Fevd: Razlika med redakcijama

[[Evropa|Evropski]] fevdni<ref>Od fevdnih odnosov, ki so urejali razmerja med zemljiškim gospodom in vazalom, moramo ločevati fevdalna razmerja, ki so urejala odnose med plemstvom in podložniki. </ref> odnosi so se oblikovali v času, ko so [[Franki|Frankom]] vladali [[Merovingi]] in [[Karolingi]]. Že pod Merovingi se je v 7. stoletju razvil sloj plemstva, ki je od kralja pridobil veliko zemljiških posesti.<ref>Delbrück, H. (1990): str. 428, 433.</ref> Pri Frankih se je tisti, ki je fevd podelil, imenoval senior (»starejši«), tisti, ki ga je prejel, pa vazal.<ref>Inzko, V. (1978): str. 32.</ref> Beseda »vazal« izhaja iz [[keltščina|keltskega jezika]] in je prvotno pomenila »človeka«.<ref>Delbrück, H. (1990): str. 431.</ref> Vazalni status sicer ni nujno pomenil tudi pridobitve fevda - obstajali so namreč tudi vazali (podrejeni) brez njega.<ref>Delbrück, H. (1990): str. 434.</ref> Fevdalizem se je med Franki močno zakoreninil po tem, ko [[Karel Martel]], ki se je soočal z napadi [[Arabci|Arabcev]], ni imel dovolj finančnih sredstev, da bi pokril svojo potrebo po močni vojski. Zaradi tega je posameznim velikašem podelil cerkvi odvzeto zemljo, pri tem pa so mu morali prejemniki fevda obljubiti, da mu bodo služili z ustreznim številom vojakov.<ref>Vilfan, S. (1991): str. 58.</ref> Od Frankov so se fevdni odnosi postopoma razširili po vsej Evropi. V razvitem [[Srednji vek|srednjem veku]] je prevladal [[partikularizem]] in vez med seniorjem vazala ter vazalovim vazalom je bila prekinjena, oblikovalo se je celo reklo: »Vazal mojega vazala ni moj vazal«.<ref>Primerjaj z Ganshof, F. L. (1964): str. 97.</ref> Fevd je zemljiška posest ki je pripadala plemičem.