. 134.</ref> Pravica rimske matere do lastnega premoženja in razpolaganja z njim po lastni presoji, vključno s pravico do lastne oporoke, je imela velik vpliv na njene tudi že odrasle otroke.<ref>Severy, Beth (2002). ''Augustus and the Family at the Birth of the Empire''. Routledge. str. 12. {{ISBN|1-134-39183-8}}.</ref>
Avgustov program za obnovo tradicionalne morale in družbenega reda je poskušal urediti tudi vedenje moških in žensk kot sredstvo za spodbujanje družinskih vrednot. Prešuštvo, ki je bilo v Republiki zasebna družinska zadeva, je postalo kaznivo dejanje.<ref>Severy, Beth (2002). ''Augustus and the Family at the Birth of the Empire''. Routledge. str. 4. {{ISBN|1134391838}}</ref> Kot nedovoljeno spolno dejanje (''stuprum'') je bilo opredeljeno, če se je zgodilo med rimskim državljanom in poročeno žensko ali med poročeno žensko in katerim koli drugim moškim, ki ni bil njen mož. Država je tudi spodbujala rodnost: ženska, ki je rodila vsaj tri otroke, je prejela simbolične časti in višjo stopnjo pravne svobode (''ius trium liberorum'').
Ženske so zaradi svojega pravnega položaja in stopnje, do katere so postale emancipirane, lahko imele zasebno lastnino in sklepale pogodbe in posle,<ref>Frier, str. 461.</ref><ref>Boardman, str. 733.</ref> vključno s prevozom, proizvodnjo in posojanjem denarja. Napisi po vsem cesarstvu častijo ženske kot dobrotnice pri financiranju javnih del, kar pomeni, da so lahko pridobile in razpolagale s precejšnjim premoženjem. Slavolok Sergijcem, na primer, je financirala Salvia Postuma, ženska iz slavne družine. Največje stavbe na [[forum]]u v [[Pompeji|Pompejih]] je financirala Eumahija, svečenica boginje [[Venera (mitologija)|Venere]].<ref>Woodhull, Margaret L. (2004). "Matronly Patrons in the Early Roman Empire: The Case of Salvia Postuma". V ''Women's Influence on Classical Civilization''. Routledge. str. 77.</ref>
==== Sužnji in z njimi povezana zakonodaja ====
V Avgustovem času je bilo v Rimskem cesarstvu kar 35% ljudi sužnjev,<ref>Bradley, str. 12.</ref> zaradi česar je bi Rim ena od petih zgodovinskih "suženjskih družb", v katerih so sužnji predstavljali vsaj petino prebivalstva in so imeli pomembno vlogo v gospodarstvu.<ref group="op">Druge države so bile antične Atene, v sodobnem času pa Brazilija, Karibi in Združene države Amerike (Bradley, str. 12.)</ref> Suženjstvo je bilo kompleksna institucija, ki je podpirala tradicionalne rimske družbene strukture in prispevala k ekonomski učinkovitosti.<ref>Bradley, str. 15.</ref> V urbanih okoljih so sužnji razen nekvalificiranih hišnih in drugačnih opravil opravljali tudi strokovna dela, na primer kot učitelji, zdravniki računovodje. Kmetijstvo in industrija, kot sta mlinarstvo in rudarstvo, sta sta temeljila na izkoriščanju sužnjev. Izven Italije so sužnji v povprečju predstavljali od 10% do 20% prebivalstva, v [[Egipt (rimska provinca)|rimskem Egiptu]] še manj, na nekaterih grških območjih pa samo na določenih mestih. Širitev rimskega lastništva nad obdelovalno zemljo in industrijo je vplivala na že obstoječe prakse suženjstva v provincah.<ref name="harris">{{Navedi časopis|last=Harris|first=W. V.|year=1999|title=Demography, Geography and the Sources of Roman Slaves|journal=The Journal of Roman Studies|volume=89|pages=62–75|doi=10.2307/300734|jstor=300734}}</ref><ref>{{Navedi časopis|last=Taylor|first=Timothy|year=2010|title=Believing the ancients: Quantitative and qualitative dimensions of slavery and the slave trade in later prehistoric Eurasia|journal=World Archaeology|volume=33|issue=1|pages=27–43|arxiv=0706.4406|doi=10.1080/00438240120047618|jstor=827887}}</ref> Institucija suženjstva je v 3. in 4. stoletju postopoma izgubljala svoj pomen, vendar je do 5. stoletja ostala sestavni del rimske družbe. Suženjstvo je postopoma prenehalo v 6. in 7. stoletju skupaj z upadanjem moči urbanih središč na Zahodu in razpadom zapletenega cesarskega gospodarstva, ki je ustvarjalo potrebe po njem.<ref>Harper, Kyle (2011). ''Slavery in the Late Roman World, AD 275–425''. Cambridge University Press. str. 10–16.</ref>
[[Slika:Sarcofago_avvocato_Valerius_Petrnianus-optimized.jpg|sličica|250px|Suženj ima pisalne table za svojega gospodarja ([[Relief (umetnost)|relief]] iz sarkofaga iz 4. stoletja)]]
Zakoni, ki so se nanašali na suženjstvo, so bili izjemno zapleteni.<ref>Frier, str. 7.</ref> Po [[Rimsko pravo|rimskem pravu]] so bili sužnji lastnina in ne pravne osebe. Lahko so bili izpostavljeni vsem oblikam telesnih kazni, ki se nad državljani običajno niso izvajaje, spolnemu izkoriščanju, mučenju in usmrtitvam. Sužnja po zakonu ni bilo mogoče posiliti, saj je bilo posilstvo mogoče storiti samo nad svobodnimi
državljani. Posiljeni je lahko lastnika sužnja po [[Oglejski zakon|Oglejskem zakonu]] preganjal zaradi premoženjske škode.<ref>Thomas A.J. McGinn (1998). ''Prostitution, Sexuality and the Law in Ancient Rome''. Oxford University Press. str. 314. {{ISBN|0-19-516132-7}}.</ref><ref>Gardner, Jane F. (1991). ''Women in Roman Law and Society''. Indiana University Press. str. 119.</ref> Sužnji niso imeli pravice do zakonite zakonske zveze ''conubium'', vendar so bile njihove zveze včasih priznane. Če sta bila oba partnerja osvobojena, sta se lahko poročila.<ref>Frier, str. 31, 33.</ref> Po uporih sužnjev v Republiki je zakonodaja pod Avgustom in njegovimi nasledniki poskušala omejiti možnost uporov z omejevanjem velikosti delovnih skupin sužnjev in lovom na pobegle sužnje.<ref>Fuhrmann, C. J. (2012). ''Policing the Roman Empire: Soldiers, Administration, and Public Order''. Oxford University Press. str. 21–41. {{ISBN|0-19-973784-3}}.</ref>
Tehnično gledano suženj ni mogel imeti osebne lastnine,<ref>Frier, str. 21.</ref> suženj, ki je opravljal nek posel, pa je lahko dobil dostop do svojega računa ali sklada (''peculium''), ki ga je lahko uporabljal, kot da je njegov lasten. Pogoji za uporabo tega računa so se razlikovali glede na stopnjo zaupanja in sodelovanja med lastnikom in sužnjem: suženj s smislom za posel in dobrim manevrskim prostorom za ustvarjanje dobička je lahko dobil dovoljenje, da je obdržal del zaslužka.<ref>{{Navedi časopis|last=Gamauf|first=Richard|year=2009|title=Slaves doing business: The role of Roman law in the economy of a Roman household|journal=European Review of History|volume=16|issue=3|pages=331–346|doi=10.1080/13507480902916837}}</ref> V gospodinjstvu ali na delovnem mestu je pogosto obstajala hierarhija sužnjev, v kateri je en suženj deloval kot gospodar drugih sužnjev.<ref>Bradley, str. 2–3.</ref>
Sčasoma so sužnji pridobili višjo raven pravne zaščite, vključno s pravico do vlaganja pritožb proti svojim gospodarjem. Račun za prodajo sužnja je lahko vseboval tudi določila, na primer to, da sužnja ne more biti zaposlena kot prostitutka, saj so bile prostitutke v starem Rimu pogosto prav sužnje.<ref>McGinn, Thomas A.J. (1998). ''Prostitution, Sexuality and the Law in Ancient Rome''. Oxford University Press. str. 288ff. {{ISBN|0195161327}}.</ref> Naraščajoča trgovina s sužnji [[evnuh]]i v poznem 1. stoletju n. št. je spodbudila zakonodajo, ki je prepovedovala kastracijo sužnja proti njegovi volji.<ref>Abusch, Ra'anan (2003). "Circumcision and Castration under Roman Law in the Early Empire". V ''The Covenant of Circumcision: New Perspectives on an Ancient Jewish Rite''. Brandeis University Press. str. 77–78.</ref><ref>Schäfer, Peter (1983, 2003). ''The History of the Jews in the Greco-Roman World''. Routledge. str. 150.</ref>
Rimsko suženjstvo ni temeljilo na [[Rasa|rasi]].<ref>Frier, str. 15.</ref><ref>Goodwin, Stefan (2009). ''Africa in Europe: Antiquity into the Age of Global Expansion''. Lexington Books. Vol. 1, str. 41, {{ISBN|0739117262}}.</ref> Sužnje so dobivali iz cele Evrope in Sredozemlja, vključno z Galijo, Hispanijo, Germanijo, Britanijo, Balkanom in Grčijo. Sužnji na Apeninskem polotoku so bili večinoma avtohtoni Itali in ne tujci. Delež tistih, ki so bili rojeni izven Apeninskega polotoka, je na vrhuncu ocenjen na samo 5% celotnega prebivalstva. Sužnji izven Evrope so bili večinoma grškega porekla, medtem ko se judovski sužnji nikoli niso popolnoma stopili z rimsko družbo in so ostali prepoznavna manjšina. Sužnji, zlasti tisti s poreklom izven Apeninskega polotoka, so imeli večjo umrljivost in manjšo rodnost od domačinov.<ref>{{Navedi knjigo|last=Noy|first=David|title=Foreigners at Rome: Citizens and Strangers|date=2000|publisher=Duckworth with the Classical Press of Wales|isbn=9780715629529}}</ref> Povprečna življenjska doba sužnjev v Rimu je bila izredno nizka: 17,2 let za moške in 17,9 let za ženske.<ref>{{Navedi časopis|last=Harper|first=James|date=1972|title=Slaves and Freedmen in Imperial Rome|journal=American Journal of Philology|volume=93|issue=2|pages=341–342|doi=10.2307/293259|jstor=293259}}</ref>
V republikanskem obdobju širjenja Rima so bili glavni vir sužnjev vojni ujetniki. Raznolikost narodnosti med sužnji je do neke mere odražala pripadnost vojskam, ki jih je Rim premagal v osvajalskih vojnah. Po osvojitvi Grčije, na primer, so v Rim pripeljali veliko visoko usposobljenih in izobraženih sužnjev. S sužnji so trgovali tudi na tržnicah, včasih pa so jih prodajali tudi pirati. Med druge vire sužnjev so spadali zapuščeni otroci in obubožani prebivalci.<ref name="harris">{{Navedi časopis|last=Harris|first=W. V.|year=1999|title=Demography, Geography and the Sources of Roman Slaves|journal=The Journal of Roman Studies|volume=89|pages=62–75|doi=10.2307/300734|jstor=300734}}</ref> Posebna kategorija sužnjev so bili ''verni'', rojeni sužnjem v gospodinjstu, posestvih in kmetijah. Verni niso imeli posebnega pravnega statusa, vendar se je lastnik, ki je slabo ravnal z njimi ali slabo skrbel zanje, soočil z družbenim neodobravanjem. ''Verni'' so veljali za del družinskega gospodinjstva in so bili v veliko primerih otroci svobodnih moških iz teh družin.<ref>Rawson (1987), atr. 186–188, 190</ref><ref>Bradley, str. 34, 48–50.</ref>
Nadarjeni sužnji s smislom za posel so lahko zbrali dovolj veliko denarja, da so si kupili svobodo ali začeli opravljati svoj posel. Osvobajanje sužnjev je sčasoma postal tako pogosto, da je cesarstvo leta 2 pr. n. št. sprejelo zakon ''[[Lex Fufia Caninia]]'', ki je omejeval število sužnjev, ki jih je lastnik lahko osvobodil po svoji volji.<ref>Bradley, str. 10.</ref>
==== Osvobojenci ====
[[Slika:DM_Tiberius_Claudius_Chryseros.jpg|sličica| [[Žara|Cinerarna žara]] za osvobojenega Tiberija Klavdija Kriserja in dve ženski, verjetno njegovo ženo in hčerko]]
Rimsko cesarstvo se je od [[Polis|grških mestnih držav]] razlikovalo po tem, da je osvobojenim sužnjem omogočalo, da postanjejo rimski državljani. Suženj rimskega državljana po osvoboditvi ni užival samo pasivne svobode brez lastništva, temveč tudi aktivno politično svobodo (''libertas''), vključno z volilno pravico. Suženj, ki je pridobil ''libertas'', je postal ''libertus'' (ženska ''liberta'', osvobojenec/osvobojenka) svojega gospodarja, ki je postal njegov pokrovitelj (''patronus''). Obe strani sta še naprej imeli dogovorne in pravne obveznosti. Osvobojeni sužnji kot družbeni razred so se imenovali ''libertini''. Izraza ''libertus'' in ''libertinus'' sta kasneje postala zamenljiva.<ref>Mouritsen, Henrik (2011). ''The Freedman in the Roman World''. Cambridge University Press. str. 36</ref><ref name="berger">Berger, Adolf (1953, 1991). ''libertus''. V ''Encyclopedic Dictionary of Roman Law''. American Philological Society. str. 564.</ref>
''Libertin'' ni imel pravice opravljati javnih funkcij ali biti eden od najvišjih državnih svečenikov, lahko pa je bil svečenik v cesarjevem kultu. Ni se mogel poročiti z žensko iz senatorske družine niti sam doseči položaja senatorja. V zgodnjem cesarstvu so osvobojenci v vladni birokraciji kljub temu že zasedali ključne položaje, zato je cesar [[Hadrijan]] njihove možnosti omejil z zakonom.<ref name="berger"/> Vsi otroci osvobojenca, rojeni po njegovi osvoboditvi, so se rodili svobodni s polnimi pravicami do državljanstva.
Vzpon uspešnih osvobojencev, bodisi zaradi političnega vpliva v cesarski slušžbi bodisi zaradi bogastva, je bil značilen za zgodnjo cesarsko družbo. Dosežke zelo uspešnih osvobojencev dokazujejo napisi po celem cesarstvu. Osvobojenci so bili na primer lastniki nekaj najbolj razkošnih hiš v [[Pompeji|Pompejih]], med njimi tudi hiše Vettii. Iz množice novih bogataških osvobojencev so se norčevali v liku Trimalhija v delu ''Satyricon'', ki ga je Petronj napisal v času cesarja [[Neron]]a. Takšni posamezniki, čeprav izjeme, kažejo na naraščajočo socialno mobilnost, ki je zavladala v cesarstvu.
=== ''Ordo'' ===
Latinska beseda ''ordo'' (množina ''ordines'') se nanaša na družbeni položaj posameznika. Beseda bi se v slovenščino lahko prevedla kot red, rang ali razred, vendar noben prevod ni natančen. Eden od namenov rimskega popisa prebivalstva je bil določitev ''ordo'', kateremu je posameznik pripadal. Dva najvišja rimska ''ordines'' sta bila senatorski in viteški. Izven Rima so bili ''dekuriji'', znani tudi kot ''curiales'' ([[Grščina|grško]] ''bouleutai''), najvišji vladajoči ordo v posameznem mestu.
[[Slika:0_Sarcophage_d'Acilia_-_Pal._Massimo_alle_Terme.JPG|levo|sličica|Odlomek sarkofaga, ki prikazuje [[Gordijan III.|Gordijana III]] in senatorje (3. stoletje)]]
Senator v Starem Rimu ni bil voljena funkcija. Posameznik je bil sprejet v senat, če je bil izvoljen za sodnika in je to službo opravljal vsaj en mandat. Razen tega je moralo biti njegovo premoženje vredno najmanj milijon [[sesterc]]ev, kar so ugotavljali s popisom prebivalstva.<ref>Boardman, str. 217–218.</ref><ref>Syme, Ronald (1999). ''Provincial at Rome: and Rome and the Balkans 80 BC – AD 14''. University of Exeter Press. str. 12–13. {{ISBN|0-85989-632-3}}.</ref> Cesar Neron je številnim senatorjem iz starih družin, ki so preveč obubožali, da bi lahko bili senatorji, daroval visoka denarna sredstva in si s tem kupoval njihovo naklonjenost. Možje, ki so izpolnjevali pogoje ''ordo senatorius'', se pogosto niso odločili sesti na senatorski sedež, ker je zahteval pravni domicil v Rimu. Cesarji so zato prosta mesta v 600-članskem telesu pogosto zapolnili z imenovanjem.<ref>Boardman, str. 215, 221–222.</ref><ref>Millar, str. 88.</ref> ''Ordo senatorius'' je pripadal tudi sinu senatorja, vendar je moral izpolnjevati vse pogoje za članstvo v senatu. Senatorja so zaradi kršenja moralnih standardov lahko odstranili. Prepovedano mu je bilo na primer poročiti se z osvobojenko ali se boriti v areni.<ref name="Millar88">Millar, str. 88.</ref>
V Neronovem obdobju so bili senatorji še vedno predvsem iz Rima in drugih delov Apeninskega polotoka. Nekaj senatorjev je že prišlo s Pirenejskega polotoka in južne Galije Možje iz grško govorečih provinc na vzhodu so se začeli vključevati v času cesarja [[Vespazijan]]a.<ref>Boardman, str. 218–219.</ref> Prvi senator iz najbolj vzhodne province [[Kapadokija (rimska provinca)|Kapadokije]], imenoval se je Tiberij Klavdij Gordijan, je bil v senat sprejet v času [[Mark Avrelij|Marka Avrelija]].<ref>Boardman, str. 219.</ref> V času [[Severska dinastija|dinastije Severov]] (193–235) so Italijani zasedali manj kot polovico senata.<ref>{{Navedi časopis|last=MacMullen|first=Ramsay|year=1966|title=Provincial Languages in the Roman Empire|journal=The American Journal of Philology|volume=87|issue=1|pages=1–17|doi=10.2307/292973|jstor=292973}}</ref> V 3. stoletju je domicil v Rimu postala nepraktičen. Napisi na spomenikih in zgradbah že dokazujejo obstoj senatorjev, ki so politično delovali v svoji domovini (''patria'').<ref name="Millar, Empire and City, p. 88">Millar, str. 88.</ref>
Položaj senatorja je imel pridih prestiža. Senatorji so bili tradicionalno vladajoči sloj, ki se je na različne načine (''[[cursus honorum]]'') povzpel na vrh družbene lestvice. Člani viteškega reda (konjeniki) so bili pogosto bolj bogati od njih in imeli večjo politično moč. Članstvo v viteškem redu je temeljilo na premoženju. V zgodnjem Rimu so sposobni konjeniki ali vitezi služili v konjeniških enotah kot "javni konji", čeprav je bilo služenje v konjenici v cesarstvu ločena funkcija.<ref group="op">Povezava konjeniškega reda z "javnim konjem" in rimskimi konjeniškimi paradami in javnimi nastopi (na primer Lusove Troje) je zapletena. Tisti, ki so sodelovali v slednji, so bili na primer konjeniki, ki so bili po zakonu ''[[Lex Roscia theatralis]]'' deležni prestižnega in precej omejenega sedeža v gledališču. Senatorji niso mogli biti "javni konji". Glej Wiseman, str. 78–79.</ref> Pogoj za vstop v viteški red je bilo premoženje najmanj 400.000 sestercev in vsaj tri generacije svobodno rojenih prednikov. Popis prebivalstva leta 28 pr. n. št. je odkril veliko število mož, ki so se kvalificirali za viteze, popis leta 14 n. št. leta 14 pa, da je bilo samo v [[Cádiz|Cadizu]] in [[Padova|Padovi]] registriranih tisoč pripadnikov viteškega reda.<ref group="op"> Cadiz, antični Gades v rimski Hispaniji, in Padova (Patavium) na keltskem severnem Apeninskem polotoku, sta bili netipično bogati mesti, število 500 vitezov v vsakem mestu pa je kljub temu nenavadno. Glej Strabon 3.169, 5.213.</ref><ref>Wiseman, str. 75–76, 78.</ref> Vitezi so se lahko preko svoje vojaške kariere (''tres militiae'') povzpeli na visoke položaje [[Prefekt|prefektov]] in prokuristov v državni upravi.<ref>Fear, Andrew (2007). ''"War and Society"''. V ''The Cambridge History of Greek and Roman Warfare: Rome from the Late Republic to the Late Empire''. Cambridge University Press, vol. 2. str. 214–215. {{ISBN|0-521-78274-0}}.</ref><ref>{{Navedi knjigo|last=Bennett, Julian|title=Trajan: Optimus Princeps: a Life and Times|url=https://books.google.com/books?id=qk_tofvS8EsC|year=1997|publisher=Routledge|isbn=978-0-415-16524-2|page=5}}</ref>
Vzpon provincialnih moških v senatorske in viteške redove je dokaz družbene mobilnosti v prvih treh stoletjih cesarstva. Rimska aristokracija je temeljila na konkurenci in v nasprotju s poznejšim [[Plemstvo|evropskim plemstvom]] ni mogla ohraniti svojega položaja zgolj z dedovanjem ali lastništvom zemljišč.<ref name=":4">Morris, str. 188.</ref><ref>Millar, str. 87–88.</ref> Vzpon v višje ''ordine'' je prinesel čast in privilegije, a tudi številne odgovornosti. V antiki je bilo mesto odvisno od svojih vodilnih meščanov in njihovega financiranja javnih del, prireditev in storitev in ne od davkov, s katerimi se je financirala predvsem vojska. Za ohranjanje položaja senatorja ali viteza so bili potrebni ogromni osebni izdatki.<ref>Millar, str. 96.</ref> Dekurioni so bili tako pomembni za delovanje mest, da je v poznem cesarstvu, ko so se vrste mestnega sveta izčrpale, centralna vlada dekurijone, ki so se povzpeli v senat, spodbujala, da se odpovejo svojim sedežem in se vrnejo v svoje rojstne kraje in si prizadevajo ohraniti mestno življenje.<ref>Liebeschuetz, Wolfgang (2001) "The End of the Ancient City". V ''The City in Late Antiquity''. Taylor & Francis. str. 26–27.</ref>
V poznejšem cesarstvu so ''dignitas'' (dostojanstveniki), ki so zasedali senatorski ali viteški položaj, še dodatno ozaljšali z nazivi, na primer z ''vir illustris'', sijajen mož.<ref>Millar, str. 90.</ref> Naslov ''clarissimus'' (grško ''lamprotate'', ''presvetli'') se je uporabljal samo za določene senatorje in njihove družinske člane, vključno z ženskami.<ref>Millar, str. 91.</ref> Stopnje viteštva so se sčasoma zelo razbohotile. Tisti, ki so bili v cesarski službi, so bili razvrščeni po plačnem razredu. Vitez s 60.000 sestercev letno je bil ''seksagenarij'', s 100.000 sestercev ''centenarij'' in z 200.000 sestercev ''ducenarij''. Naslov ''eminentissimus'', ''najuglednejši'' (grško ''exochôtatos'') je bil rezerviran za viteze, ki so bili [[Pretorijanski prefekt|pretorijanski prefekti]]. Višji viteški uradniki so bili na splošno ''perfectissimi'', ''najpopolnejši'' (grško ''diasêmotatoi''), nižji pa samo ''egregii'', ''izjemni'' (grško ''kratistos'').<ref>Millar, str. 90.</ref>
==== Neenaka pravičnost ====
[[Slika:Museum_of_Sousse_-_Mosaics_2_detail.jpg|sličica| Obsojeni moški, ki ga je v areni napadel leopard (mozaik iz Tunizije iz 3. stoletja)]]
Ko je republikansko načelo enakosti državljanov pred zakonom izzvenelo, so simbolni in socialni privilegiji višjih slojev privedli do neformalne delitve rimske družbe na tiste, ki so si pridobili večje časti ''(honestiores),'' in na tiste, ki so bili ''ponižnejši'' (''humiliores''). Na splošno so bili ''honestiores'' člani treh višjih ''ordines'' skupaj z nekaterimi vojaškimi častniki.<ref name="verb">{{Navedi časopis|last=Verboven, Koenraad|year=2007|title=The Associative Order: Status and Ethos among Roman Businessmen in Late Republic and Early Empire|url=https://biblio.ugent.be/publication/395187/file/6799583|journal=Athenaeum|volume=95|pages=870–72}}</ref><ref>Peachin, str. 153–154</ref> Zdi se, da je podelitev univerzalnega državljanstva leta 212 povečala konkurenčnost in željo višjih slojev po potrditvi njihove premoči nad drugimi državljani, zlasti v sodstvu.<ref>Perkins, Judith (2009). ''Early Christian and Judicial Bodies''. Walter de Gruyter. str. 245–246.</ref><ref>Peachin, str. 475.</ref> Kazni so bile odvisne od presoje uradno predsedujočega sodnika, ki je upošteval tudi relativno "dostojanstvo" (''dignitas'') obtoženega. Za kaznivo dejanje, za katero je bil ''humilior'' lahko javno prebičan, je ''honestior'' plačal le globo.
Smrtna kazen je bila v času Republike za svobodne moške redka pravna sankcija tudi za hujše zločine,<ref>Gaughan, Judy E. (2010). ''Murder Was Not a Crime: Homicide and Power in the Roman Republic''. University of Texas Press. str. 91. {{ISBN|0-292-72567-1}}.</ref><ref>Kelly, Gordon P. (2006). ''A History of Exile in the Roman Republic''. Cambridge University Press. str. 8. {{ISBN|0-521-84860-1}}.</ref> Za državljana cesarstva, ki so se šteli za "bolj častne", je bila lahko hitra in sorazmerno neboleča, medtem ko je bila za nižje sloje povezana z mučenjem in dolgotrajnim umiranjem, kakršno je bilo v preteklosti razervirano za sužnje. Na smrt obsojene so na primer križali ali jih izpostavili divjim živalim kot del iger v arenah.<ref name="fatal">{{Navedi časopis|last=Coleman|first=K.M.|year=2012|title=Fatal Charades: Roman Executions Staged as Mythological Enactments|journal=Journal of Roman Studies|volume=80|pages=44–73|doi=10.2307/300280|jstor=300280}}</ref> V zgodnjem cesarstvu so spreobrnjenci v krščanstvo lahko izgubili položaj ''honestiores'', zlasti če niso hoteli izpolnjevati verskih obveznosti rmskih državljanov. Država je s takšnim ravnanjem nehote ustvarila pogoje za mučeništvo.<ref>Peachin, str. 153–154.</ref><ref>Robinson, O.F. (2007). ''Penal Practice and Penal Policy in Ancient Rome''. Routledge. str. 108.</ref>
== Vlada in vojska ==
|
