Malteški viteški red: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 98:
'''Malteški viteški red''', znan tudi kot red sv. Janeza Krstnika, njegovi člani pa »ivanovci« ali »hospitalci«, je bil [[krščanstvo|krščanski]] [[vojaški red|viteški red]], ki ga je leta 1050 v [[Jeruzalem|Jeruzalemu]] ustanovila bratovščina bolničarjev.
Kmalu potem, ko so zahodnoevropski kristjani v [[Prva križarska vojna|prvi križarski vojni]] leta [[1099]] osvojili Jeruzalem, je bratovščina sv. Janeza Krstnika postala [[vojaški red]] in skrb za bolne zamenjala z vojskovanjem za obrambo Svete dežele. Novoustanovljeni red sv. Janeza
Ko so [[muslimani]] leta [[1187]] ponovno osvojili Sveto deželo, so se vitezi reda morali umakniti v [[Akon]], leta 1291 [[Ciper]] leta 1310 pa na [[Rodos]], leta 1530 pa na [[Malta|Malto]], kjer jim je cesar [[Karel V. Habsburški|Karel V.]] odobril sedež velikega mojstra in priznal suverenost. Po [[Napoleon Bonaparte|Napoleonovim]] zavzetju [[Malta (otok)|Malte]] se je sedež velikega mojstra leta 1836 prestavil v [[Rim]].
== Zgodovina ==
=== Ustanovitev in zgodnja zgodovina ===
[[Opat]] Probus je leta [[600]] dobil od papeža pooblastilo, da v [[Jeruzalem]]u zgradi bolnišnico, v kateri bi zdravili in skrbeli za romarje v Sveti deželi. Leta [[800]] je [[cesar]] [[Sveto Rimsko cesarstvo|Svetega Rimskega cesarstva]] [[Karel Veliki]] probusovo bolnišnico razširil in ji dodal [[knjižnica|knjižnico]]. Kakšnih dvesto let kasneje, leta [[1005]], je [[kalif]] Al Hakim dal bolnišnico
[[Slika:knights hospitaller.JPG|200px|thumb|Veliki mojster reda s svojimi najvišjimi vitezi, 14. stoletje.]]
Katoliški viteški red je po [[Prva križarska vojna|prvi križarski vojni]] ustanovil brat Gerard ([[Gerard Thom]], okoli [[1040]]–[[1120]]). Novoustanovljeni red je leta [[1113]] s [[Papeška bula|papeško bulo]] potrdil [[papež]] [[papež Pashal II.|Pashal II.]] stroške za vzdrževanje reda pa je prevzelo predvsem [[Jeruzalemsko kraljestvo]]. Gerardov naslednik Rajmund du Puy je v bližini [[Bazilika Svetega groba|bazilike Svetega groba]] v Jeruzalemu ustanovil prvo veliko bolnišnico. Red, ki je sprva skrbel samo za bolne romarje, je kmalu poskrbel tudi za njihovo oboroženo spremstvo in kasneje tudi za obrambo Jeruzalemskega kraljestva. Red sv. Janeza Krstnika in [[templjarji]], ki so bili ustanovljeni leta [[1119]], so kmalu postali najmočnejši krščanski organizaciji v Sveti deželi.
Do sredine [[12. stoletje]] se je red razdelil na tri veje: redovnike-vojake, duhovnike-redovne kaplane in brate-bolničarje. Red je bil uradno še vedno cerkveni red in je od papeža dobil številne [[privilegij]]e: podrejen je bil izključno papežu, ni plačeval davkov in je lahko posedoval svoje verske objekte. Poleg verskih objektov so hospitalci in templjarji v Sveti deželi zgradili tudi mnogo pomembnih vojaških utrdb. V času, ko je bilo Jeruzalemsko kraljestvo na višku moči, so hospitalci posedovali sedem velikih utrdb in 140 drugih posesti. Največji utrdbi, na katerih je slonela moč [[Kneževina Antiohija|Kneževine Antiohije]], sta bili [[Krak des Chevaliers]] in [[Margat]]. Njihova posest je bila razdeljena na ''redovne konvente'' in manjše upravne enote, imenovane ''komende''. ''Komendo'' je vodil ''komendator'', več ''komend'' pa je bilo združenih v ''balijo'', ki jo je vodil ''bali''. Njihov zaščitnik je bil tudi cesar Svetega Rimskega cesarstva [[Friderik I. Barbarossa]] in leta [[1185]] jim je tudi on podelil številne privilegije.
Vrstica 117 ⟶ 116:
[[2. oktober|2. oktobra]] [[1187]] je Jeruzalem po 88 letih krščanske vladavine ponovno osvojila muslimanska vojska [[sultan]]a [[Saladin]]a. Po dokončnem padcu Jeruzalemskega kraljestva so se vitezi reda umaknili v [[Grofija Tripoli|Grofijo Tripoli]], po padcu [[Akon]]a leta [[1291]] pa na [[otok]] [[Ciper]]. Na Cipru so se začeli zapletati v lokalno politiko, zato je veliki mojster Janez iz Villiersa sklenil zanje poiskati trajno domovanje in izbral otok [[Rodos]]. Njegov naslednik Fulk Villaretski je njegov načrt izpolnil: po več kot dveh letih vojskovanja se jim je Rodos vdal. Poleg Rodosa so v svojo posest dobili tudi številne sosednje otoke in pristanišči [[Bodrum]] in [[Castelorizo]] na [[Anatolija|anatolski]] [[obala|obali]].
Leta [[1312]] so [[Templjarji|viteški red templjarjev]] razpustili in
Na Rodosu so vitezi reda postali znani kot Rodoški vitezi. Postali so zelo militantni in
Decembra [[1522]] je trdnjavo napadlo 400 ladij pod poveljstvom sultana [[Sulejman I.|Sulejmana Veličastnega]], s katerih se je izkrcalo 200.000 vojakov. Trdnjavo je branil veliki mojster Philippe Villiers de L'Isle-Adam s 7.000 vitezi. Obleganje je trajalo šest mesecev, potem pa so se poraženi branilci s sultanovim dovoljenjem umaknili na Sicilijo.
=== Vitezi Malte ===
Po porazu in umiku z Rodosa so se
Po krščanski zmagi nad osmansko floto v [[Bitka pri Lepantu (1571)|bitki pri Lepantu]] leta [[1571]] so vitezi
▲Po krščanski zmagi nad osmansko floto v [[Bitka pri Lepantu (1571)|bitki pri Lepantu]] leta [[1571]] so vitezi red nadaljevali z napadi na pirate in muslimanske trgovske ladje.
=== Nemiri v Evropi ===
Ko sta se v Evropi začela širiti [[protestantizem]] in egalitarizem, je začel red izgubljati svoje posesti. Leta [[1540]] so zasegli njegovo premoženje v [[Anglija|Angliji]], leta [[1577]] pa je v protestantizem prestopila nemška balija Brandenburg, ki je redu kljub temu plačevala dajatve vse do leta [[1812]]. Vitezi reda so kljub temu ohranili velik vpliv v ruski carski vojni mornarici in mornarici francoskega kraljestva. Po [[Francoska revolucija|Francoski revoluciji]], ki je nova oblast, ostro naperjena proti aristokraciji cerkvi, [[11. avgust]]a [[1789]] z dekretom razpustila [[fevdalizem]] in razlastila [[cerkveni red|cerkvene redove]], med njimi tudi viteze reda. Njihovi materialni viri v Franciji so bili za vedno izgubljeni.
Vrstica 139 ⟶ 136:
V začetku [[19. stoletje|19. stoletja]] je red zaradi izgub posesti in s tem prihodkov po celi Evropi resno oslabel. Iz tradicionalnih evropskih virov je dotekalo samo še 10% dohodkov, ostalih 90% pa je do leta [[1810]] prispeval ruski veliki konvent. Posledica tega je bila, da so v obdobju od leta [[1805]] do [[1879]] redu vladali poročniki in ne veliki mojstri. Položaj velikega mojstra je ponovno ustanovil [[papež Leon XIII.]] leta [[1879]], red pa je postal zgolj humanitarna in verska in ne več vojaška organizacija.
==Plemiški naslovi velikega mojstra reda==
Cesarja [[Rudolf II. Habsburški|Rudolf II.]] in [[Ferdinand II. Habsburški|Ferdinand II.]] sta velikemu mojstru reda priznala plemiški naslov kneza [[Sveto Rimsko cesarstvo|Svetega Rimskega cesarstva]] in pripadajoče naslavljanje »visokost«. Leta [[1630]] je papež k temu naslovu dodal naslov »eminenca«, s čemer so velikega mojstra reda po položaju izenačili s [[kardinal]]i. Iz obeh plemiških naslovov je nato nastalo zelo nenavadno uradno naslavljanje »Njegova nadvse eminentna visokost«.
== Posesti reda na Slovenskem==
Red je svoje priorate že v 12. stoletju ustanovil po vseh kraljestvih Evrope. Svoje posesti je od 13. stoletja imel tudi na slovenskem ozemlju ([[Melje]] 1217, [[Komenda]] 1296, [[Polzela]] 1298).
| |||