Wikipedija

Habeas corpus: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Radek (pogovor | prispevki)
3.318 urejanj
Radek (pogovor | prispevki)
3.318 urejanj
Vrstica 61:
 
===Zgodovinske države===
V zgodovinskem pogledu se prvotna priznanja osumljenčevih pravic sklicujejo na nepisane zakone in [[običaj]]eobičaje ali na [[ustno izročilo]]. Stari '''[[Baskovske dežele|Stari Baski]] so leta 1451 izdali ''fuero'' <ref>zakon, ki soga žeje vizdalo desetembaskovsko stoletjumesto skušalipod kodificiratišpansko predvsemali običajefrancosko pravnihnadoblastjo; postopkovveljal je samo za tisto mestno okrožje, a nadrejene oblasti so ga bile dolžne spoštovati; leta 14511876 izdaliso Baskovske dežele prešle dokončno pod Španijo in ''fuerofueros'' (spisekso običajev)bili ukinjeni.</ref>, ki je kodificiral običaj iz desetega stoletja, po katerem je moral biti osumljenec najprej zaslišan »pod hrastom«, to je pred najvišjimi predstavniki oblasti, šele nato zaprt ali kaznovan. <ref>V antiki so se vsi zakoni odobravali z zborovanji na odprtem, pod starim hrastom, ki je še danes simbol baskovske samostojnosti: pod »potomcem« tega hrasta še danes prevzema svoje funkcije državni predsednik.</ref> Tudi '''[[Aragonska krona]]''' je že v prvem obdobju svojega obstoja (zgodnje 12. stoletje) uveljavila princip človekovih pravic <ref>{{Navedi knjigo|first=R.E.|last=Giesey|title=If not, not: The Oath of the Aragonese and the Legendary Laws of Sobrarbe|publisher=Princeton University Press|year=1968}}</ref> z ustanovitvijo posebnega organa, ''Justicia de Aragon'', ki je jamčil za pravično ravnanje z osumljenci, in z dekretom ''manifestación de personas'' (dobesedno prikaz oseb); slednji je bil vključen v zakon o prepovedi [[suženjstvo|suženjstva]] in mučenja, ki ga je leta 1325 izdal [[Jakob II. Aragonski]]. '''Litovsko-poljski''' kralj [[Vladislav II. Poljski vladislav|Vladislav Jagielo]] je v letih 1425 in 1430 odobril dva privilegija, imenovana ''neminem captivabimus nisi jure victum'' (= nikogar ne bomo zaprli brez sojenja), ki sta bila sicer sprva namenjena samo plemičem, a sta ščitila velik del prebivalstva, saj so se svobodnjaki prištevali med plemstvo. <ref>{{Navedi splet|url=http://indylaw.indiana.edu/instructors/cole/web%20page/polconst.pdf|title=Poland's 1997 Constitution in Its Historical Context|first=Daniel H.|last=Cole|publisher=Indiana University School of Law|date=22 September 1998}}</ref>▼
 
▲V zgodovinskem pogledu se prvotna priznanja osumljenčevih pravic sklicujejo na nepisane zakone in [[običaj]]e ali na [[ustno izročilo]]. Stari '''[[Baski]]''', ki so že v desetem stoletju skušali kodificirati predvsem običaje pravnih postopkov, so leta 1451 izdali ''fuero'' (spisek običajev), po katerem je moral biti osumljenec najprej zaslišan »pod hrastom«, to je pred najvišjimi predstavniki oblasti, šele nato zaprt ali kaznovan. Tudi '''Aragonska krona''' je že v prvem obdobju svojega obstoja (zgodnje 12. stoletje) uveljavila princip človekovih pravic <ref>{{Navedi knjigo|first=R.E.|last=Giesey|title=If not, not: The Oath of the Aragonese and the Legendary Laws of Sobrarbe|publisher=Princeton University Press|year=1968}}</ref> z ustanovitvijo posebnega organa, ''Justicia de Aragon'', ki je jamčil za pravično ravnanje z osumljenci, in z dekretom ''manifestación de personas'' (dobesedno prikaz oseb); slednji je bil vključen v zakon o prepovedi suženjstva in mučenja, ki ga je leta 1325 izdal Jakob II. Aragonski. '''Litovsko-poljski''' kralj Vladislav II. Poljski vladislav Jagielo je v letih 1425 in 1430 odobril dva privilegija, imenovana ''neminem captivabimus nisi jure victum'' (nikogar ne bomo zaprli brez sojenja), ki sta bila sicer sprva namenjena samo plemičem, a sta ščitila velik del prebivalstva, saj so se svobodnjaki prištevali med plemstvo. <ref>{{Navedi splet|url=http://indylaw.indiana.edu/instructors/cole/web%20page/polconst.pdf|title=Poland's 1997 Constitution in Its Historical Context|first=Daniel H.|last=Cole|publisher=Indiana University School of Law|date=22 September 1998}}</ref>
====Rimsko-nizozemsko pravo====
S širjejem [[rimski imperij|rimskega imperija]] po Evropi se je tudi rimsko pravo spreminjalo v obrobnih deželah, kjer so veljale drugačne zakonodaje. Pravila [[Germani|starogermanskega]] prava, ki<ref>[https://www.perseus.tufts.edu/hopper/text?doc=Perseus:text:1999.04.0063:entry=breviarium-alaricianum-cn soBREVIA´RIUM bilaALARICIA´NUM] vključenav po''[[Dictionary padcuof imperija,Greek soand rimskoRoman pravoAntiquities|A izpopolnjevalaDictionary pravof izGreek vidikaand osebnihRoman svoboščinAntiquities]]'' by [[William Smith (lexicographer)|William Smith]], 1890. Alarikov brevir</ref> The Breviary<ref>Lex ofBurgundionum Alaric| andGermanic thelaw Lex| GundobadaBritannica RomanaBurgundsko Rimsko pravo</ref>, ki so bila vključena v 9. stoletju, so rimsko pravo izpopolnjevala prav iz vidika osebnih svoboščin. Pozneje so na vse srednje-evropsko pravo veliko vplivale [[fevdalizem|fevdalne]] navade in vrsta zapovedi, ki so jih izdajali fevdalni gospodje, vendar je večina teh zakonov zapadla z zatonom fevdalizma. Veliko večji vpliv na razvoj rimskega prava je imelo [[kanonsko pravo]], ki je narekovalo spremembe obstoječih pravil v skladu z odločitvami [[Ekumenski koncil|cerkvenih koncilov]]. V enajstem stoletju, ko so na [[Bologna|bolonjski univerzi]] začeli preučevati [[Justinijanov zakonik]], se je začelo uporabljati [[Bizantinci|bizantinsko]] pravo, sprva samo v slučajih, ko rimsko pravo ni bilo zadostno. S časom so se bizantinska pravila popolnoma vključila v obstoječe starorimske zakone in to je postalo podlaga zakonodajamza splošno zakonodajo vsega [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega rimskega cesarstva]] in poznejšemupoznejšega vseevropskemuvseevropskega pojmovanjupojmovanja prava. Ta razvoj seveda ni bil nenaden; v [[Italija|Italiji]] se je odvijal od 13. stoletja dalje, v severnih deželah v 15. stoletju; [[Francozi]] so še v 16. stoletju imeli različnosvoje stališče do pravnih problemov. Najpozneje se je vključilo v rimsko-bizantinsko zakonodajo [[Nizozemska|nizozemsko]] pravo. V 17. in 18. stoletju so [[Nizozemci]] skušali uskladiti svoje pravne teorije z rimsko-bizantinskimi in tako nastalo rimsko-nizozemsko pravo se je naglo razširilo v kolonijah[[kolonija]]h izven Evrope ([[Nizozemska vzhodna Indija]], [[Kapska kolonija]]). Ta pravni sistem je na Nizozemskem bil ukinjen leta 1809, ko je bil sprejet francoski ''[[Code civil]]''. V kolonijah, ki so prešle pod Angleže, je bilo rimsko-nizozemsko pravo ohranjeno in se je postopoma uskladilo z angleško zakonodajo. <ref> Robert Feenstra & Reinhard Zimmermann, eds. Das römisch-holländische Recht: Fortschritte des Zivilrechts im 17. und 18. Jahrhundert. Berlin 1992, ISBN 3-428-07465-3</ref>
V [[Republika Južna Afrika|Južni Afriki]] in drugih državah, čigar pravni sistemi temeljijo na rimsko-nizozemskem pravu, je ''interdictum de homine libero exhibendo'' enakovreden aktu ''habeas corpus'' . <ref>{{Navedi časopis|last=Watney|first=Murdoch|year=2011|title=Arrest, detention and the ''interdictum de homine libero exhibendo''|url=http://reference.sabinet.co.za/webx/access/electronic_journals/ju_tsar/ju_tsar_2011_n3_a10.pdf|journal=Journal of South African Law|volume=2011|pages=555–562}}</ref> V Južni Afriki se nahaja v listiniListini o pravicah, kjer je v členu 35 (.2) (.d) izrecno navedeno, da ima vsaka pridržana oseba pravico do sodne utemeljitve pridržanja in pravico do izpusta, če je pridržanje nezakonito. <ref> Johannes Wilhelmus Wessels & Michael H Hoeflich. History of the Roman-Dutch Law. Grahamstown, Cape Colony, South Africa: African Book Co., 1908.</ref>
 
===Združeno kraljestvo===
====[[Irska]]====
V ''Republiki Irski'' (od 1937. dalje) se je ''writ habeas corpu'' ohranil kot del zakonodaje ''Irske svobodne države'' (1922-1937), v skladu z dekreti ''common law'' iz let 1782 in 1816. Poleg tega, ustava v 40. členu zagotavlja, da "noben državljan ne sme biti prikrajšan za osebno prostost, razen v skladu z zakonom", in opisuje sodni postopek za preučitev zakonitosti pridržanja osumljene osebe. Latinskega izraza ''habeas corpus'' ne omenja, vključuje pa angleško besedno zvezo ''predstavi telo''. <ref>{{cite book |first1=Michael |last1=Forde |first2=David |last2=Leonard |title=Constitutional Law of Ireland |year=2013}}</ref>
Člen 40.4.2 določa, da se lahko zapornik ali kdor koli v njegovem imenu pritoži na višje sodišče (ali na kateregakoli od sodnikov višjega sodišča) zaradi nezakonitega pridržanja. Sodišče mora nato zadevo nemudoma preiskati in lahko odredi, da se privede zapornika pred sodišče in navede razloge za pripor. Zapornik mora biti takoj izpuščen, razen če je bilo dokazano, da je zakonito pridržan. Pritožba na višje sodišče je na voljo tudi osebam, ki jih nezakonito pridrži katera koli zasebna stranka. Vendar ustava določa, da postopek med vojnim stanjem ali oboroženim uporom za obrambne sile ni zavezujoč.
Leta 1941 je bil ta postopek delno omejen: priziv je dovoljen samo na enega sodnika, ki po izdaji ''writa'' preda zadevo predsedniku višjega sodišča, in ta izbere sodnika ali kolegij treh sodnikov, ki bodo odločali o zadevi. Če bo sodišče ugotovilo, da je pridržanje zapornika nezakonito zaradi protiustavnosti zakona, mora sodnik zadevo predložiti vrhovnemu sodišču, do izglasitve odločbe vrhovnega sodišča pa je lahko zapornik izpuščen samo proti varščini.
Pravica države, da pridrži osebe pred sojenjem, je bila razširjena s šestnajstim [[amandma]]jem leta 1996. Leta 1965 je namreč vrhovno sodišče ob upoštevanju ustave razsodilo, naj se posamezniku, obdolženemu kaznivega dejanja, zavrne izpust proti varščini, kadar obstaja možnost pobega ali ponarejevanja prič in dokazov. V skladu s tem amandmajem sodišče lahko preiskuje, ali je oseba v preteklosti storila huda kazniva dejanja, medtem ko je bila na svobodi proti varščini.
====[[Škotska]]====
''[[Škotska|Kraljevina Škotska]]'' je leta 1701 sprejela "zakon o preprečevanju nezakonitega odvzema prostosti in proti neupravičenim zamudam v sojenju". Po vključitvi v [[Kraljevina Velika Britanija|Kraljevino Veliko Britanijo]] (1707) je škotska zakonodaja ostala ločena od zakonodaje [[Anglija|Anglije]], [[Wales]]a in ''Irske kraljevine'' (pozneje [[Severna Irska|Severne Irske]])<ref> Collier, J. G. (2001) Conflict of Laws (Third edition) Archiviato il 2 novembre 2019 in Internet Archive.(pdf) Cambridge University Press.</ref> in sloni na dveh principih, ''enacted law'' in ''common law''. ''Enacted law'' so državni zakoni, ki so bili sprejeti v teku stoletij na podlagi rimskega prava, kanonskega prava, škotskega prava izpred leta 1707, odločbe britanskega parlamenta, odločbe škotskega parlamenta po letu 1999, pravo [[Evropska skupnost|Evropske skupnosti]]. ''Common law'' upošteva škotsko pravno [[tradicija|tradicijo]] in posamezne sodnijske odločbe. Omenjeni zakon iz leta 1701 je torej še vedno v veljavi, čeprav so bili v teku časa nekateri deli razveljavljeni. Dopolnjujejo ga modernejši evropski zakoni.
===Države bivšega [[Commonwealth]]a===
====[[Avstralija]]====
Uporaba postopka ''habeas corpus'' je del avstralske dediščine angleškega prava. Leta 2005 je avstralski parlament uzakonil obstoječe pravne navade <ref> {{cite web| url=http://www.comlaw.gov.au/ComLaw/Legislation/Act1.nsf/0/53D2DEBD3AFB7825CA2570B2000B29D5?OpenDocument|title=An Act to amend the law relating to terrorist acts, and for other purposes|date=3 November 2005}}</ref> z izdajo zakona o boju proti [[terprizem|terorizmu]], ki je delno omejeval "habeas corpus". Zaradi tega so nekateri pravni strokovnjaki dvomili o ustavnosti zakona <ref>{{cite web |title=A human rights guide to Australia's counter-terrorism laws |url=https://www.humanrights.gov.au/human-rights-guide-australias-counter-terrorism-laws |website=Australian Human Rights Commission |access-date=13 April 2015 |date=2012-12-14 |df=dmy-all}}</ref><ref name=UNESCOZ>{{cite web |title=National security and anti-terrorism laws in Australia |url=http://www.thenewsmanual.net/Resources/medialaw_in_australia_06.html |website=The News Manual |publisher=UNESCO |access-date=13 April 2015}}</ref><ref>{{cite journal |last=Rix |first=Mark |title=Australia's Anti-Terrorism Legislation – The national security state and the community legal sector |journal=Research Online |publisher=University of Wollongong |date=2006 |url=http://ro.uow.edu.au/cgi/viewcontent.cgi?article=1003&context=gsbpapers |access-date=13 April 2015}}</ref>, vendar je bil zakon dokončno potrjen. Po zaostritvi terorističnih napadov so bili namreč upravičeni vsi izredni državni posegi v osebne svoboščine.
====[[Kanada]]====
Kanada je podedovala britansko pravno tradicijo ''common law'' in so pravice, ki izhajajo iz dekreta ''Habeas corpus'', zapisane v oddelku 10.c Listine o pravicah in svoboščinah. Ta dokument določa, da ima osumljenec pravico ''habeas corpus'' in mora biti izpuščen, če pridržanje ni zakonito. Zadevni postopek je nedavno določilo vrhovno sodišče Kanade <ref> Davis, Ian (2019). "Taking Prisoners' Rights Seriously on Substantive Habeas Corpus Review". Canadian Journal of Human Rights. 29: 34–35. 2019 CanLIIDocs 2835 – via CanLII./ref<> na naslednji način:
" za habeas corpus mora izpolnjevati naslednja merila. Najprej mora prosilec [Oseba, ki išče revizijo ''habeas corpus''] dokazati, da je bil prikrajšan za prostost. Ko je odvzem prostosti dokazan, mora prosilec postaviti legitimen razlog za dvom o njegovi zakonitosti. Če je prosilec navedel tak razlog, se odgovornost preloži na tožene organe [Osebo ali institucijo, ki osumljenca pridržuje], da dokaže, da je bil odvzem prostosti zakonit."
Po Kazenskem zakoniku postopek ni na voljo, če obstaja zakonska pravica do pritožbe, ne glede na to, ali je bila ta pravica uveljavljena ali ne. V poštev pride le, kadar ni drugega ustreznega pravnega sredstva. Vendar pa ima nadrejeno sodišče vedno diskrecijsko pravico, da odobri ali zavrne peticijo.
===Države bivšega Britanskega imperija===
 
===Države bivšega Britanskega imperija===
====Združeno kraljestvo====
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Habeas_corpus«