Wikipedija

Malteški viteški red: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Shabicht (pogovor | prispevki)
72.073 urejanj
mBrez povzetka urejanja
Shabicht (pogovor | prispevki)
72.073 urejanj
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 1:
 
{{Infobox organization
| name = MalteškiRed viteškisv. redJaneza Krstnika
| native_name = ''Ordo militiae S. Joannis Bapt. hospitalis Hierosolymitani''
| native_name_lang =
Vrstica 96:
}}
 
'''Malteški viteški red''' znan tudi kot Redred sv. Janeza Krstnika, Ivanovcinjegovi inčlani Hospitalci;pa [[malteščina|malteško]]:»ivanovci« ali »hospitalci« je bil [[krščanstvo|krščanski]] [[vojaški red|viteški red]], ki ga je leta 1050 v [[Jeruzalem|Jeruzalemu]] ustanovila bratovščina bolničarjev.
 
V drugi polovici [[9. stoletje|9. stoletja]] so trgovci iz [[Amalfi]]ja v južni [[Italija|Italiji]] z dovoljenjem egiptovskega [[kalif]]a v Jeruzalemu ustanovili hospic, v katerem so skrbeli predvsem za bolne trgovce in romarje v [[Sveta dežela|Sveto deželo]]. Hospic so sprva vodili [[benediktinci]], leta [[1080]] pa je skrb zanje prevzela bratovščina [[Janez Krstnik|sv. Janeza]], ki jo je ustanovil brat Gerard. Gerard je bil verjetno benediktinski brat laik in predstojnik hospica. Kmalu potem, ko so zahodnoevropski kristjani v [[Prva križarska vojna|prvi križarski vojni]] leta [[1099]] osvojili Jeruzalem, je bratovščina sv. Janeza Krstnika postala [[vojaški red]] in skrb za bolne zamenjala z vojskovanjem za obrambo Svete dežele. Novoustanovljeni red sv. Janeza Krsnika je [[13. februar]]ja [[1113]] s svojo [[Papeška bula|bulo]] potrdil [[papež Pashal II.]]
 
Ko so [[muslimani]] leta [[1187]] ponovno osvojili Sveto deželo, so se malteški vitezi morali umakniti v [[Akon]], pod velikim mojstrom [[Ciper]] in [[Rodos]] in nazadnje na [[Malta|Malto]], ki je bila takrat vazalna država španskega podkralja [[Sicilija|Sicilije]].
 
Od leta 1340 so se imenovali Rodoški vitezi, od 1530 pa Malteški vitezi.
 
 
Leta [[1798]] jih je [[Napoleon Bonaparte|Napoleon]] pregnal tudi z Malte in od leta [[1834]] imajo svoj sedež v [[Rim]]u.
 
Ko so [[muslimani]] leta [[1187]] ponovno osvojili Sveto deželo, so se vitezi reda morali umakniti v [[Akon]], leta 1291 [[Ciper]] leta 1310 pa na [[Rodos]], leta 1530 pa na [[Malta|Malto]], kjer jim je cesar [[Karel V. Habsburški|Karel V.]] odobril sedež velikega mojstra in priznal suverenost. Cesarja [[Rudolf II. Habsburški|Rudolf II.]] in [[Ferdinand II. Habsburški|Ferdinand II.]] sta velikemu mojstru reda priznala plemiški naslov kneza [[Sveto Rimsko cesarstvo|Svetega Rimskega cesarstva]] in pripadajoče imenovanje »visokost«. Leta [[1630]] je papež k temu naslovu dodal naslov »eminenca«, s čemer je velikega mojstra reda po položaju izenačil s [[kardinal]]i. Iz obeh naslovov je nato nastal njegov zelo nenavaden uradni naslov »Njegova nadvse eminentna visokost«. Po [[Napoleon Bonaparte|Napoleonovim]] zavzetju [[Malta (otok)|Malte]] se je sedež velikega mojstra leta 1836 prestavil v Rim.
▼
== Zgodovina ==
=== Ustanovitev in zgodnja zgodovina ===
[[Opat]] Probus je leta [[600]] dobil od papeža pooblastilo, da v [[Jeruzalem]]u zgradi bolnišnico, v kateri bi zdravili in skrbeli za romarje v SvetoSveti deželodeželi. Leta [[800]] je [[cesar]] [[Sveto Rimsko cesarstvo|Svetega Rimskega cesarstva]] [[Karel Veliki]] probusovo bolnišnico razširil in ji dodal [[knjižnica|knjižnico]]. Kakšnih dvesto let kasneje, leta [[1005]], je [[kalif]] Al Hakim dal bolnišnico in tri tisoč drugih zgradb v Jeruzalemu porušiti. Leta [[1023]] so trgovci iz [[Amalfi]]ja in [[Salerno|Salerna]] v južni [[Italija|Italiji]] dobili od egiptovskega kalifa Ali az-Zahirja dovoljenje, da bolnišnico ponovno zgradijo. Bolnišnico so zgradili v [[samostan]]u [[Janez Krstnik|sv. Janeza Krstnika]], za bolnike in romarje pa so skrbeli [[benediktinci]].
 
[[Slika:knights hospitaller.JPG|200px|thumb|Veliki mojster reda vitezov hospitalcev s svojimi najvišjimi vitezi, 14. stoletje.]]
 
SamostanskiKatoliški redviteški hospitalcevred je po [[Prva križarska vojna|prvi križarski vojni]] ustanovil brat Gerard ([[Gerard Thom]], okoli [[1040]]–[[1120]]). Novoustanovljeni red je leta [[1113]] s [[Papeška bula|papeško bulo]] potrdil [[papež]] [[papež Pashal II.|Pashal II.]] stroške za vzdrževanje reda pa je prevzelo predvsem [[Jeruzalemsko kraljestvo]]. Gerardov naslednik RajmondRajmund du Puy je v bližini [[Bazilika Svetega groba|bazilike Svetega groba]] v Jeruzalemu ustanovil prvo veliko bolnišnico. Red, ki je sprva skrbel samo za bolne romarje, je kmalu poskrbel tudi za njihovo oboroženo spremstvo in kasneje tudi za obrambo Jeruzalemskega kraljestva. Njihovo redovno geslo je bilo ''Tuitio fidei et obsequium pauperum'', kar pomeni »obramba vere in pomoč ubogim«.
 
Hospitalci in [[templjarji]], ki so bili ustanovljeni leta [[1119]], so postali najmočnejša krščanska organizacija v Sveti deželi. Red, katerega vojaki so preko oklepa nosili črno tuniko z belim križem, ki so jo prevzeli od benediktincev, se je kmalu izkazal v bitkah z [[muslimani]].
 
Red sv. Janeza Krstnika in [[templjarji]], ki so bili ustanovljeni leta [[1119]], so postali najmočnejši krščanski organizaciji v Sveti deželi.
Do sredine [[12. stoletje]] se je red razdelil na tri veje: redovnike-vojake, duhovnike-redovne kaplane in brate-bolničarje. Red je bil uradno še vedno cerkveni red in je od papeža dobil številne [[privilegij]]e: podrejen je bil izključno papežu, ni plačeval davkov in je lahko posedoval svoje verske objekte. Poleg verskih objektov so hospitalci in templjarji v Sveti deželi zgradili tudi mnogo pomembnih vojaških utrdb. V času, ko je bilo Jeruzalemsko kraljestvo na višku moči, so hospitalci posedovali sedem velikih utrdb in 140 drugih posesti. Največji utrdbi, na katerih je slonela moč [[Kneževina Antiohija|Kneževine Antiohije]], sta bili [[Krak des Chevaliers]] in [[Margat]]. Njihova posest je bila razdeljena na ''redovne konvente'' in manjše upravne enote, imenovane ''komende''. ''Komendo'' je vodil ''komendator'', več ''komend'' pa je bilo združenih v ''balijo'', ki jo je vodil ''bali''. Njihov zaščitnik je bil tudi cesar Svetega Rimskega cesarstva [[Friderik I. Barbarossa]] in leta [[1185]] jim je tudi on podelil številne privilegije.
 
=== Vitezi Cipra in Rodosa ===
[[Slika:Rhode Entrée du Palais.jpg|200px|thumb|Vhod v palačo velikega mojstra na Rodosu.]]
[[2. oktober|2. oktobra]] [[1187]] je Jeruzalem po 88 letih krščanske vladavine ponovno osvojila muslimanska vojska [[sultan]]a [[Saladin]]a. Po dokončnem padcu Jeruzalemskega kraljestva so se hospitalcivitezi reda umaknili v [[Grofija Tripoli|Grofijo Tripoli]], po padcu [[Akon]]a leta [[1291]] pa na [[otok]] [[Ciper]]. Na Cipru so se začeli zapletati v lokalno politiko, zato je veliki mojster Janez iz Villiersa sklenil zanje poiskati trajno domovanje in izbral otok [[Rodos]]. Njegov naslednik Fulk Villaretski je njegov načrt izpolnil: po več kot dveh letih vojskovanja se jim je Rodos vdal. Poleg Rodosa so v svojo posest dobili tudi številne sosednje otoke in pristanišči [[Bodrum]] in [[Castelorizo]] na [[Anatolija|anatolski]] [[obala|obali]].
 
Leta [[1312]] so [[Templjarji|viteški red templjarjev]] razpustili in veli del njihovega premoženja prenesli na hospitalcered sv. Janeza Krstnika. Premoženje reda je bilo po narodnostih razdeljeno na osem lož: aragonsko, overnijsko, kastiljsko, angleško, francosko, nemško, italijansko in provansalsko. Vsaka loža je imela svojega predstojnika - priorja. Če je bilo v loži več priorjev, je ložo vodil veliki prior. Na Rodosu in kasneje na Malti je viteze posamezne lože vodil bali.
 
Na Rodosu so hospitalcivitezi reda postali znani kot Rodoški vitezi. Postali so zelo militantni in so se stalno bojevali predvsem z berberskimi [[gusar]]ji. V [[15. stoletje|15. stoletju]] so vzdržali dve invaziji: prvič jih je leta [[1444]] napadel egiptovski sultan, drugič pa leta [[1480]] [[Seznam sultanov Osmanskega cesarstva|osmanski sultan]] [[Mehmed II.]] Po osvojitvi [[Konstantinopel|Konstantinopla]] so postali hospitalcivitezi reda glavni cilj turških napadov. Leta [[1494]] so na polotoku v [[Halikarnas]]u (današnji [[Bodrum]]) zgradili trdnjavo. Za gradivo su uporabili delno porušen [[Mavzolej v Halikarnasu|Mavzolov mavzolej]], ki je bil eden od [[Sedem čudes starega veka|sedmih čudes antičnega sveta]].
 
Decembra [[1522]] je trdnjavo napadlo 400 ladij pod poveljstvom sultana [[Sulejman I.|Sulejmana Veličastnega]], s katerih se je izkrcalo 200.000 vojakov. Trdnjavo je branil veliki mojster Philippe Villiers de L'Isle-Adam s 7.000 vitezi. Obleganje je trajalo šest mesecev, potem pa so se poraženi branilci s sultanovim dovoljenjem umaknili na Sicilijo.
 
=== Vitezi Malte ===
Po porazu in umiku z Rodosa so se hospitalci sedem let selili po [[Evropa|Evropi]], leta [[1530]] pa jim je dal sicilski kralj [[Karel V. ŠpanskiHabsburški|Karel V.]] v trajni fevd otoka [[Malta (otok)|Malta]] in [[Gozo]] ter [[pristanišče]] [[Tripoli]] v severni [[Afrika|Afriki]]. Za letno najemnino so morali hospitalci vsako leto na dan [[Dan spomina na mrtve|Vseh svetih]] podkralju [[Sicilija|Sicilije]] izročiti malteškega [[sokoli|sokola]]. ▼
 
▲Po porazu in umiku z Rodosa so se hospitalci sedem let selili po [[Evropa|Evropi]], leta [[1530]] pa jim je dal sicilski kralj Karel V. Španski v trajni fevd otoka [[Malta (otok)|Malta]] in [[Gozo]] ter [[pristanišče]] [[Tripoli]] v severni [[Afrika|Afriki]]. Za letno najemnino so morali hospitalci vsako leto na dan [[Dan spomina na mrtve|Vseh svetih]] podkralju [[Sicilija|Sicilije]] izročiti malteškega [[sokoli|sokola]].
 
Hospitalci so se še naprej bojevali proti muslimanom, predvsem proti [[Berberi|berberskim]] [[pirat]]om. Čeprav so imeli na razpolago samo nekaj ladij, so kmalu kmalu postali trn v peti [[Osmansko cesarstvo|osmanskega cesarstva]]. Sultan Sulejman Veličastni je zato leta [[1565]] poslal nadnje vojsko okrog 40.000 vojakov. Malto je branilo 700 vitezov in 8.000 vojakov.
 
Obleganje se je začelo [[18. maj]]a [[1565]]. Hospitalcem je že na začetku kazalo zelo slabo. Turki so uničili večino mest in ubili približno polovico vitezov, [[18. avgust]]a pa je postal položaj oblegancev kritičen. Zaradi izgub je njihovo število postalo premajhno, da bi lahko uspešno branili obsežno trdnjavsko obzidje. Vojni svet je zato predlagal, da bi zapustili Il Borgo in [[Senglea|Senglejo]] in se umaknili v trdnjavo Saint Angelo. Veliki mojster [[Jean Parisot de la Valette]] je njihov predlog zavrnil.
 
Obleganci so pričakovali pomoč siciljskega podkralja, vendar pomoči niso dobili. Podkralj je verjetno dobil navodila kralja Filipa II. Španskega, naj jim ne pomaga, ker bi na njihov račun lahko oslabil obrambo Sicilije. Napačna odločitev bi lahko pomenila poraz in [[Sicilija]] in [[Neapelj]] bi postala lahek plen osmanskih Turkov. Zanj osebno je bila takšna odločitev prav gotovo težka, ker je bil med branilci Malte tudi njegov sin.
▲
[[23. avgust]]a so Turki ponovno silovito napadli, vendar so jih branilci s skrajnimi napori odbili. Po treh mesecih obleganja so bili tudi napadalci na koncu moči, vse utrdbe, razen Saint Elma, pa so bile še vedno nedotaknjene. Mnogo Turkov je v prenatrpanih taborih v poletni vročini zbolelo, zaloge hrane in streliva so skopnele, vedno več pa je bilo tudi mrtvih in ranjenih. Branilci so noč in dan popravljali poškodovano obzidje in osvojitev Malte je postajala vsak dan manj verjetna. Velik udarec za Turke je bila tudi smrt izkušenega poveljnika in [[admiral]]a turške flote Draguta ([[turščina|turško]]: Turgut Reis), ki je bil ubit [[23. junij]]a. Neizkušena turška poveljnika Piyale paša in Mustafa paša sta zato veliko turško floto učinkovito uporabila samo enkrat. Zanemarila sta tudi komuniciranje s severo Afriko in nista niti poskušala preprečiti pošiljanja okrepitev s Sicilije.
 
[[1. september|1. septembra]] sta še zadnjič poskusila streti odpor branilcev, morala osmanske vojske pa je bila tako resno načeta, da je bil napad zelo mlačen. Morala branilcev je zato zrasla in po dolgem času so začeli upati na uspeh. Zbegani in neodločni Turki so nato izvedeli, da so se v zalivu Mellieħa na severu otoka izkrcale okrepitve s Sicilije. Ne vedoč, da so okrepitve zelo skromne, so [[8. september|8. septembra]] obleganje prekinili in odpluli. Veliko obleganje Malte je bilo zadnja vojaška operacija, v kateri so hospitalci dosegli odločilno zmago.
 
Po odhodu Turkov je bilo na Malti samo še 600 za boj sposobnih mož. Najbolj zanesljive ocene pravijo, da je turška armada štela okrog 40.000 mož, v [[Istanbul]] pa se jih je vrnilo samo okrog 15.000.
 
Leta [[1607]] je veliki mojster reda hospitalcev dobil položaj [[knez]]a [[Sveto Rimsko cesarstvo|Svetega Rimskega cesarstva]] in pripadajoči naslov »visokost«. Leta [[1630]] je papež k temu naslovu dodal naslov »eminenca«, s čemer je velikega mojstra po položaju izenačil s [[kardinal]]om. Iz obeh naslovov je nato nastal njegov zelo nenavaden uradni naslov »Njegova nadvse eminentna visokost«.
 
Po krščanski zmagi nad osmansko floto v [[Bitka pri Lepantu (1571)|bitki pri Lepantu]] leta [[1571]] so vitezi red nadaljevali z napadi na pirate in muslimanske trgovske ladje. Ujete Afričane in Turke so vse do sredine [[18. stoletje|18. stoletja]] prodajali v [[suženjstvo]] ali pa so jih zamenjavali za krščanske ujetnike.
 
=== Nemiri v Evropi ===
Ko sta se v Evropi začela širiti [[protestantizem]] in egalitarizem, je začel red malteških vitezov izgubljati svoje posesti. Leta [[1540]] so zasegli njegovo premoženje v [[Anglija|Angliji]], leta [[1577]] pa je v protestantizem prestopila nemška balija Brandenburg, ki je redu kljub temu plačevala dajatve vse do leta [[1812]]. LetaVitezi reda so kljub temu ohranili velik vpliv v ruski carski vojni mornarici in mornarici francoskega kraljestva. Po [[1812Francoska revolucija|Francoski revoluciji]], ki je pruskinova kraljoblast, Friderikostro Viljamnaperjena III.proti redaristokraciji malteškihcerkvi, vitezov[[11. razpustilavgust]]a in[[1789]] gaz dekretom preoblikovalrazpustila v[[fevdalizem]] služniin red. Letarazlastila [[1852cerkveni red|cerkvene redove]], somed rednjimi ponovnotudi ustanoviliviteze reda. Njihovi materialni viri v Franciji so podbili imenomza »Johannitervedno Orden«izgubljeni.
 
Malteški vitezi so kljub temu ohranili velik vpliv v ruski carski vojni mornarici in francoski predrevolucionarni mornarici. Najhujši udarec jih je doletel leta [[1789]], ko je v [[Francija|Franciji]] izbruhnila [[Francoska revolucija|revolucija]], ki je bila ostro naperjena proti aristokraciji in cerkvi. Francoska Narodna skupščina je namreč [[11. avgust]]a [[1789]] z dekretom razpustila [[fevdalizem]] in razlastila [[cerkveni red|cerkvene redove]], med njimi tudi malteške viteze. Njihovi materialni viri v Franciji so bili za vedno izgubljeni.
 
=== Izguba Malte ===
[[12. junij]]a leta [[1798]] je [[Napoleon Bonaparte|Napoleon]] na vojnem pohodu v [[Egipt]] z zvijačo zasedel [[Malta|Malto]]. Malteške viteze je zaprosil za varno pristanišče, v katerem bi lahko oskrbel svoje ladje, ko so njegove ladje pristale v [[Valletta|Valletti]] , pa se je obrnil proti svojim gostiteljem. Veliki mojster reda Ferdinand von Hompesch zu Bolheim tega ni pričakoval in naotočje to ni bil pripravljen, zato se je hitro vdal, z izgovorom, da mu redovna pravila prepovedujejo vojskovanje s [[kristjani]]zavzel. Pod pritiskom avstrijskega dvora je moral zato leta [[1799]] odstopiti.
 
Vitezi so se po umiku z Malte razkropili po Evropi, in se začeli z evropskimi vladarji pogajati o vrnitvi na oblast. Največjenajvečje število vitezov je našlo zatočišče v [[Sankt-Peterburg]]u, kjer jih je toplo sprejel ruski [[car]] Pavel[[Peter I. (Rusija)|Peter I.]], z željo, da bi okrepil tradicijo ruskih vitezov hospitalcevreda. Malteške vitezeRed je uvrstil med ruske cesarske redove, vitezi so ga v zameno izvolili za svojega velikega mojstra. VelikiCar mojsterje Pavelkot I.veliki jemojster nato v Rusiji poleg rimokatoliškegarimskokatoliškega velikega redovnega konventa ustanovil še ruski veliki redovni konvent z nič manj kot 118 komendami. [[Rimskokatoliška cerkev]] njegove izvolitve nikoli ni [[Kanonsko pravo|kanoniziralapriznala]], zato je bil veliki mojster reda samo ''[[de facto]]'', na pa tudi ''[[de facto|de iure]]''.
 
V začetku [[19. stoletje|19. stoletja]] je red zaradi izgub posesti in s tem prihodkov po celi Evropi resno oslabel. Iz tradicionalnih evropskih virov je dotekalo samo še 10% dohodkov, ostalih 90% pa je do leta [[1810]] prispeval ruski veliki konvent. Posledica tega je bila, da so v obdobju od leta [[1805]] do [[1879]] redu vladali poročniki in ne veliki mojstri. Položaj velikega mojstra je ponovno ustanovil [[papež Leon XIII.]] leta [[1879]], red pa je postal zgolj humanitarna in verska in ne več vojaška organizacija.
 
== Suvereni malteški viteški red ==
[[Slika:Insignia_Malta_Order_Sovereign_Military_Order_of_Malta.svg|thumb|200px|Grb Suverenega malteškega viteškega reda]]
[[Slika:Malta Knights.jpg|right|thumb|200px|Prikaz vojaškega urjenja iz [[16. stoletje|16. stoletja]], trdnjava Saint Elmo, [[Valletta]], [[Malta]], [[8. maj]] [[2005]].]]
 
Položaj velikega mojstra je ponovno ustanovil [[papež Leon XIII.]] leta [[1879]], red pa je postal zgolj humanitarna in verska in ne več vojaška organizacija.
Red ima že od leta [[1834]] svoj sedež v [[Rim]]u. Njegov uradni naziv je Suvereni vojaški hospitalni red svetega Janeza iz Jeruzalema, Rodosa in Malte, bolj znan pa je kot Suvereni malteški viteški red. Spada med katoliške verske redove in je kot tak član mnogih mednarodnih teles. Od leta [[1994]] ima status stalnega opazovalca v [[Generalna skupščina OZN|Generalni skupščini združenih narodov]], svoje stalne delegacije pa ima akreditirane v [[Organizacija združenih narodov|Evropskem centru Združenih narodov]], [[Svet Evrope|Svetu Evrope]], [[Evropska skupnost|Evropske skupnosti]], [[Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo|UNESCU]], [[Človekove pravice|Mednarodnem inštitutu za človekove pravice]] in [[Rdeči križ|Mednarodnem odboru Rdečega križa]].
 
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Malteški_viteški_red«