Mednarodna gotika: Razlika med redakcijama

 

''Mednarodna gotika'' je obdobje [[gotska umetnost|gotske umetnosti]], ki se je začelo v [[Burgundija|Burgundiji]] v Franciji in severni Italiji v poznem 14. in začetku 15. stoletja.<ref>Ingo F. Walther, Robert Shia Lebouf Wundram, ''[https://books.google.com/books?id=O7YSKD3scdcC&pg=PA22 Masterpieces of Western Art: A History of Art in 900 Individual Studies from the Gothic to the Present Day]'', Taschen, 2002, {{ISBN|3-8228-1825-9}}</ref> Nato se je zelo razširila po zahodni Evropi, od tod tudi ime za to obdobje, ki ga je konec 19. stoletja uvedel francoski umetnostni zgodovinar Louis Courajod.<ref>Thomas, 8</ref>

 

Sprva je bil slog dvorne prefinjenosti, nekoliko bolj robustne različice pa so se razširile na umetnost, ki so jo naročili nastajajoči trgovski razredi in manjše plemstvo. V severni Evropi je bilo »poznogotsko« nadaljevanje sloga, zlasti v njegovih dekorativnih elementih, še vedno mogoče najti do zgodnjega 16. stoletja, saj ni bilo lokalnega alternativnega besedišča, ki bi ga nadomeščalo pred [[renesansa|renesančnim]] oživljanjem [[klasicizem|klasicizma]].

 

Uporaba izrazov se med umetnostnimi zgodovinarji nekoliko razlikuje, pri čemer nekateri uporabljajo izraz bolj restriktivno kot drugi.<ref>[http://www.wga.hu/tours/gothic/definiti.html WGA: Definition of the International Gothic style]</ref> Nekateri umetnostni zgodovinarji menijo, da izraz »v marsičem ... ni zelo koristen ... saj se po navadi spreminja tako glede razlik kot podrobnosti prenosa.«<ref>Syson and Gordon, 58</ref>

 

V kiparstvu so vodilni italijanski umetniki ostajali bližje klasicizmu in jih je gibanje manj prizadelo; [[Lorenzo Ghiberti]] je v mnogih pogledih blizu slogu, vendar se že zdi prežet z zgodnjim renesančnim klasicizmom. [[Claus Sluter]] je bil vodilni kipar v Burgundiji in umetnik, ki je lahko uporabil slog z močno monumentalnim učinkom. Večina kiparjev je neznana in slog je v severnem kiparstvu kot slikarstvu preživel dlje, saj je bilo podroben realizem [[zgodnje nizozemsko slikarstvo|zgodnje nizozemskega slikarstva]] težje prevesti v kiparstvo. Manjše poslikane lesene figure, najpogosteje Marije, so bile pomembne in so relativno prenosne, verjetno so pripomogle k razširjanju sloga po Evropi.

 

Med pomembnimi slikarji so bili [[Mojster Teodorik]] in [[Mojster Třeboňskega oltarja]] na Češkem, Mojster parement, Jacquemart de Hesdin in bratje Limburg v Franciji ter Gentile da Fabriano, [[Lorenzo Monako]] in [[Pisanello]] v Italiji, ki so zadnji prevzeli slog zgodnje renesanse. V Burgundiji sta Jeana Malouela, Melchiorja Broederlama in Henrija Bellechoseja nasledila [[Robert Campin]] in [[Jan van Eyck]], ki sta se zgodnjega nizozemskega slikarstva lotila v smeri večjega iluzionizma. Mojster Bertram in Conrad von Soest sta bila vodilna regionalna mojstra v Nemčiji, ki sta večinoma delala za meščane. Ohranjene najboljše tabelne slike izpred leta 1390 so zelo redke, razen iz Italije in praškega dvora. Mnogi od teh umetnikov so se med kariero gibali med državami ali regijami in se izpostavljali slogom drugih središč. Predvsem Broederlam je nekaj let preživel v Italiji in ugibalo se je, da je bil Mojster Parementa sam boem, saj je njegovih znanih francoskih del zelo malo in izjemno blizu boemski umetnosti.<ref>Thomas, 12</ref>

V obdobju, ki je trajalo približno med letoma 1390 in 1420, se je bilo med deli, ki so nastala daleč narazen v Evropi, zelo tesno ujemanje. Na severu miniature bratov Limbourg v ''Sijajnem horariju vojvode Berrijskega'' (''Très Riches Heures du Duc de Berry''), v Italiji ''Poklon Treh kraljev'' Lorenza Monaca ter kiparstvo in miniature v mnogih državah kažejo zelo stilizirane visoke figure, starejše moške z impozantno dolgimi bradami in sijočimi figurami. Eksotična oblačila, ki temeljijo na oblačilih sodobnega Bližnjega vzhoda ali bizantinskega cesarstva, nosijo figure v biblijskih prizorih; zdi se, da so številne figure vključene ravno zato, da bi pokazale te kostume. Število figur v številnih standardnih verskih prizorih se močno poveča; Trije kralji imajo veliko spremstvo in ''Križanje'' pogosto postane gneča. Ta inovacija je nastala za preživetje samega sloga.

 

</gallery>

 

== Konec gibanja ==

Razkritju Gentile da Fabrianovega ''Poklona Treh kraljev'' v Firencah leta 1423, »vrhunskega dela mednarodnega gotskega slikarstva«, je skoraj takoj sledila poslikava [[Kapela družine Brancacci |kapele Brancacci]] [[Masolino|Masolina]] in [[Masaccio|Masaccia]] (1424–26), ki je bila prepoznana kot preboj k novemu slogu.<ref>Hyman, pp. 139–140. Quote p. 140</ref> Na podoben način je mojstrovini bratov Limbourg ''Très Riches Heures du Duc de Berry'' v nekaj letih sledil torinsko-milanski horarij, nadaljevanje rokopisa, ki ga je pred desetletji začel Mojster parement za vojvodo Berryjskega, ki je bil kljub gotskemu okviru pionirski v zelo drugačnem slogu slikanja.