Habeas corpus: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 40:
==Habeas corpus kot pravica==
Ker odlok ''habeas corpus'' izrecno priznava pravico osumljenca do upravičenega sodnega postopka, se običajno tudi ta pravica sama po njem imenuje. V ožjem pomenu je torej ''habeas corpus'' pravica do pravdnega upravičenja [[aretacija|aretacije]] in [[pripor]]a s strani oblasti, ki ju je izvršila
V pravu ''common law'', sklic na ''habeas corpus'' (uveljavljanje te pravice) predstavlja [[priziv]] proti neupravičenemu priporu in se smatra za eno od osnovnih [[človekove pravice|človekovih pravic]]. Za tako imenovano kontinentalno pravo, to je za zakonodaje, ki so se razvile v Evropi od poznega srednjega veka dalje, je princip »upravičene aretacije« (velikokrat neprimerno imenovan kar ''habeas corpus'') določen v ustavnih zakonih posameznih držav. [[Evropska skupnost]] se izrecno sklicuje na dva ugledna precedensa. Časovno prvi je [[Splošna deklaracija človekovih pravíc]], ki jo je sprejela [[Generalna skupščina ZN|generalna skupščina Združenih narodov]] na svojem zasedanju 10. decembra 1948. Načelo je bilo potrjeno<ref>- OHCHR Dashboard</ref> s [[Opcijski protokol mednarodnega dogovora o civilnih in političnih pravicah|protokolom]] generalne skupščine Združenih narodov iz leta 1966<ref>[[Slovenija]] je ratificirala ta protokol leta 2009 samo (a) za primere nastale po njegovem sprejetju in (b) če problem še ni bil obravnavan pri drugih mednarodnih organizacijah.</ref>. 10. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah namreč določa, da »je vsakdo - pri odločanju o njegovih pravicah in dolžnostih in v primeru kakršnekoli kazenske obtožbe zoper njega - upravičen ob polni enakosti do pravične in javne obravnave pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem«. - 5. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah podrobno določa: »Ob odvzemu prostosti je treba vsakogar takoj poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti in česa ga dolžijo. Vsakogar, ki mu je bila odvzeta prostost v skladu z določbami 1. odstavka tega člena, je treba takoj privesti pred sodnika ali drugo uradno osebo, ki na podlagi zakona izvršuje sodno oblast; vsakdo ima pravico, da mu sodijo v razumen roku ali ga izpustijo.« <ref>{{navedi knjigo |author=Ribičič |year=2007 |title=Evropsko pravo človekovih pravic: izbrana poglavja |publisher=Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani |cobiss=232947456}}</ref>
Posebno v Združenih državah se pravica ''habeas corpus'' uveljavlja tudi na drugih področjih, na primer pri določanju pravic ločenih staršev, ali pri zahtevi hospitaliziranca, da se dokaže njegova neprištevnost.
Vrstica 50 ⟶ 52:
V Združenih državah je že v ustavi rečeno, da se pravica ''habeas corpus'' ukine v izrednih okoliščinah (dobesedno “''in times of national emergency''”, za časa vsedržavne krize). Predsednika Združenih držav [[Abraham Lincoln]] in [[Ulysses Grant]] sta med [[Ameriška državljanska vojna|državljansko vojno]] ter v nekaterih drugih primerih prekinila ''habeas corpus''. Tudi med [[druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]] je predsednik [[Franklin D. Roosevelt]] začasno ukinil ''habeas corpus''. Po [[teroristični napadi 11. septembra 2001|napadih 11. septembra]] je predsednik [[George W. Bush]] preklical ''habeas corpus'' za osumljene [[terorizem|terorizma]] (''Military Commissions Act of 2006''), kar je vrhovno sodišče razveljavilo šele leta 2008<ref>Boumediene v. Bush | law case | Britannica</ref>. Na splošno je bil ''habeas corpus'' obče prezrt bodisi v prvi in drugi svetovni vojni, kakor tudi v drugih konfliktih dvajsetega stoletja.
V evropskem prostoru se ukinitev pravice ''habeas corpus'' vključuje v splošni izraz “ukinitev ustavnih pravic” ali “razglasitev izrednega stanja”, kar oboje pomeni, da so nekatere osebne pravice omejene v korist širše skupnosti.
Za današnje razumevanje je osebna prisotnost obtoženca in poznanje njegovega stališča, ki ju je zahteval originalni ''habeas corpus'', že privzet pojem. Prav tako se zdi včasih nepotrebno posebej poudarjati te človekove pravice, ker so same po sebi umevne. Zato moderne debate okoli »upravičene aretacije« zadevajo predvsem primere, ko je osumljenec predolgo zadržan v pričakovanju sodnega postopka. V teh primerih je bistveno vprašanje, ali je ukinitev pravice opravičljiva z izrednimi okoliščinami, kot so na primer teroristični napadi, čigar preiskava zahteva dolgotrajno poizvedovanje in obstaja upravičen sum, da bi osumljenec na svobodi zavajal na napačne podatke. Ker je problem aktualen, ni enotnega pogleda na možne situacije in so stališča oblasti in teorikov zelo različna.
== V zakonodaji nekaterih držav ==
| |||